Življenje s pesmijo
Fanika Požek že od leta 1962 piše besedila za narodno zabavno glasbo. Uglasbenih pa je že več kot 600, za marsikaterega izmed njih je prejela nagrado. Pisala pa je tudi kratke zgodbe in scenarije.
Njen dom v Črnomlju je ves v cvetju. Tudi na mizi v njenem kabinetu je šopek cvetja poleg Slovenskega pravopisa, ki je zanjo kot Biblija. Na stenah so številna priznanja za njena besedila, v vitrini pa veliko pokalov; ob tem nerodno vprašam, ali je tudi športnica: »Ob pokalih marsikdo pomisli na šport, toda tudi pisce besedil nagrajujejo s pokali.« Prvič je bila nagrajena leta 1998, in sicer na festivalu v Vurberku za besedilo pesmi Spomin na poletje, s katero so nastopili Vasovalci. Za besedila je bila nagrajena že na prav vseh festivalih narodno zabavne glasbe od Slovenske polke in valčka dalje. Doslej je že 34-krat osvojila prvo mesto ter številna druga priznanja. Zelo vesela je bila tudi Souvanove nagrade za življenjsko delo, pa Staretove nagrade za kakovostna besedila narodno zabavne glasbe, njen dosedanji opus pa so okronali tudi s plaketo Otona Župančiča, ki ji jo je za literarno ustvarjanje podelila občina Črnomelj. Uglasbenih ima že več kot 600 besedil in še vedno veliko ustvarja.
»Včasih me že pogled na cvetoče drevo ali na naravo tako prevzame, da se mi verzi kar porajajo; tudi glasba me pogosto gane in sproži ideje za novo pesem …«. Ko gre na sprehod v naravo – najraje je sama – ima s seboj diktafon ali pa beležko in svinčnik in ko se ji utrne ideja, jo hitro zapiše. Od doma na griču nad Črnomljem ima čudovit pogled, blizu je tudi do gozda in travnikov. Pravi, da brez narave in živali, ki jih ima zelo rada, ne bi mogla živeti in ustvarjati, zato se sama sebi čudi, da sta z možem nekaj časa celo hotela v Ljubljano. Toda to idejo sta hitro »prerasla«. Nekoč pa sta tam že živela, takrat še vsak zase; Fanika je bila v službi na Sekretariatu za notranje zadeve, njen mož pa je študiral agronomijo. Po diplomi je njen mož Niko dobil službo v Črnomlju, z njim pa se je v Belo krajino vrnila tudi Fanika.
Deželica sonca in grozdja
Fanika je začela pesniti, ko je bila še doma v Dolenjcih pri Adlešičih; takrat se je pisala Vlašič. »Še vedno se spomnim občutkov tistega poznega poletnega dne leta 1962, ko sem pasla živino in opazovala, kako je sonce osvetlilo že skoraj zrelo grozdje v vinogradih …Tako milo se mi je storilo, da je iz mene kot kaplja iz srca privrela pesem, ki sem ji dala naslov Deželica sonca in grozdja. Bilo je malo pred mojim odhodom v Ljubljano. Takrat je Kmečki glas objavil razpis za pesem; poslala sem jo in zmagala.« Uglasbil jo je Lojze Slak in postala je hit. Slak je o Faniki vedel le to, da je Belokranjka, zato je namesto naslova napisal le: Fanika Vlašič, Bela krajina, pismo pa je kljub temu nekako prispelo njej v roke. V njem jo je Slak spraševal, ali je dobila honorar za besedilo … Tako se je začelo njuno dolgoletno sodelovanje. Sedem let je pisala samo zanj, kasneje pa tudi za številne druge – za ansambel Franca Potočarja, za Vasovalce, za Nove spomine, Mlade Dolenjce, za Erazma, za ansambel Petra Finka, za Braneta Klavžarja, za Tonija Verderberja, pa za Vrisk in Modrijane (pesem Daleč je dom) itd. Njena izjemna muzikaličnost in popoln posluh sta ji pri tem zelo pomagala, kar ji je priznaval tako Slak, kot mnogi drugi glasbeniki, s katerimi dela. Hkrati pa je pisanje besedil za narodno zabavno glasbo nadomestilo za njene mladostne sanje, da bi tudi sama igrala inštrument.
Ohranjati slovensko narodno pesem
Fanika je bila najmlajši otrok in edina punčka v družini s petimi otroki. Spominja se očeta, ki je zelo rad bral in si v »farovžu« sposojal tudi Večernice - zgodbe iz vsakdanjega življenja. Dar za pisanje ima zagotovo po njem, saj je tudi ona »zasvojena« s knjigami. Trenutno najraje bere kriminalke, prejšnja leta pa je veliko brala svetovne klasike. »Ob tem branju sem si tudi izpilila jezik in skladnjo, kar mi zelo pomaga pri pisanju besedil.«
Po mami ima glasbeni talent – pri njih doma so vedno peli, še zlasti oni dve sta radi prepevali slovenske narodne. »Tudi moja besedila so oprta na našo tradicijo in na življenje samo. Melodija in besedilo se morata zliti, morata pripovedovati, sprožiti čustva …« Največ njenih besedil govori o ljubezni, vendar je to le izhodišče; v tekstih se ne ponavlja, vedno pripoveduje novo, drugačno zgodbo. »Pri pisanju besedil je pomembna metrika; paziti pa je tudi treba, denimo, da se beseda ne konča na črko 'h' in da se naslednja ne začne na 'g', kar je to težko povezati že v govoru, kaj šele pri petju.« Mnogo hitov je soustvarila s svojimi besedili – tudi nagrajeno pesem Preveč je belih rož. Bolečino ob smrti mladega motorista je izrekla v presunljivem pesniškem jeziku in brez »težkih« besed, kot je smrt, kri …. Vedno se poglobi v pesem in posluša avtorja - tako so nastale tudi pesmi Visoko nad oblaki, Kadar srečam te, Mavrica, Zadnja noč v letu, Glas harmonike, Pozabi na vse , Mnogo lepih stvari, Morska pravljica itd. Pravi, da so najboljše tiste pesmi, ki so ji naenkrat privrele iz srca, toda za vsako si je nato vzela čas, jo izpopolnjevala in jo tudi »tehnično« izpilila. Od ideje do pesmi je pogosto pot zelo dolga. Prav vse svoje pesmi ima rada, saj je vsaka zgodba zase; najljubša pa ji še vedno prva in že skoraj ponarodela Deželica sonca in grozdja.
Z avtorji glasbe dobro sodeluje, ti pa spoštujejo njeno delo, zato skoraj ne prihaja do sprememb ali celo predelav besedila. Sicer pa je Fanika Požek kritična do »instant« besedil, ki so napisana na hitro in predvsem z mislijo na honorar in na to, da bi »zažgala« - prepogosto s premetavanjem puhlih, pogosto tujih ali modnih izrazov, ki so sami sebi namen. Ob razmišljanju o narodno zabavni glasbi, ki ji je predana, pravi, da naj bi ohranjala in nadaljevala našo ljudsko pesem, zato se ji je že nekoč zdelo odveč, da se je ob »narodni« imenovala tudi »zabavna«. Za to zvrst glasbe v zdajšnjem času pa se zdi, da je odveč izraz »narodna«, saj je v njej le malo sledi plemenite narodne glasbe – to sev posreči le velikim mojstrom – pretežno pa je, žal, zgolj plehka zabavna glasba.
Vezna besedila, scenariji in še kaj
Sprva so bili avtorji besedil skoraj anonimni; kasneje so jim začeli dajati več veljave. Tudi v finančnem smislu so bili njihovi dosežki le skromno ovrednoteni. Nekoč je dobila obvestilo, da je iz Nemčije prejela honorar eno marko, čemur se je seveda odpovedala …. V času Jugoslavije so avtorstva urejali v Beogradu in razmerja niso bila prav jasna, čeprav naj bi bila besedila vredna približno 25 odstotkov celotnega dela. V samostojni Sloveniji je tudi to področje bolje urejeno, saj se avtorstvo deli po tretjinah - avtor glasbe, avtor besedila in avtor aranžmaja. Kljub temu pa se s pisanjem tekstov ne da preživeti, pravi Fanika, ki pa ni pisala samo pesmi, ampak še marsikaj drugega. Sedem let je pisala vezna besedila za četrtkove večere, pa tudi scenarije za festivale, predvsem za vurberški festival.
V reviji Antena, kjer je sodelovala daljši čas, so bile redno objavljene njene kratke ljubezenske zgodbe, vedno pa je pisala tudi poezijo – ne le kot besedila za uglasbitev.
»Pisanje je moja potreba in vesela sem, da sem imela priložnost svoje ustvarjanje objaviti v knjigi Dozorele sanje, ki je izšla leta 2010.« Knjiga ima več delov – v prvem so zgodbe, ki so odsev življenja v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, teme pa večne, zato so zanimivo branje tako za starejše bralce, ki se tistih časov še dobro spominjajo, kot tudi za mladino. V knjigi, ki ji je pripeta tudi zgoščenka, so objavljene tudi zanimive fotografije iz njenega družinskega in poklicnega življenja, v posebnem delu knjige pa so pesmi – tudi soneti. Ti so ji že od nekdaj ljubi, kar je vedela tudi njena osnovnošolska učiteljica. Nekoč so se morali med prvomajskimi prazniki na pamet naučiti Uvod h Krstu pri Savici, Sonete nesreče in ves Sonetni venec. Vse to se je naučila samo Fanika in potrebovala je znaten del šolske ure, da je vse zrecitirala. Mnogo kasneje ji je učiteljica povedala, da je s to nalogo preizkusila predvsem njo, saj se je zavedala, da se drugi tega ne bodo naučili. No, danes piše sonete tudi Fanika.
Potrebuje čas zase
Več kot deset let je bila aktivna tudi v Društvu pesnikov slovenske glasbe, kjer je bila nekaj let podpredsednica, kasneje pa predsednica komisije za oceno besedil na novo sprejetih članov. Ker je bilo piscev vse več, je zagovarjala visoke standarde, nekateri pa so si želeli predvsem številčnejše članstvo … Pa tudi sicer ugotavlja, da potrebuje vse več časa za hišo, vrt, za družino in predvsem za ustvarjanje. Slednje ji vzame kar precej časa, zlasti še, ker si mora skoraj vsak dan »napolniti baterije« s sprehodi v naravo in samoto. Mora biti sama s sabo, da lahko v popolnem miru premleva verze in vedno nove ideje za besedila, ki jih zajema iz življenja, tudi iz svojega. Družina – mož Niko, hčerka Vanesa in sin Gregor - jo razumejo in jo podpirajo. Fanika je sicer vesela in družabna oseba, toda v ustvarjanju se umakne »daleč od ponorelega sveta«, kot pravi sama. V tem harmoničnem življenju pa ji je uspelo ohraniti mladostnost in ustvarjalnost, ker ji odseva že na obrazu. Sicer pa, kot omeni Fanika, že stara modrost pravi, da žena nosi moža na obrazu, mož pa ženo na srajci.
