Iz roda v rod 

Družinsko podjetje z več kot 40-letno tradicijo, Svečarstvo Jurkovič, je na svojem področju eno vodilnih v tem delu Evrope. Vodita ga brata David in Martin, ustanovil pa ga je njun oče Ivan. V zadnjih desetletjih je podjetje zelo napredovalo, poleg podjetništva pa jima ni tuja niti dobrodelnost.

Družina je kar nekaj let živela v Nemčiji, kjer je oče delal v slovenskih oziroma jugoslovanskih podjetjih, ki so vstopala na nemški trg. Ko se je David, najstarejši od otrok in naš sogovornik, bližal odraslim letom, sta starša menila, da bi se bilo dobro vrniti domov. Tisti, ki so delali v tujini, so bili takrat na domačem političnem parketu pogosto potisnjeni na stranski tir, saj so bili – kljub temu, da so delali za slovenska podjetja – »kontaminirani« in zato sumljivi. Kaj torej storiti, se je spraševal oče, da bo lahko še naprej ustvarjal. Poslušal je nasvet prijatelja in se odločil za izdelavo sveč.

Spoznajmo jih

Vsak dan beremo in poslušamo o strahotnem nasilju nad Palestinci in se vsakič znova zgrozimo. Odinea Zupin iz Trsta pa ob tem ne stoji ob strani, ampak tem nesrečnim ljudem že desetletja aktivno pomaga.

S palestinskim vprašanjem se je prvič pobliže srečala kot novinarka na Radiu Trst A, kjer je med drugim načenjala tudi »zamolčane« teme. Ko so v Trst prišli prvi študenti iz Palestine, jih je povabila na intervju in že takrat so ji odstrli, pod kakšnimi pritiski živi njihov narod. »Pred mikrofon sem večkrat povabila tudi judovske Tržačane, toda žal se niso odzvali,« pravi. Konec osemdesetih let je bilo v Italiji ustanovljeno nacionalno združenje Salaam ragazzi dell’Ulivo (Pozdravljeni, otroci oljke) in takoj se jim je pridružila.

Iz roda v rod

Malo pod vrhom Nanosa leži turistična kmetija Abram, ki je v oglejskih dokumentih prvič omenjena že leta 1550. Večstoletna zgodovina rodbine in posesti Jež-Abram je polna posebnih zgodb ter dolgoživih, delavnih in uspešnih ljudi, ki si pomagajo, sodelujejo in skupaj rastejo.

Kako se je kmetija na skoraj tisoč metrih nadmorske višine ohranila več kot 470 let in kako so Abramovi sploh prišli gor? »V težko dostopne kraje so se zatekali, da bi se izognili vojski. Abramovi, Blažonovi in drugi fantje, ki so se umaknili v gozdove Nanosa, so na gori vztrajali in v težkih razmerah ohranjali svoj rod,« pripoveduje Božo Jež, odličen poznavalec lokalne zgodovine, ki skrbno zapisuje rodbinsko kroniko. »Za nas je pomemben drugi zapis o Abramovih iz leta 1640, ko je tu kmetoval Andrej Abram. Biti je moral še kako trdoživ, saj je dočakal 103 leta. Imel je dve hčeri, ena se je po poroki pisala Jež. Od takrat pa do danes je prvi otrok v novem rodu sin,« še doda Božo.

Iz roda v rod

Družino Prevc iz Dolenje vasi v Selški dolini smo si zaradi športnih uspehov Slovenci kar prisvojili; veselimo se njihovih dosežkov, ob razočaranjih pa z njimi jokamo. Mnogim se zdi, da morajo vedeti vse o njih. Pred pogosto motečo zvedavostjo se Prevčevi umikajo, zato smo hvaležni, da se je našemu povabilu odzval najbolj zgovoren med njimi – Cene. Tudi on je ob kakšnem vprašanju na sebi lasten, prijazen način dal vedeti, da »so to stvari, za katere ni potrebe, da bi jih poznal ves svet«.

Iz roda v rod

Za družino Rot iz Bovca veljajo tesna povezanost, delavnost, vztrajnost in svetovljanstvo; poleg tega jih zelo zaznamuje gobarstvo. Ljubezen do gliv, ki je mnogo več kot le nabiranje, je Bojan podedoval po stari mami in očetu ter to znanje prenesel na svoja otroka. S hčerko Anjo sta zdaj uspešen tandem, saj je z gobami povezana tudi njuna poslovna zgodba.

Bojan je že več kot pol stoletja strastni gobar in mikolog, kar pomeni tudi skrb za gobe in gozdove. Ne le spoštovanje narave, pač pa raziskovanje, fotografiranje in opis gob, katerih vzorce pošlje v mikoteko na Gozdarski inštitut Slovenije, obenem pa jih vnaša v javni seznam Boletus informaticus, ki spremlja in kartira vrste gliv pri nas. Raziskovanje vključuje makroskopski opis in mikroskopiranje, kemijske reakcije in tudi sekvencioniranje (analizo DNK), zlasti za nove glive. Leta 2007 je ustvaril spletno stran Gobe na Bovškem, kjer je določenih že skoraj tisoč vrst gliv, ki sta jih z Anjo našla v njihovem lokalnem okolju. Bojan pa vsako leto determinira še okoli 15 novih vrst, ki pri nas še niso bile določene. Torej ne čudi, da je eden od le petih posameznikov v Sloveniji, ki so dosegli naziv determinator mentor. To je najvišji možni naziv, ki se ga pridobi z dolgoletnim delovanjem na področju mikologije, vključno z opravljenimi izpiti.

Iz roda v rod

Ko se cesta čez Gorjance prevesi na »sončno stran«, kmalu pridemo do gostišča Badovinac, ki velja za neformalno vstopno točko v Belo krajino. Badovinčevi bodo letos praznovali že 130 let obstoja legendarne gostilne, v kateri si obiskovalci že več kot sto let lahko naročijo izvirno pijačo karampampuli (zeliščno žganje) in marsikaj domačega za pod zob. Še ena zanimivost: gostilno vodi že četrti rod in v vsakem je bil Peter.

Gostilno na Jugorju je leta 1896 odprl praded Peter, doma iz Maline. Nato jo je prevzel njegov sin, prav tako Peter, in jo povzdignil na višjo raven. Poročil se je z odlično kuharico, ki se je zavedala pomena lokalnih kulinaričnih posebnosti. Zbirka njenih receptov je danes »zakonik« gostilne. Sledil je novi rod – njun sin Peter, izšolani gostinec, je s svojo veselo naravo, prislovično belokranjsko odprtostjo in dobrodušnostjo sloves gostilne ponesel še dlje.

Spoznajte jih / Kam nas pelje življenje 

Tone Kerin je misijonar, župnik, humanist, svetovljan in boem, predvsem pa častilec Boga in življenja. Pri 26 letih, po študiju teologije, je odšel na Madagaskar opravljat misijonarsko delo. Afrika ga je očarala in namesto predvidenih petih let jih je tam preživel kar štirideset! Pustil je velik pečat. Pred slabimi tremi leti se je zaradi bolezni vrnil v Slovenijo in zdaj vodi župnijo v Brusnicah pri Novem mestu.

Navzven in po nastopu je precej neznačilen duhovnik; kljub temu ali pa prav zato navdušuje, kamor koli pride. Iz njega vejejo optimizem, prijaznost, dostopnost in iskrena vera. Govori glasno in jasno, na trenutke tudi zelo sočno in neposredno, vendar je vse izrečeno dobronamerno. »Kajti življenje je lepo in veselo, zato ga je škoda zapravljati za jamranje in iskanje slabosti,« pove ob našem snidenju. »Bog nam je dal svobodno izbiro, v upanju, da bomo znali v življenju uživati.

IZ RODA V ROD

Družino Kramberger povezujemo z Ivanom, dobrim človekom iz Negove. Vendar so zgodbe vseh članov te velike družine zelo zanimive. Otroci so podedovali očetovo nadarjenost in inovativnost ter razvili svoje talente in znanja. Tudi naš sogovornik, 88-letni Ludvik je v življenju doživel in dosegel marsikaj.

V času prve svetovne vojne je Jožefa Metljak (rojena 1899) prišla iz kraške vasi Gorjane pri Komnu na drugi konec Slovenije, v vas Ženjak v Slovenskih goricah, kjer je spoznala domačina Franca Krambergerja (letnik 1903). Bil je izučen kolar, poleg tega pa je obvladal še dvajset drugih rokodelskih poklicev! Igral je harmoniko, bil amaterski igralec, izdeloval lesene lutke, ki jim je dajal glas, bil je tudi gasilec in član več društev. Imel je svoj fotografski aparat in sam razvijal slike, kar je bila takrat redkost.

Iz roda v rod

Livartis je družinsko podjetje Kamškovih v Volavljah, znano po izdelavi umetniških del iz brona. Iz njihovega dolgega seznama omenimo le nekaj izjemnih del: kip Rudolfa Maistra na konju, vrata ljubljanske stolnice, makete več mest, tudi Splita in Pulja, ter lani postavljen kip Srečka Kosovela. Omeniti velja tudi sodelovanje z najbolj znano pariško umetnostno livarno Susse.

Danes 89-letni Andrej Kamšek si je kot mladenič zelo želel obiskovati srednjo umetnostno šolo, vendar za šolanje ni bilo denarja. Z očetom sta raziskovala različne poklice, a povsod so rekli: »Ko je pa tako majhen.« Mojster Marolt iz umetniške zadruge pa je v njegovi nižji postavi videl prednost, saj delo livarja v veliki meri poteka pri tleh. Tam se je veliko naučil, na primer postopka ulivanja na vosek, kar je bila takrat novost. Kasneje je delal pri Božu Mostarju v Kranju.

Iz roda v rod

Nekoč so bile kmetije izključno v moških rokah, zadnje čase pa njihovo vodenje prevzema vse več žensk. Med njimi je tudi Jožica Mehak, inženirka kmetijstva, ki z drugimi člani vodi uspešno družinsko ekološko kmetijo v Gorenjih Dolah pri Škocjanu.

Jožica je po osnovnem poklicu vzgojiteljica, a se je nato zaposlila v gospodarstvu. Imela je smolo, saj sta obe podjetji, v katerih je bila zaposlena, končali v stečaju. »Dvakrat sem šla noseča na zavod za zaposlovanje, zato sem si rekla, da je tega zdaj dovolj.« Odločila se je za kmetovanje in se začela izobraževati: »Ko sta se starša odločila, da mi predata kmetijo, se je začela moja nova zgodba.« Uspešna, lahko rečemo. Sprva so pridelke in izdelke prodajali na specializiranih tržnicah, zdaj pa prodajajo prek internetne strani in naročeno blago dostavijo v večja slovenska mesta. Ob sobotah prodajajo na domu.