maj '22

NAŠ POGOVOR

Marinka Vovk je doktorica bioloških znanosti, razvojnica, mentorica, strokovna sodelavka, socialna podjetnica in vodja razvoja v raziskovalnem centru RE-USE. Leta 2012 je ustanovila prvo socialno podjetje v Sloveniji Center ponovne uporabe (CPU), ki prispeva k zmanjševanju odpadkov, kroženju virov in spodbujanju lokalnih delovnih mest pa tudi k ozaveščanju in izobraževanju potrošnikov. Njeno večkrat nagrajeno delo odmeva tudi zunaj naših meja; sicer pa tudi okoljski problemi segajo prek meja daleč v prostor in čas.

Zgodbe | maj '22

Podbočje je lepa vas v krški občini, ki se je nekoč imenovala Sveti Križ. Leži pod Gorjanci v bližini »opojne« Gadove peči. Kraj je zanimiv tudi po mostovih, kar 11 jih je, osem jih vodi do posameznih hiš. Četrti most je povezan s hišo družine Černelič, kjer živita dve generaciji. Gospa Ivanka, ki je naša sogovornica, pa se spomni časov, ko so z njimi živeli tudi stari starši. »Na starega očeta in staro mamo imam zelo lepe spomine, ogromno sem se naučila od njiju,« pravi, ko stoji ob spominski steni s fotografijami prejšnjih rodov. 

Zgodbe | april '22

Zgodba Veljka Tomana, akademskega slikarja, priznanega restavratorja, maratonca, ljubitelja narave in humanitarca, je precej nenavadna. Lahko bi rekli, da je šel skozi trnje do zvezd, da je prišel do svojega likovnega poslanstva. Tudi njegove tri hčerke delujejo v umetnosti: Katarina je slikarka, Urša kiparka, Ajda pa igralka. Z ženo Fani živita sredi čudovite narave v Rakitni.    

Tomanovi so star rod. Prvi podatki o njih so iz   okoli leta 1700. Po domače se jim je reklo pri Vovkovih, izhajajo pa iz Kamne Gorice. Od tod so šli na vse strani, tudi na Dunaj, kjer sta v telefonskem imeniku dve strani Tomanov, pravi naš sogovornik Veljko Toman. Tomanova sta bila tudi Prešernova mama (Vovkova po domače) in politik Lovro Toman, ki se je v dunajskem parlamentu srčno zavzemal za Slovenijo. »Ali veš, da se je prav zaradi njega Slovenije prijelo ime Tomanija?« je Veljka v prvem letniku srednje oblikovalske šole vprašal profesor...

Prosti čas | marec '22

V sklopu repatriacije so Slovenci, ki živijo v Venezueli, dobili možnost vrnitve v domovino njihovih staršev in dedov. V tej državi, bogati z nafto, se ljudje namreč spopadajo s pomanjkanjem hrane, elektrike, zdravil. Vse bolj so omejene človekove pravice, stopnjuje se ustrahovanje, takšne razmere pa so v svet pognale veliko Venezuelcev. V Slovenijo so se preselili tudi štirje potomci iz družine Voglar.

Pogovarjali smo se z Joséjem Voglarjem in njegovo ženo Maribel Briceño, ki je po rodu Venezuelka. Oba sta umetnika – on fotograf, ona vizualna umetnica. »Od šestih otrok smo se štirje preselili v Slovenijo. Čez lužo sta ostala sestra, ki je poročena v ZDA, in najmlajši brat, ki ni mogel sprejeti tako korenite odločitve in je ostal v Venezueli,« je začel pripoved naš sogovornik. Starši, ki so bili iz okolice Leskovca pri Krškem, so leta 1947 s tremi otroki odšli v Venezuelo.

Zgodbe | marec '22

Petega marca bo praznovala 74. rojstni dan, na ta dan bo izšla tudi njena najnovejša knjiga Nagovor tišine. Poznamo jo kot priljubljeno univerzitetno profesorico, pisateljico, publicistko ... ter mamo in babico. Osvojila nas je s spodbujanjem k branju, navdušila z idejo radostnega staranja. Kot prostovoljka hospica je odpirala pogovore o smrti, ko je zbolela, se ni izogibala pogovoru o raku. Zase pa pravi, da je čas za radikalen obrat vase.

Otroštvo je preživljala v bloku v bližini kmetij in tako rekoč sredi narave. »Kakor hitro smo prišli iz šole, smo torbo vrgli v kot in takoj odhiteli na dvorišče ali travnik ...« Od treh otrok v družini Košir je bila najmlajša in edina deklica, en brat je od nje starejši tri leta, drugi pa eno leto. Kljub uglednim poklicem obeh staršev so živeli skromno; niso imeli ne televizije ne avta. Vendar pa poudari, da je živela v družini dobrih ljudi – mama je bila profesorica matematike in fizike, oče pa strojni inženir in ekonomist. »Ko sem že kot študentka nekoč mamo vprašala, kaj je zanjo najpomembnejša vrednota, je odgovorila: poštenje. Ko sem čez čas isto vprašala očeta, je odgovoril enako: poštenje. In to sta vtisnila v moje srce in dušo: poštenje, solidarnost, enakopravnost …« K temu še doda, da naš ego obrusi življenje še zlasti s težkimi življenjskimi preizkušnjami, kot sta smrt in huda bolezen. »Oboje je brusilo tudi mene in me še vedno …«

feb. '22

Dokler nismo sami postavljeni pred dejstvo, da smo se »kar naenkrat postarali« in se v tej novi situaciji ne znajdemo, ali dokler niso pred to postavljeni naši starši in ne potrebujejo pomoči, se zdijo številna logistična vprašanja enostavna. Ko pa ugotovimo, da se to ne dogaja samo drugim, ampak se tudi mi nenadoma znajdemo pred številnimi specifičnimi vprašanji in ne vemo, kako priti do pravih odgovorov, smo precej nemočni.

Da se ta zgodba ne bi vedno znova ponavljala, je rešitev v Kažipotu, pobudi, ki je »zacvetela« leta 2018 in so jo predebatirali v več skupinah. Ideja za to pa se je porodila že prej, ko je dr. Jože Gričar s številnimi sodelavci v več čezmejnih projektih, ki vključujejo tudi srebrno ekonomijo, aktivno staranje in povezovanje, med več zanimivimi idejami predstavil tudi izjemne dosežke Kanade. Ministrstvo za starejše imajo tako na zvezni ravni kot tudi na ravni provinc in s tako odgovornim odnosom do starejših so možnosti za dostojno in aktivno starost pestre in realne. Pri njih se velja učiti, pravi.

Zgodbe | feb. '22

Majda Širca Ravnikar, novinarka, umetnostna zgodovinarka, političarka in v obdobju od 2008 do 2011 tudi ministrica za kulturo. Primorka, ki je delala v domačem vinogradu, ki rada šiva, slika ter dobro kuha; žena pokojnega arhitekta Vojteha Ravnikarja in mama odrasle hčerke Kristine, ki je tudi zavezana kulturi in umetnosti.

Ko govori o sebi, je skopa z besedami, sploh ko gre za njeno družino, vendar nam je le razkrila nekaj spominov. Veliko zgovornejša pa je, ko teče beseda o kulturi in umetnosti. Če kaj, je kultura tista, ki gre v duhu naše rubrike Iz roda v rod, zato izjemno težko spremlja to, kar se kulturi dogaja v zadnjem času.

jan. '22

Prof. dr. Alojz Ihan, redni profesor in predstojnik Katedre za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, tudi pesnik, pisatelj in publicist, med ljudmi uživa veliko zaupanje. Prav to pa je v vsaki krizi bistveno. Pandemijo covida je slikovito primerjal s počeno glazuro, ki je pokazala krhkost naše vaze življenja, kar je mnoge ljudi navdalo s tesnobo zaradi uvida v lastno ranljivost, druge pa z zadovoljstvom, da je vaza ostala cela.     

Človeštvo se je skozi zgodovino srečevalo z mnogimi pandemijami in po nobeni ni bil svet enak kot prej.

Zgodbe | jan. '22

Toneta Partljiča so gledalci v gledališču ali kinodvorani in bralci knjig vzeli za svojega zato, ker piše in govori o malem človeku, in tudi zato, ker se ne spreneveda in ker mu je, kot poudari njegova vnukinja, iskreno mar za ljudi. Iz njegove pripovedi vseskozi veje ljubezen do njegovih treh žensk: žene Milke, hčerke Mojce in vnukinje Urške. Vsi pa delijo tudi ljubezen do gledališča.

Ko se Tone ozre nazaj, samokritično pravi, da je bilo obdobje, ko je bilo preveč alkohola in ko se ni odlikoval ne kot mož ne kot očka. Rad reče, da se zdaj poskuša odkupiti kot mož, očka, dedek in sprehajalec (Urškinega) pasjega ljubljenčka Aška. »Vse tri moje ženske so igralke. Milka je igrala v srednji šoli in na amaterskem odru, jaz pa sem režiral, dokler nisem postal dramaturg in umetniški vodja profesionalnih gledališč. Mojca in Urška pa sta profesionalni igralki.

Zgodbe | dec. '21

Pestro in zanimivo življenje je Jožefa Oselija iz Medvod vodilo na vse konce sveta. Spomini kar vrejo iz njega in paleta teh je vezana na mnoge vidne osebnosti. Organiziral je številne dogodke, kjer je poskrbel tako za vrhunsko kulinariko kot tudi za vrhunsko postrežbo. Posebno poglavje v njegovem življenju pa tvorijo leta, ki sta jih z ženo Metko kot »butlerja« preživela s Titom.

Ko je učitelj v sedmem razredu spraševal učence po njihovih načrtih, je Jože glasno povedal, da si želi biti kuhar. »Tako pa sem izgubil vse simpatije sošolk, saj so si želele fante z drugačnimi, večjimi ambicijami.« Njegova profesionalna pot se je začela z vpisom v gostinsko šolo, toda ker so bili »kuharski« razredi že polni, so ga vpisali kar v strežbo. Če bi takrat Jože in njegova mama vedela, kako odlična kariera se mu odpira na tem področju, ne bi odšla domov tako zelo razočarana. Čeprav je zablestel v strežbi, se želji biti kuhar ni odpovedal. Uresničil jo je mnogo kasneje, vmes pa ga je čakala zanimiva pot, ki se je naglo vzpenjala.