NAŠ POGOVOR

O morju, iskanju univerzalne ljubezni, pomorskem pravu in politiki, katere del je bil nekoč, pa o žlahtnih ljudeh, ki mu poleg družine veliko pomenijo, in o njegovih knjigah, še zlasti o Svetilniku in Potopu, sva se pogovarjala s prof. dr. dr. h. c. Markom Pavliho, mednarodno priznanim pravnikom, profesorjem na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani in dobitnikom številnih priznanj doma in v tujini. Kljub zavidljivim dosežkom – ali pa prav zato – se je v svoji karieri srečeval tudi s padci in pobiranji. Izdal je blizu 50 strokovnih in esejističnih knjig, vse bolj pa se posveča pisanju leposlovja. Na podlagisvojih izkušenj želi odpirati nove poglede v boljšo družbo in srečnejši svet.

IZ RODA V ROD

Družina Santin je vedno živela ob tej ali oni meji, saj so med njimi Slovenci, Italijani, Hercegovci in Bavarci. Majda Santin Bažec z družino živi v vasi Pobegi pri Kopru. Več kot 30 let je bila zaposlena na Radiu Capodistria, v tretjem življenjskem obdobju pa pomaga pri realizaciji oddaj slovenskega programa na italijanskem nacionalnem radiu Trst A. Je italijanskega porekla, po duši in srcu pa Slovenka.

Njen oče Mario Santin je bil rojen v Hrvatinih, kamor so se preselili iz Furlanije. »Njegov oče je bil po poklicu kamnosek, in ker so imeli tudi nekaj zemlje, se je sin naučil trdega dela, preden se je šel učit za strojnika v tržaško ladjedelnico. Takrat se je že bohotil fašizem; veliko pripadnikov je bilo tudi v Korošcih (Santa Barbara), Čamporah (Ciampore) in Miljah (Muggia). Hkrati pa se je v teh krajih tako med Italijani kot med Slovenci krepil tudi upor proti fašizmu in moj oče je bil med njimi,« pripoveduje Majda.

AKTUALNO

Žene priseljencev se v novem okolju težko znajdejo, zato se pretežno družijo le med seboj, v svojem jezikovnem mehurčku pa ostajajo izolirane in finančno odvisne. Proti socialni izključenosti se lahko borijo z učenjem slovenščine, proti finančni odvisnosti pa z zaposlitvijo. K opolnomočenju žensk pomaga evropski projekt socialne aktivacije, ki ga razvijajo tudi v Novem mestu.

Projekt, ki je v Sloveniji stekel septembra lani, sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz sredstev Evropskega socialnega sklada plus. Njegov namen je aktivirati dolgotrajno brezposelne in prejemnike denarne socialne pomoči, cilj pa s kakovostnimi projekti in na celovit način prispevati k reševanju problemov socialne izključenosti in tveganja revščine ter izboljšanja zaposljivosti udeležencev. Projekt je zanimiv tudi za delodajalce, saj so kriti stroški usposabljanja, po izteku le-tega pa dobijo preverjen kader, ki že pozna...

IZ RODA V ROD

Prof. dr. Franc Vrečer se počasi privaja na status upokojenca. V njegovem zelo aktivnem življenju sta bila v središču raziskovalna dejavnost na področju farmacije, kar je njegov poklic in veselje hkrati, in raziskovanje v najširšem pomenu besede, ki seže vse do duhovnosti. Oba z ženo Matejo, doktorico farmacije, sta sicer s štajerskega konca, on prihaja iz Celja, ona pa iz Velenja, skupni dom pa sta si ustvarila na robu Novega mesta v naravi tik ob gozdu in s pogledom na reko Krko.

Iz roda v rod

Na letošnji podelitvi priznanj za kakovost in odličnost Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije sta bila v ospredju dva Petra Slatnarja iz Cerkelj na Gorenjskem – oče in sin, oba strojnika. Oče Peter je prejel naziv najstarejšega obrtnika leta, saj je dejaven že vse od leta 1972, sin Peter ml. pa je bil nominiran za obrtnika leta.

Kot je dejal Peter ml. na prireditvi, je bil že stari ata »neke vrste obrtnik, za njim je na obrtniško pot stopil oče, sam jo skušam nadgraditi in se veselim že novega rodu, ki že stopa v te vode«. Od leta 2016 nas domači in tuji orli in orlice razveseljujejo s Slatnarjevimi smučmi. Peter Slatnar ml., nekoč tudi sam skakalec, je začel proizvodnjo smuči potem, ko jo je opustil Elan. Njegove smučke so že v startu uporabljali številni vrhunski tekmovalci, tudi oba zmagovalca zadnje Elanove sezone 2015/16 svetovnega pokala – Peter Prevc in Sara Takanaši.

IZ RODA V ROD 

Družina Vremšak s svojo glasbeno dejavnostjo ni oplemenitila le mesta Kamnik, od koder izvira, temveč kar celotni slovenski prostor. O tej izjemni glasbeni rodbini smo se pogovarjali z gospo Rozalijo, upokojeno učiteljico in ženo pokojnega skladatelja, pedagoga in zborovodje Sama Vremšaka, ter z njegovima hčerko Vladko in vnukinjo Nušo.

Ko se je Alojzij Vremšak (1852–1904) iz Novega mesta preselil v Kamnik, kjer se je zaposlil kot občinski tajnik, se je dejavno vključil v družbeno življenje. Leta 1982 je bil med ustanovitelji pevskega društva Lira, ki deluje že 142 let. Bil je vdovec s tremi otroki, v Kamniku pa se je ponovno poročil z Marijo Čebulj. Rodili so se še trije otroci. Najmlajši Ciril (1900–1968) je imel komaj štiri leta, ko je izgubil očeta. Čeprav je bil glasbeno zelo nadarjen, ni mogel študirati, saj jih je mama sama težko preživljala.

IZ RODA V ROD

Morje in Izola, kjer Marjetka Popovski živi, sijeta iz njene osebnosti – v morju plava ne glede na letni čas, že 25 let redno prepeva v hotelu Delfin, poleti pa kar na plaži. Že pri treh letih je na svojem prvem nastopu začutila slast ob navdušenem občinstvu in na tem valu je zajadrala v življenje. Pela je tudi kot fizioterapevtka in tako stanovalcem v domu starejših pomagala premagovati bolečine. V Izoli sva se srečali na hladen, deževen dan, ki ga je Marjetka, novopečena upokojenka, razsvetlila s svojo pozitivno energijo.

Iz roda v rod

Milena Pivec iz Maribora je mama treh otrok, babica devetih vnukov, ljubiteljica umetnosti in tujih jezikov, ustanoviteljica Založbe Pivec in še bi lahko naštevali. Kot mladenka si je želela delovati v diplomaciji, vendar je vsa njena karierna pot povezana s knjigami, čeprav ni bila ne lahka ne ravna.  

 Že Milenino otroštvo je nakazalo njeno dinamičnost, delavnost, pogum in vedoželjnost. Oče je bil mizarski obrtnik, mama pa je bila zaposlena v MTT-ju, kjer je delala v treh izmenah, in Milena se sprašuje, ali je naključje, da ima njena založba svoje prostore prav v sklopu bivšega MMT-ja. Živeli so na Pobrežju nasproti trgovine Cotar, kjer so prodajalke tehtale sladkor, moko in bombone iz steklenih kozarcev. Družila se je s starejšim bratom, stricem in drugimi otroki iz okolice, kmalu pa je pomagala v bližnji vrtnariji pripravljati zelenjavo...

Naš pogovor

Dr. Živa Deu je prva arhitektka pri nas, ki je dosegla naziv redne profesorice na Fakulteti za arhitekturo. Zavezana je ohranjanju in prenovi stavbne dediščine, lepih, okolju prijaznih in zdravih hiš. Vseskozi si je prizadevala za oblikovanje urbanističnih in arhitekturnih načel, na osnovi katerih bi ohranili identiteto, razpoznavnost in raznolikost slovenskih naselij, stavb in kulturnih krajin. Njeno delovanje je dragocen prispevek k arhitekturni teoriji in praksi v Sloveniji. V raziskovalnem, pedagoškem in izvedbenem pomenu je neutrudna. Njena bibliografija zajema skoraj tisoč enot in 14 monografij. Pred kratkim je izšla njena knjiga z naslovom Hiše za boljše življenje in s podnaslovom: Stare in nove, z dediščino, okolju prijazne in zdrave.

Marko Kušar je član društva Moja pot, ki združuje gibalno ovirane in njihove podpornike. Zavzeto sodeluje v akciji ozaveščanja voznikov o pravilnem parkiranju. Ni namreč pomembno le, da upoštevamo prepoved parkiranja na označenih mestih za invalide s prilagojenim avtomobilom, pustiti moramo tudi dovolj prostora, da lahko gibalno ovirani nemoteno vstopajo ali izstopajo.

Diagnozo ramensko-medenična mišična distrofija (propadanje mišic) je zdaj 39-letni Marko Kušar dobil na začetku osnovne šole. Ko je njegov oče opazil, da se (pre)pogosto spotika in postaja neroden, mu je bilo jasno, kaj čaka sina. Kajti tudi očetova sestra je imela podobne težave. Marko je vse težje hodil, spodbujanje gibanja, kar je takrat še zagovarjala medicina, pa je peljalo le v vedno nove poškodbe. »Zato sem si oddahnil, ko sem pri 16 letih pristal na invalidskem vozičku. Pomenil mi je svobodo.