Iz roda v rod

Za družino Rot iz Bovca veljajo tesna povezanost, delavnost, vztrajnost in svetovljanstvo; poleg tega jih zelo zaznamuje gobarstvo. Ljubezen do gliv, ki je mnogo več kot le nabiranje, je Bojan podedoval po stari mami in očetu ter to znanje prenesel na svoja otroka. S hčerko Anjo sta zdaj uspešen tandem, saj je z gobami povezana tudi njuna poslovna zgodba.

Bojan je že več kot pol stoletja strastni gobar in mikolog, kar pomeni tudi skrb za gobe in gozdove. Ne le spoštovanje narave, pač pa raziskovanje, fotografiranje in opis gob, katerih vzorce pošlje v mikoteko na Gozdarski inštitut Slovenije, obenem pa jih vnaša v javni seznam Boletus informaticus, ki spremlja in kartira vrste gliv pri nas. Raziskovanje vključuje makroskopski opis in mikroskopiranje, kemijske reakcije in tudi sekvencioniranje (analizo DNK), zlasti za nove glive. Leta 2007 je ustvaril spletno stran Gobe na Bovškem, kjer je določenih že skoraj tisoč vrst gliv, ki sta jih z Anjo našla v njihovem lokalnem okolju. Bojan pa vsako leto determinira še okoli 15 novih vrst, ki pri nas še niso bile določene. Torej ne čudi, da je eden od le petih posameznikov v Sloveniji, ki so dosegli naziv determinator mentor. To je najvišji možni naziv, ki se ga pridobi z dolgoletnim delovanjem na področju mikologije, vključno z opravljenimi izpiti.

Iz roda v rod

Ko se cesta čez Gorjance prevesi na »sončno stran«, kmalu pridemo do gostišča Badovinac, ki velja za neformalno vstopno točko v Belo krajino. Badovinčevi bodo letos praznovali že 130 let obstoja legendarne gostilne, v kateri si obiskovalci že več kot sto let lahko naročijo izvirno pijačo karampampuli (zeliščno žganje) in marsikaj domačega za pod zob. Še ena zanimivost: gostilno vodi že četrti rod in v vsakem je bil Peter.

Gostilno na Jugorju je leta 1896 odprl praded Peter, doma iz Maline. Nato jo je prevzel njegov sin, prav tako Peter, in jo povzdignil na višjo raven. Poročil se je z odlično kuharico, ki se je zavedala pomena lokalnih kulinaričnih posebnosti. Zbirka njenih receptov je danes »zakonik« gostilne. Sledil je novi rod – njun sin Peter, izšolani gostinec, je s svojo veselo naravo, prislovično belokranjsko odprtostjo in dobrodušnostjo sloves gostilne ponesel še dlje.

Spoznajte jih / Kam nas pelje življenje 

Tone Kerin je misijonar, župnik, humanist, svetovljan in boem, predvsem pa častilec Boga in življenja. Pri 26 letih, po študiju teologije, je odšel na Madagaskar opravljat misijonarsko delo. Afrika ga je očarala in namesto predvidenih petih let jih je tam preživel kar štirideset! Pustil je velik pečat. Pred slabimi tremi leti se je zaradi bolezni vrnil v Slovenijo in zdaj vodi župnijo v Brusnicah pri Novem mestu.

Navzven in po nastopu je precej neznačilen duhovnik; kljub temu ali pa prav zato navdušuje, kamor koli pride. Iz njega vejejo optimizem, prijaznost, dostopnost in iskrena vera. Govori glasno in jasno, na trenutke tudi zelo sočno in neposredno, vendar je vse izrečeno dobronamerno. »Kajti življenje je lepo in veselo, zato ga je škoda zapravljati za jamranje in iskanje slabosti,« pove ob našem snidenju. »Bog nam je dal svobodno izbiro, v upanju, da bomo znali v življenju uživati.

IZ RODA V ROD

Družino Kramberger povezujemo z Ivanom, dobrim človekom iz Negove. Vendar so zgodbe vseh članov te velike družine zelo zanimive. Otroci so podedovali očetovo nadarjenost in inovativnost ter razvili svoje talente in znanja. Tudi naš sogovornik, 88-letni Ludvik je v življenju doživel in dosegel marsikaj.

V času prve svetovne vojne je Jožefa Metljak (rojena 1899) prišla iz kraške vasi Gorjane pri Komnu na drugi konec Slovenije, v vas Ženjak v Slovenskih goricah, kjer je spoznala domačina Franca Krambergerja (letnik 1903). Bil je izučen kolar, poleg tega pa je obvladal še dvajset drugih rokodelskih poklicev! Igral je harmoniko, bil amaterski igralec, izdeloval lesene lutke, ki jim je dajal glas, bil je tudi gasilec in član več društev. Imel je svoj fotografski aparat in sam razvijal slike, kar je bila takrat redkost.

Iz roda v rod

Livartis je družinsko podjetje Kamškovih v Volavljah, znano po izdelavi umetniških del iz brona. Iz njihovega dolgega seznama omenimo le nekaj izjemnih del: kip Rudolfa Maistra na konju, vrata ljubljanske stolnice, makete več mest, tudi Splita in Pulja, ter lani postavljen kip Srečka Kosovela. Omeniti velja tudi sodelovanje z najbolj znano pariško umetnostno livarno Susse.

Danes 89-letni Andrej Kamšek si je kot mladenič zelo želel obiskovati srednjo umetnostno šolo, vendar za šolanje ni bilo denarja. Z očetom sta raziskovala različne poklice, a povsod so rekli: »Ko je pa tako majhen.« Mojster Marolt iz umetniške zadruge pa je v njegovi nižji postavi videl prednost, saj delo livarja v veliki meri poteka pri tleh. Tam se je veliko naučil, na primer postopka ulivanja na vosek, kar je bila takrat novost. Kasneje je delal pri Božu Mostarju v Kranju.

Iz roda v rod

Nekoč so bile kmetije izključno v moških rokah, zadnje čase pa njihovo vodenje prevzema vse več žensk. Med njimi je tudi Jožica Mehak, inženirka kmetijstva, ki z drugimi člani vodi uspešno družinsko ekološko kmetijo v Gorenjih Dolah pri Škocjanu.

Jožica je po osnovnem poklicu vzgojiteljica, a se je nato zaposlila v gospodarstvu. Imela je smolo, saj sta obe podjetji, v katerih je bila zaposlena, končali v stečaju. »Dvakrat sem šla noseča na zavod za zaposlovanje, zato sem si rekla, da je tega zdaj dovolj.« Odločila se je za kmetovanje in se začela izobraževati: »Ko sta se starša odločila, da mi predata kmetijo, se je začela moja nova zgodba.« Uspešna, lahko rečemo. Sprva so pridelke in izdelke prodajali na specializiranih tržnicah, zdaj pa prodajajo prek internetne strani in naročeno blago dostavijo v večja slovenska mesta. Ob sobotah prodajajo na domu.

AKTUALNO

Hiša Sadeži družbe nosi pomenljivo ime, saj samo tisto drevo, ki ga negujemo in zanj skrbimo, rodi zdrave sadeže. V Črnomlju sadeži družbe nahranijo skupnost in dvigujejo kakovost tamkajšnjega življenja.

Hiša Sadeži družbe v Črnomlju je varen in odprt prostor za različne preventivne programe in dejavnosti na področju medgeneracijskega in medkulturnega povezovanja. Za vse dejavnosti skrbijo dve zaposleni pri Slovenski filantropiji, dva zaposlena prek javnih del in 65 prostovoljcev. Sicer pa je v Črnomlju ena od petih tovrstnih hiš, ki so še v Murski Soboti, Metliki, Žalcu in Logatcu. Ustanovila jih je Slovenska filantropija, ki skrbi za promocijo prostovoljstva in boljšo kakovost življenja vseh generacij v posameznem lokalnem okolju.

Iz roda v rod

Družina Žavbi iz Šmarij pri Kopru je v marsičem prav posebna. Marta in Fabio imata osem sinov, med njimi je po dve leti razlike. Trije nadaljujejo očetovo obrt in so že četrta generacija mizarjev. Vsa družina ima glasbo v krvi. Sinovi, ki igrajo tudi več inštrumentov, so se kot skupina Žavbi brothers v javnosti že uveljavili s svojim večglasnim petjem in spevnimi avtorskimi skladbami.

Tako kot mnogi Slovenci, ki so v povojnem času odhajali v Nemčijo s trebuhom za kruhom, si je tja želel tudi Jože Žavbi, priučeni mizar iz Tuhinjske doline. Pred odhodom se je zaposlil v tovarni Prenova v Izoli, misleč, da bo to le začasno. A je na morju spoznal Marijo, ki je izhajala iz mizarske družine, in Nemčija je bila hitro pozabljena. Poročila sta se in rodili so se jima trije sinovi; med njimi Fabio, naš sogovornik. Tako se je priimek Žavbi zasidral tudi v tem delu Slovenije.

Iz roda v rod

Vili Resnik pravi, da želi ljudi predvsem razveseljevati – kot pevec in kot človek. Čeprav je imel izjemno težko otroštvo in mladost, doživel veliko ponižanj, krivic, celo zlobe, je v sebi razvil prijaznost, optimizem, odpuščanje in si tako zdravil tudi svoje rane.

Kdo bi si mislil, da Vili, ki na odru poje, skače in poka od energije, nosi v sebi toliko grenkih izkušenj. Z bratom Branetom, ki je od Vilija eno leto mlajši, sta se rodila v nesrečno družino. Oče, ki je izhajal iz okolice Krškega, in mama, ki je bila doma iz Mirnske doline, sta skupaj zaživela v Ljubljani. Oba sta bila garača, težko delo in vsakdanje vprašanje preživetja pa človeka počasi ubijata. Oče je začel piti, mama je po najboljših močeh skrbela za otroka. »Včasih, ko je prišel pijan domov, je pel, večkrat pa razgrajal, da smo se morali umakniti,« se spominja Vili. Mama si je služila kruh z raznimi deli, tudi s pranjem, čiščenjem, in večkrat je bila premražena. Zato je sinovoma govorila: »Če bosta pridna in prišla do lepega poklica v pisarni, kjer bosta na toplem in varnem, bosta zmagovalca.«

Spoznajte jih

Tone Kotar z Mirne je izredno aktiven mož, srčno predan kraju in društvu upokojencev. O vsem, kar je počel ali še počne, tega pa je veliko, govori z navdušenjem in strastjo.

Najprej je predstavil Društvo upokojencev Mirna in mi pokazal brošuro, ki jo je napisal pred 12 leti, ko je društvo praznovalo 60. obletnico. »Napisal sem jo iz želje, da v spominu ohranimo vsaj najpomembnejše člane ter dogodke in da imamo dokument, s katerim se predstavimo.« V desetletju, ki je sledilo, pa je nastalo dogodkov za še eno brošuro ... Po upokojitvi je bil osem let v vodstvu Zveze društev upokojencev Slovenije, in sicer je deloval v komisiji za kulturo, štiri leta je bil tudi njen predsednik.