Nenavadna pot Josipa Moravca
Vedno me je vznemirjala preteklost Idrije, zlasti rudnika živega srebra, pa socialne razmere, ustvarjalnost in duhovitost ljudi ter življenjske poti njihovih prednikov. Po materini smrti sem se bolj zavzeto posvetil njeni zapuščini v slikah, pismih, sporočilih, zabeležkah. Iz teh drobcev skušam pozabi iztrgati del naše družinske, pa tudi skupne preteklosti.
Življenjska pot strica Josipa Moravca, po domače Pepita, je nenavadna, vendar podobna tolikim Idrijčanom, ki morali v svet s trebuhom za kruhom. Bil je udeleženec prve svetovne vojne, Maistrov borec za severno mejo, trgovec v Mariboru, ljubiteljski pilot in človek, ki se je nekajkrat srečno izmaknil smrti.
Rodil se je v prestopnem letu, 29. februarja 1892, kot prvi sin rudarja Josipa in Leopoldine Moravec. Mama, ki je občasno trgovala s čipkami, je podedovala hišo v zdajšnji Cankarjevi ulici št. 4, in jo je stari oče predelal v lepo dvonadstropnico. Poleg Pepita so se jima rodili še trije fantje in štiri dekleta. Žal je Pavlica umrla že v otroških letih, Pepca je utonila v Idrijci, ko je prala »žehto« prav na dan plavljenja lesa, mama Leopoldina pa je umrla, stara komaj 53 let.
Pepi je v šolskem letu 1902/03 dokončal petrazredno c. kr. rudarsko ljudsko šolo v Idriji. Bil je bister učenec in je zlahka izdeloval razrede. Doma so ga usmerili v trgovski poklic, verjetno na željo matere in kasneje se je res posvetil trgovini. Zelo mladega je pritegnil vojaški poklic in postal je podoficir (računski feldvebel).
Na fronti
Ob začetku prve svetovne vojne je bil star 22 let. Njegovo enoto so poslali na vzhodno fronto. Ohranilo se je kar nekaj razglednic, ki jih je pošiljal domačim. Najbolj pretresljivo pa je pismo, napisano na božični večer 1914. leta. Na ta dan se je znašel v galicijskem mestu Znigrod, od koder so pobegnili pred fronto še zadnji prebivalci, večinoma Judi. Nadzorno opisuje, s kakšno spretnostjo so trgovali z vojaki in jim poskušali po kar zasoljenih cenah ponuditi še zadnje, kar so imeli. Ob prvih resnejših obstreljevanjih mesta pa so izginili kot »kafra«. Obstreljevanje je potekalo v obe smeri in postajalo vse bolj intenzivno. Po ukazu poveljujočih je moral s svojo skupino po pakete za božič in si komaj rešil glavo. »Šrapnel« je na srečo treščil skozi okno v hišo, ki je tako zadržala smrtonosno vsebino. Vrglo ga je na tla, vendar ni bil poškodovan. Zaradi vse večjega pritiska Rusov so se morali umakniti iz mesta. Tavali so po pokrajini in se šele naslednji dan ustavili na neki vzpetini. Tu so zakurili ognje, se pogreli in tako kljub vsemu praznovali božič.
V času vojne je bil na različnih krajih; bil je tudi ranjen, med drugim se je zdravil v Trstu. Znan je bil po urejenosti, kar so mu zavidali celo kolegi, saj je bil tudi v nemogočih razmerah vedno zlikan. Med dve deski je položil hlače, ki so se tako čez noč zlikale. Kot računski podoficir je deloval zlasti pri topovih in se dodobra seznanil s tehniko. Bil je tudi dvakrat odlikovan.
Po vojni se je znašel v Mariboru in se kot narodnjak takoj pridružil generalu Maistru in sodeloval v boju za severno mejo. Verjetno je prav zato, pa tudi zaradi italijanske okupacije Idrije ostal v Mariboru. Z ženo Mirijano si je ustvaril družino, v kateri se jima je rodil edinec Slavko. Odprl je zastopstvo in trgovino BMW avtomobilov, kjer je prodajal tudi »gumeno robo«, pnevmatike, tehniški material, azbest itd.
Bil je živahen in družaben človek. Rad je zahajal v restavracijo »Orel«, kjer so se dobivali podobni veseljaki. Leta 1928 si je kupil BMW, majhen avto, imenovan »Dixi«, v katerega kupci spočetka niso imeli preveč zaupanja. Da bi dokazal njegovo kakovost se je odpravil na preizkušnjo po planinskih poteh. Tako je prevozil Pohorje od Maribora do Slovenj Gradca. To je bil pravcati podvig, če upoštevamo, da takrat na Pohorju še ni bilo ceste. Seveda so o tem pisali vsi tedanji časopisi in stric Pepi je v tednu dni prodal kar 20 avtomobilov.
Nemiren, kot je bil, si se omislil tudi dvokrilno letalo, kar je bilo posebno čudo za Maribor, saj je bilo to prvo zasebno letalo v državi. Da bi odprt dvosedežnik laže vzdrževal, je na njem ovekovečil reklamo čistilnih sredstev »Persil«.
Mama je pripovedovala, da je bil umetnik, ki ga je rad srknil, ko pa je dobil preblisk, si je note zapisal kar na rokav.
Z vse večjim pritiskom fašizma in zapiranjem mej so njegovi bratje zaradi antifašizma ali slabo zapisane družine izgubili delo in so se z družinami umaknili v Zagreb, Srbijo in Bosno. Ob prihodu Nemcev v Maribor se je tudi stric Pepi znašel v nemilosti.
V internaciji
Dobil je nalogo, da prepelje letalo na drugo letališče. Ko je bil kakih 200 metrov visoko in je letel ob srbskih položajih, so začeli streljati nanj z več mitraljezi in nešteto puškami. Letalo so dobesedno prerešetali, tako da je, pretežno lesene konstrukcije in prelepljeno s posebnim platnom, kar padlo na zemljo. Stricu ni bilo nič, le nos je imel od prizemljitve za vse večne čase kot »kumara«. O tem dogodku sta pisala časopisa Večer in Jutro (25. maja 1941). Ko so šteli zadetke, so jih našteli več kot 800. Ostanek letala so stricu zaplenili Nemci.
Zaradi pokončne drže in prav gotovo tudi kot Maistrovega borca so ga 3. julija 1941 med prvimi z družino pregnali v Srbijo, zavetje so dobili zunaj mesta Kragujevac. Kot strokovnjak je skupaj s sinom dobil delo uradnika v Arzenalu. Zaslužek je bil kar dober, le kupiti ni bilo kaj. Znašli so se, kakor so vedeli in znali. Ker ni bilo odej, so se s šestimi časopisi zavarovali pred mrazom. V pismih pripoveduje, kako hudo je za tiste, ki niso imeli take sreče in so živeli v velikem pomanjkanju. Kljub deklarirani pomoči RK pa pomoči niso dobili. Večer pred tragičnimi poboji v Kragujevcu (100 talcev so Nemci ustrelili za enega Nemca), jih je starejši avstrijski žandar opozoril, naj izginejo. Skrili so se v prostorih Arzenala. Šele ko je nevarnost minila, so si upali domov. Čez čas so dobili delo v Zemunu in se preselili tja. Tako stric Pepi, kot sin Slavko sta začela podpirati NOB, Slavko pa je leta 1944 odšel v partizane.
Po vrnitvi domov jih je čakalo trpko presenečenje. Izgubili so vse premoženje, le avtomobila Nemci niso našli. Stric Pepi ga je namreč skril za gledališkimi kulisami v skladišču Slovenskega narodnega gledališča. Da je lahko preživel, se je stric lotil vulkanizacije plaščev in zračnic za vsa vozila. Nikoli ni izgubil smisla za humor. Še vedno se je rad dobival s svojimi prijatelji in obujal spomine na prehojeno pot. Za mariborski Večer se je 3. avgusta 1958udeležil rallyja veteranov. Vsak voznik je imel poleg sebe tudi sovoznika novinarja, ki je zvesto beležil vse dogodivščine. Stric je veljal za enega od favoritov. Žal so mu zmago preprečile okvare na zračnicah, ki jih je ročno zakrpal, nadaljeval vožnjo in zasedel drugo mesto.
Dobra tri leta kasneje je umrl in v Mariboru so ga pokopali z vsemi častmi kot Maistrovega borca in častnega člana aero kluba. Kot zanimivost naj omenim, da smo se kasneje seznanili s sinom generala Maistra, ki je dalj časa živel v Parizu in med drugim pomagal tam živečemu drugemu stricu urediti premoženjske zadeve …
