Pahljačasti in okrogli javori
Javorov rod, same listnate olesenele rastline, je zelo pester in najprej opazimo njihovo raznovrstnost po obliki listov in razraslosti krošenj. Z več kot sto vrstami javor domuje le na severni polobli, in to od Japonske in Evrope do Amerike. Nekatere sorte so pomembne zaradi odličnega lesa, druge cenimo kot okras. Tudi iz domačih javorov so vzgojene nekatere posebne oblike, ki jih drevesničarji za okrasne namene razmnožujejo s cepljenjem in zato sadike niso med najcenejšimi.
Številni ljubiteljski vrtnarji so navdušeni nad pahljačastimi javori, občudujemo jih tudi v javnih nasadih. Njihove pestrosti ni nikoli konec, čeprav vse različice izhajajo iz ene same vrste s strokovnim imenom Acer palmatum. Ime so dobili zaradi rahle razprostrte rasti, ki je najpogosteje grmasta in po naravi le redko podobna pravemu drevesu s krošnjo na enem samem deblu. Podobno kot mnogi drugi listavci so pahljačasti javori posebno lepi v jesenskem času, in to ne glede na to, da mnoge sorte odlikuje barvito listje skozi vso vegetacijo. K temu je treba prišteti razgibano prišiljeno obliko listov, ki je glede lahko v odvisnosti od sorte, tudi globoko narezana ali sicer odstopajoča od oblike listja, kakršnega poznamo pri našem najpogostejšem belem javoru (Acer pseudoplatanus) ali pri njegovem ostrolistnem sorodniku Acer platanoides. Pahljačasti javori so nežnejši in gojiteljsko zahtevnejši od naših, a zaradi njihove posebne lepote vzamemo v zakup tudi kako njihovo muho. Spomniti se moramo podnebja Vzhodne Azije, od koder izvirajo, kjer je ozračje bistveno bolj vlažno kot pri nas in so tla večinoma vulkanskega izvora. V vrtu jim le stežka ustvarimo podobne razmere, v poletni vročini jim prija, da jih večkrat popršimo z vodo, najbolje kar z zalivalno cevjo. Skoraj vsi javori so primerni za vzgojo bonsajev, najpogosteje pa gojitelji to počno prav s pahljačastimi javori.
Sorte za vsak okus
Pahljačasti javor ni domačin Srednje Evrope, zato se nikakor ne more v celoti prilagoditi našemu okolju in redko v zadovoljivi kondiciji učaka dolgo življenje. A vendar so tudi izjeme, ki nas opogumljajo. V senci negnoja in metasekvoje je pod mariborsko Kalvarijo rdečelistni metuzalem, ki ga poznam več kot pol stoletja, vendar ostaja majhen. Že izhodiščna vrsta se odlikuje po dlanasto nacepljenem listju, ki je pri nekaterih sortah dodatno globoko razdeljeno na ozke trakaste krpice. Redke sorte se postavljajo z belo zeleno pisanim listjem. Najlepše ali vsaj najbolj priljubljene so sorte pahljačastega javora, ki imajo vse poletje rdeče in globoko nacepljeno listje. V drevesnicah je najlaže priti do sorte, ki je znana s svojim polatinjenim imenom 'Dissectum Rubrum', čeprav tako poimenovanje pri novejših vzgoji ni več dovoljeno. Lepe so tudi druge sorte, vendar se je o njihovih lastnostih dobro posvetovati s prodajalcem. Zanesljivo bodo vsi filigransko nežno delovali vse poletje, jesenska obarvanost pa je dodatek za konec sezone. Posebno izrazita jesenska obarvanost zelenolistnih rastlin je sortno pogojena lastnost, čeprav imajo pri tem vsakokrat pomembno vlogo tudi hladne noči in suhi ter sončni dnevi.
Javori nosijo prišiljenost svojih listov že v svojem rodovnem imenu, saj v latinščini acer pomeni oster ali koničast. Naš ostrolistni javor je zdravo gozdno ter upoštevano parkovno drevo že kot naravna vrsta. Iz odbranih mutacij pa je nastalo nekaj sort, ki so še lepše, vendar so manj primerne za manjše vrtove. Je tudi ozko stebričasta sorta z izrazito oblasto krošnjo, ki je sploh ni treba obrezovati. Sortiment dopolnjuje rdečelistna različica (sortno ime 'Crimson King') in pisanolistna sorta 'Drummondii'. Sivi javor (Acer griseum) ima slovensko ime zaradi obarvanosti spodnje strani trirogljatih listov, ki so sicer poleti zeleni, a se jeseni obarvajo škrlatno rdeče. Njegova domovina je Kitajska, a v naši prsti in podnebju odlično uspeva ter zraste do 12 metrov visoko. Raste kot grmasto drevo in že na tri leta starih vejah se začne skorja luščiti v papirnato tankih, nepravilnih krpicah čokoladno rjave barve. To ga tudi pozimi uvršča med zanimive rastline. Podobno je z vrstami, ki imajo barvito, marogasto skorjo. Tak je progasti javor (Acer pensylvanicum) in med drugim sodita sem tudi Acer davidii in Acer henryi. S Kitajske, Mandžurije in Japonske prihaja tatarski javor (Acer tataricum, po starem bolj znan kot Acer ginnala), ki je grm ali majhno drevo z zanesljivo jesensko obarvanostjo listja v vseh odtenkih vse do zagorelo rdeče barve in ga zlahka uporabimo celo kot malce višjo živo mejo.
Za mizarje in strugarje
Nekatere vrste javorov so gospodarsko pomembne zaradi odličnega lesa, toda pahljačasti vsaj pri nas prepočasi pridobivajo lesno maso in tudi škoda bi jih bilo uporabiti za kaj drugega kot za estetske užitke. Javorov les, pogosto kot furnir, uporablja predvsem pohištvena industrija. Pomembna sta predvsem beli in ostrolistni javor, maklen (Acer campestre, skupaj s trokrpim javorom Acer monspessulanum) pa ima podrejeno vlogo. V Vzhodni Aziji je cenjena vrsta Acer mono, ki ga drugače od japonskega javora (Acer japonicum) imenujejo nippon-javor. Les belega javora je skoraj nenadomestljiv pri izdelavi godal, brenkal in pihalnih instrumentov.
Za domačo rabo je možna vzgoja javorov iz semena, vendar najlepše kali sveže in še ne presušeno seme, ki ga sejemo jeseni, da je čez zimo izpostavljeno spremenljivim vremenskim razmeram. Posebnost je setev srebrastega javora (Acer saccharinum, pri nas pogosto drevo v javnih nasadih), pri katerem seme dozori že maja in sejančki lahko do jeseni zrastejo že meter visoko. Vsekakor kaže poskusiti s setvijo pahljačastih javorov, katerih semena si morda lahko priskrbimo kar v parku ali pri sosedu. Iz semena rdečelistnih primerkov dobimo nekaj potomcev želene barve, a pogosto je večina sejančkov zelenolistnih. Že prvo leto po setvi lahko odbiramo všečne primerke, druge pa izločimo.
