S pomočjo psov sem izvedel največ

dec. '14

Tone Hočevar je upokojeni novinar, ki je delal za različne medije (RTV Slovenija, Tanjug, Republika, Delo) in še vedno piše za Delo, predvsem o dogajanju v Vatikanu. V 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je bil dopisnik iz Mehike in Kube, po vrnitvi je nekaj časa vodil televizijski Dnevnik, kar 16 let pa je bil dopisnik iz Rima. Lani je od stanovskih kolegov prejel nagrado za življenjsko delo. Skoraj vse življenje ga spremljajo psi, ki so z njim potovali tudi v tujino. Dejaven je pri Ambasadorjih nasmeha, v društvu za terapijo s pomočjo živali.

Med tistimi, ki potrebujejo terapijo s pomočjo živali, so tudi starejši. Za kakšno obliko pomoči gre?

Obiskujemo odprte in zaprte oddelke v domovih za starejše, kjer se družimo z varovanci, se z njimi pogovarjamo, ta čas pa lahko božajo živali in gredo z njimi na sprehod. Nemalokrat se zgodi, in to sem doživel tudi sam, da nekdo, ki sicer sploh ne hodi, ob psu nekako shodi. S psom dosežeš tudi nemogoče stvari. Tako smo, denimo, človeku, ki je ves čas držal zaprto pest, dali v roko pasji piškotek in ko je hotel pes priti do njega, mu jo je odprl. Podobne stvari se dogajajo tudi pri otrocih. Zanimanje za terapije, ki jih opravljamo Ambasadorji nasmeha, je tako veliko, da vsem niti ne moremo ugoditi. V društvu sem šele nekaj let, ker prej nisem bil v Sloveniji, Ambasadorji nasmeha pa delujejo že deset let in mnogi naše delo že dobro poznajo. V društvu nas deluje kakih 47 parov (pes in lastnik). Poleg psov imamo tudi miniaturne ameriške konjičke, pa muce, kokoške, kunce, bradate agame, afriške ježe in še nekaj živali, ki imenitno delajo kot ambasadorji.

Od kdaj vas spremljajo psi?

Naš prvi pes je bil, že ob mojem rojstvu, dedkov veliki črni nemški špic Miško. Po več kot šestdesetih letih imam spet kužka, podobnega Mišku, moj stari oče je že takrat imel pasemske pse. V Sloveniji smo imeli konec 40. in 50. let prejšnjega stoletja pse na verigah, pri mojem starem očetu pa je bil Miško prost in je živel v hiši. Že takrat sem se navadil spoštljivega odnosa do psov. Povsem moj prvi pes je bil nemški ovčar Runo. Janez Klemenčič, ki je bil pri nas pionir vrhunskega šolanja športnih psov in je delal v policijski pasji šoli na Podutiku, je večkrat obiskal mojega očeta. Ker me je njegov policijski pes nekoč povaljal po potonikah in malo pogrizel, se je čutil krivega, zato je želel to popraviti. Delal je z mano, skupaj sva izšolala mojega prvega psa. Janez Klemenčič je bil tisti, ki je izšolal tudi tedanje filmske pse, denimo Kalo in Princa.

S psom dosežeš tudi nemogoče stvari.

Kako ste ljubezen do psov prilagodili na tujem, kjer ste delali kot dopisnik?

Tudi ko sem bil na tujem, sem imel pse. Z mano se je selila družina. Imeli pa smo tudi pse, ki smo jih dobili na tujem.

V Mehiki sem imel tibetanske španjele, ki jih pri nas še nismo poznali, pa sibirskega haskija in pritlikavega šnavcerja. Po končanem dopisništvu sem jih iz Mehike odpeljal domov, čez čas pa so šli spet z mano na Kubo. Naš šnavcer je šel trikrat čez lužo in je tam pustil tudi potomce. Veliko o psih in odnosu do njih sem se naučil tudi od Mehičanov, zlasti pa pozneje na Kubi od prof. Augustina Egurrole, ki je bil svetovno znani genetik in predsednik njihovega dobermanskega kluba. Takrat sem prešel na dobermane, saj sem bil prepričan, da ni res to, kar so pripovedovali o dobermanih. Lotil sem se šolanja dobermana za terapevtskega psa pomočnika, čeprav tega izraza tedaj še nismo poznali. Kadar je moji tašči, ki je imela sladkorno bolezen, kritično padel sladkor, jo je psica opozorila, da mora vzeti zdravilo. Zahvaljujoč psički, do smrti ni imela več »hipe«.

Menda ste s pomočjo psov navezovali tudi stike s pomembnimi ljudmi, celo s tistimi za vatikanskim obzidjem?

Največ sem izvedel zahvaljujoč psom. Tako na Kubi kot v Vatikanu imajo podoben enosmerni sistem. Na Kubi sem v pasjem klubu, kamor so hodili taki in drugačni ljudje in tudi njihovi »posvečenci«, izvedel vse, kar je bilo bistveno. Seveda nisem mogel vsega objaviti, sem se pa potem pri iskanju informacij drugače znašel. Podobno je bilo v Vatikanu, kjer sem pač s kužki hodil v tamkajšnji park. Včasih malo pretiravam, ampak ne veliko, ko pravim, da sem na pasjem sprehodu ob šestih zjutraj izvedel, kaj se je zgodilo včeraj zvečer in kaj se bo zgodilo danes. Tudi gospoda Ratzingerja sem srečeval, ko še ni bil papež  in se je zvečer sprehajal po naši četrti. Bil je zelo skromen in prijazen gospod.

Za vami je izjemno uspešna novinarska kariera, delali ste za različne medije in bili dopisnik. Kako danes gledate na svojo novinarsko pot?

Še enkrat bi začel tako. Nič mi ni žal, da sem začel prav na televiziji, ki je bila takrat na začetku, da sem delal za različne medije in da sem šel po svetu. Leta 1975 so me poslali za celo jugoslovansko radiotelevizijo, da pripravim oddaje iz Latinske Amerike, pomagalo mi je namreč znanje španščine. Včasih se zgodi kako naključje, za katerega pa kasneje ugotoviš, da sploh ni bilo naključje, ampak da je preprosto tako moralo biti. V Peru so me poslali še na konferenco neuvrščenih, takrat pa se je tam zgodil državni udar. Pred tem sem bil pri Slovencu, ki mi je odpiral vsa vrata, doma je imel majolko in kozarce, ki so bili po videzu še izpred vojne in okrašeni s slovenskim ornamentom. Ugotovil sem, da jih je naredila moja mama, gospod pa je bil sošolec mojega strica. Potem mi je predstavljal pomembne ljudi; najprej mi je predstavil takratnega ministra, potem me je peljal k človeku, ki ga je predstavil kot prihodnjega ministra. Ko so v zrak spustili tudi naš avto, sem vedel, kaj se dogaja. K sreči se nam ni nič zgodilo, ker je eksplozija odjeknila ponoči. Potem so nas zbrali na ambasadi, tja so prišli naši diplomati, ki so bili na konferenci, in stari novinarski mački, ki so bili vsi starejši od mene. Začeli so analizirati dogajanje. Ker sem v Peruju hodil naokoli z dr. Borisom Bitencem, sem vsaj malo poznal razmere v državi. Ko sem prišel do besede, sem jim rekel, da je najbolje, da se poberejo domov, ker to, kar se je zgodilo, ni le sprememba ekipe na oblasti. To so mi zelo zamerili, čeprav se je kasneje izkazalo, da sem imel prav. Potem me je Božo Rafajlović, stari novinarski maček s Tanjuga, ki je bil leta 1946, ko sem se s rodil, že dopisnik, povabil za skupnega dopisnika iz Latinske Amerike. Čez štiri mesece sem že prišel v Mehiko; televizija me je posodila Tanjugu za štiri leta, vrnil sem se  po dvanajstih  letih. Nisem pa delal samo za Tanjug, oglašal sem se tudi za radio, televizijo in pisal za Delo in Nin.

Verjetno ste tam stkali tudi prijateljske vezi; še obiskujete nekdanje prijatelje in te kraje?

Še, tudi oni mene. Prav poseben prijateljski odnos imamo z argentinskim kolegom, pisateljem in novinarjem Ignaciom Gonzalezom Janzenom, ki živi v Mehiki in nas obišče približno vsaki dve leti. Skoraj vsako leto greva z ženo na Kubo, ki mi je nekako bližja kot Mehika. Tudi otroka, ki sta tam hodila v šolo, jo pogosto obiskujeta. Mi smo za Kubance predstavljali stik s svetom, takrat še niso bili svetovni bordel, kot so zdaj. Od  leta 1983 do 1987, ko sem bil dopisnik s Kube, so bili še vedno popolnoma zaprti, edino, kar so imeli, so bili stiki z Rusi, ki so bili njihovi gospodarji. Najbolj pa sem njihovo družbo spoznal prek psov, v njihovem pasjem klubu sem spoznal ljudi, ki jih sicer ne bi. 

Kako pa ste postali dopisnik iz Vatikana?

Že prej sem spremljal Cerkev. Papež Wojtyla je šel na prvo pot po svetu v Mehiko. Jaz sem cerkveno tematiko poznal, saj sem bil ministrant, politično pa nisem bil od nikogar. Delovanje Cerkve pa sem spoznal tudi na njihovih predavanjih, ki sem jih obiskoval, ko sem bil dopisnik v Rimu, vsaj enkrat na mesec smo imeli nekateri dopisniki resne pogovore s prelati.

V času papeževega obiska sem bil predsednik združenja tujih dopisnikov v Mehiki, in to je bilo drugo ali tretje največje združenje. Vodil sem tudi tiskovne konference predsednika Mehike. Ker Mehika ni imela diplomatskih stikov z Vatikanom, so imeli skoraj vse javne nastope in tiskovne konference na sedežu združenja dopisnikov. Tako sem spoznal tudi papeža Wojtylo, potem sem spremljal tudi druga njegova potovanja. S Kube sem se vrnil leta 1987. Hoteli so me postaviti za direktorja mednarodnega press centra v Beogradu, vendar nisem pristal. In ko sem z ljubljanskega Tanjuga šel proti Delu, da bi se dogovoril za službo, so me kolegi s televizije prestregli in me pregovorili, da sem ostal na televiziji. Že prvi dan sem vodil TV Dnevnik, kar sem potem počel pet let. Poleg tega sem ves čas pisal tudi o zunanji politiki in pokrival Vzhodno Evropo, ki je bila Kubi najbolj podobna. Temu je sledilo kar 16 let dopisništva iz Rima.

V tem času se je svet zelo spremenil, z njimi tudi mediji. Kakšen je vaš pogled na te spremembe?

Svet se je absolutno postavil na glavo, ne le mi. Leta 1990 se je vse obrnilo, mi pa se še vedno kregamo, kdo je najbolj zaslužen za osamosvojitev. Takrat sem spremljal Vzhodno Evropo, bil sem v Varšavi, ko se je zgodila njihova sprememba; bil sem v vseh vzhodnoevropskih državah, ko so se dogajale spremembe, razen na Češkem, ker sem bil v trenutku žametne revolucije že v Berlinu. Res se moramo zavedati, da ne bi prišlo do naše osamosvojitve, če takrat ne bi padel berlinski zid in se veliki ne bi dogovorili, da se obe Nemčiji lahko združita.

V tem času se je zelo spremenila tudi tehnologija. Ko sem začel delati v novinarstvu, sem imel kamero, ki jo je bilo treba naviti na roko, danes je kamera elektronska, majhna in lahka. Na začetku sem tekste pošiljal po teleprinterju, danes to počnem po medmrežju. Ko se je pri nas spremenilo lastništvo medijev, ko si je vsak svoje vzel, kaj tudi pokradel, so bili ljudje prepričani, kako bo poslej vse bolj demokratično, toda tisti, ki smo delali na Zahodu, smo opozarjali, da bo lastnik, ki bo dobil 20 odstotkov časopisa brez denarja ali za ukraden denar, lahko tudi odslovil zaposlenega. Tedaj so nas grdo gledali, ampak zdaj se dogaja prav to.

Lani sta se zgodila za Cerkev dva pomembna dogodka, odstopil je papež Benedikt XVI. in nastopil je papež Frančišek. Kako se je to zgodilo?

Prejšnji papež je odstopil, ker ni imel druge poti, saj v tistem konglomeratu, ki je bil proti njemu, ni mogel narediti ničesar, bil je stisnjen ob zid. Ukvarjal se je s teološko znanostjo in pozabil, da je vodja katoliške cerkve. Ko je videl, da so šle stvari predaleč, je v javnost začel spuščati informacije, ki so jih prenašali njegov sluga Paolo Gabriele in nekateri drugi. Pri njih je to zelo usmerjeno, vsi nismo dobivali istih informacij, ampak tisti, ki smo bili – ne vem od koga - izbrani, da jih dobimo, smo jih dobivali sproti. Tudi sam sem jih dobival, zato so me doma nekateri zmerjali, ker sem v bistvu pisal to, kar je na koncu prišlo ven in kar je zelo na glas kasneje povedal novi papež. Nisem vedel, da bo papež odstopil, na to še pomislil ni nihče, saj se nikoli ni zgodilo, je pa nakazoval na kaj takega. Vedel sem, da bo moral nekaj storiti, če se bo hotel znebiti šefa Rimske kurije, državnega tajnika Bertonea, ki je držal vse niti v rokah. Odslovil pa ga je šele novi papež.

Ratzingerjev odstop je bil modro dejanje.

Spremljate že tretjega papeža, kako se razlikujejo med seboj?

Najdlje sem spremljal papeža Janeza Pavla II., ki je bil zelo spreten politik, vendar ga je Amerika, ker je bil Poljak, v hladni vojni izkoristila do skrajnosti. Ko je želel tudi v New Yorku nagovoriti vernike, mu tega niso dovolili in spoznal je, da Američani le niso tako veliki zavezniki. A takrat je svojo vlogo v hladni vojni že odigral – pomagal je podreti berlinski zid.

Wojtylo sem spremljal že prej, ko je potoval po Italiji. Cerkev in papež sta me vedno zanimala. V Vatikanu sem imel tudi prijatelje teologe, z enim sva bila skupaj ministranta in sošolca. Papeža Janeza Pavla II. sem potem spremljal še deset let kot dopisnik iz Rima, bil sem sosed Vatikana. Papež je pešal od leta 2000 naprej, takrat je hišo vodil tajnik Rimske kurije Angelo Sodano, po teološki plati pa kardinal Joseph Ratzinger. Mnogi so Ratzingerja prikazovali kot ostrega moža, ko pa si ga spoznal, si videl, da je zelo preprost, skromen in prijazen človek, ki ni hodil naokrog kot Wojtyla. Ratzinger, ni bil politik, ki bi se znal vsakokrat prilagoditi vsakokratnim razmeram. Ni se imel časa pogovarjati, ker je vseskozi pisal, medtem mu je Tarcisio Bertone, ki ga je namesto Sodana imenoval za tajnika kurije leta 2006, vse pripeljal tako daleč, da sploh ni imel več pregleda.

Čeprav Ratzingerju ni uspelo izpeljati sprememb, pa jih je s svojim odstopom pravzaprav omogočil…

Ratzingerjev odstop je bil modro dejanje, ki je pripeljalo do revolucionarne spremembe, ki pa se še ni končala. Tudi v Sloveniji v cerkvenih vrhovih v glavnem Frančiška ne marajo, tako se mi vsaj zdi. Verjetno ljudje, ki so zanj glasovali, niso brali, kaj je napisal v knjigi, ko je bil še škof v Buenos Airesu. Vrnil se je k socialni doktrini cerkve in k teologiji osvoboditve, ki sta jo Wojtyla in Ratzinger v času hladne vojne skupaj prepovedala in zatrla.

Vsi trije papeži so drugačni: Wojtyla je bil velik vzhodnoevropski politik, z dušo in telesom vpet v ideološko vojno, ki je na koncu v svoji knjigi Spomini in istovetnost razložil, da je vera ostala nedotaknjena le še na Vzhodu, medtem ko je v Zahodni Evropi ugasnila. Zdaj pa se to dogaja tudi na Vzhodu. Na Poljskem je Wojtyla postavil Solidarnost, jo financiral in jo tudi ugasnil, ko je videl, v kaj se je izrodila.

Obdobje papežev Wojtyle in Ratzingerja je pravzaprav eno samo papeško obdobje. Ratzinger je bil vmesni člen, ki je sam zelo modro pripeljal do tega, da se je začelo novo obdobje. Vse to, kar se je dogajalo okrog cerkvenih financ, se ni začelo šele z Wojtylo, je pa bilo v njegovem času akutno; takrat so zabredli tudi naši, vsi so grabili po denarju, kjer se je le dalo. Zdaj se je začelo čiščenje. Do jezuitov, Bergoglio je namreč jezuit, so vsi malce nezaupljivi,medtem ko sam nisem. Začel je resno pot sprememb. Papež Frančišek, čeprav ga zmerjajo, da se gre revolucijo, ni šel nikamor naprej, stopil je nazaj. Razlago za njegova dejanja lahko najdemo v bibliji. Frančišek ni noben levičar, se pa zaveda, da mora Cerkev očistiti. Na to, da je tudi Cerkev koruptivna, kot so skoraj vse zdajšnje družbe, je opozoril šele on. Tudi pri nas so cerkveni vrhovi zatrjevali, da ni nič res o velikih dolgovih mariborske nadškofije, zato so v Vatikanu dokumente o tem posredovali Italijanom in ne nam, slovenskim dopisnikom.

Po pretresu v slovenski Cerkvi zaradi finančne polomije mariborske nadškofije in po odstavitvi štirih škofov in kardinala Rodeta, ki so ga izločili iz vseh kongregacij, smo pred nedavnim le izvedeli ime novega ljubljanskega nadškofa. To je postal frančiškan Stane Zore. Kaj prinaša njegovo imenovanje?

Dobili smo takega človeka, kot je papež Frančišek, vsaj jaz mislim tako. Osebno novega nadškofa Zoreta ne poznam, zagotovo pa ni bil vpleten v nobeno od nečednih cerkvenih zgodb. Zato so ga tudi izbrali. Frančiškani so že tako svet zase, tudi ime, ki si ga je nadel novi papež, nosi močno sporočilo – kot jezuit si ni nadel imena Ignacij, ampak Frančišek. Tudi naš novi nadškof Zore bo moral, tako kot to počne papež, počistiti v naši Cerkvi, sicer ne bo šlo. Je pa jasno, da slovenski cerkveni vrhovi niso imeli nič pri njegovi izbiri.

Videli ste veliko sveta. Smo Slovenci res drugačni?

Nič nismo drugačni kot drugi narodi. Naš problem je, da smo majhni in da nimamo dovolj kritične mase. Tudi zdajšnja vlada, ko je iskala kadre, ki niso bili vpleteni v stare mreže in ki bi bili pripravljeni delati z novo ekipo, je imela težave, ker te kritične mase pač ni. To je naša velika težava. Pozna se tudi, da nismo imeli ne svoje aristokracije ne meščanstva. S pasje strani se to vidi tako, da nimamo svojih pasem. Imamo kraškega ovčarja, ki je bil nekoč pastirski pes, take pse so imeli reveži povsod, lovskih psov in vseh teh, ki jih je imela gospoda, pa nimamo. Še istrskega goniča, ki ga je »naredil« dr. Ivan Lovrenčič, smo izgubili, ker so nam ga vzeli Hrvati. Za kraškega ovčarja pa trdimo, da je tisočletna slovenska pasma, čeprav smo ga načrtno vzgojili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, najstarejše pasme na svetu pa so stare največ 100 let.

Kako se počutite kot upokojenec?

Čisto nič upokojensko se ne počutim; vsak dan vstanem tako kot prej, odprem računalnik in pregledam, kaj se dogaja, malo po 6. uri grem s kužki na Rašico, čez dve uri sem nazaj, potem peljem vnukinjo Pio v vrtec. Dopoldan pišem za časopis ali prevajam. Ob torkih pa se nas nekaj pretežno televizijskih upokojencev dobiva pri Čoklu na Krekovem trgu, in to je edino, kar je morda malo bolj upokojensko, ampak še tam po navadi pridem pozneje ali pa prej grem, ker me priganjajo delovne obveznosti ali pa moram po vnukinjo v vrtec. Občasno, vendar redno, se še vedno srečuje tudi prva televizijska zunanjepolitična redakcija, saj smo tudi po 45 letih še prijatelji. Delam resno in redno še kot Ambasador nasmeha. Lotevam pa se tudi pisanja svoje nove knjige.

Besedilo in fotografiji: Jožica Dorniž