Pričevalka časa
Jelica Jugovec Murnik, oseminosemdesetletna gospa srebrnosivih las že peto leto živi v enem od domov starejših občanov v Ljubljani. Obiskovalcem z veseljem razkrije svojo pestro življenjsko zgodbo.
Jelica Jugovec Murnik
Rojena je bila v Trbovljah, saj so bili njeni predniki knapi. Kasneje se je s starši preselila na Bled, od tam pa v Ljubljano, kjer so vzeli v zakup staro gostilno. Ko so leta 1941 Ljubljano okupirali Italijani, je obiskovala tedanji šesti razred uršulinske gimnazije (današnje Šubičeve). Na pobudo sošolke Mirjane se je že takoj na začetku vojne skupaj s sestro Binco pridružila Osvobodilni fronti. Ker nista hoteli pozdravljati s fašističnim pozdravom in sta pisali o slovenski zgodovini, so ju izključili iz gimnazije. Srednjo šolo je nato dokončala na ženski realki na Resljevi cesti. Medtem je na svojem terenu organizirala delo za Osvobodilno fronto. Zbirala je oblačila za partizane, denarne prispevke, pisala po zidovih znake OF in trosila letake. Delali so v trojkah.
Leta 1944 so domobranci prišli na sled njihovim trojkam. Zaprte aktiviste OF so na zaslišanjih kruto pretepali in mučili, tako da so nekateri izdali imena svojih sodelavcev. Med njimi tudi Jelico. »Nisem zamerila tistemu, ki me je izdal pod pritiskom, saj sem pri soočenju z njim videla njegov izmučeni obraz.« Ponjo so prišli ponoči, na grozo staršev, ki niso vedeli, da dela za OF.
Od taborišča do taborišča
Jelico so odpeljali v stavbo na vogal Šubičeve in Prešernove, kjer je bila že njena znanka Anica Stanko, pozneje poročena Kokalj. Tisti sobi so rekli Cvetličnjak, ker so bile v njej zaprte samo ženske. Sobi, v katero so zapirali moške, pa so rekli Podmornica.
Po zaslišanju so jo odpeljali v zapore na Povšetovi, kjer se je znova srečala z Anico. Od takrat naprej sta bili nerazdružljivi prijateljici in še vedno hrani blazinico za šivanke in majhno spominsko knjižico z njenimi mislimi.
Osmega avgusta 1944 so jih slovenski domobranci izročili Nemcem, ti pa so ženske odpeljali v taborišče Ravensbrück, blizu Berlina, moške pa v Dachau. Med moškimi je bil tudi slikar in grafik Bogdan Borčič, se spominja sogovornica. V Ravensbrücku je bila do 24. aprila 1945, ko so jih evakuirali v drugo taborišče proti zahodu, v Zerbst, ker se je približevala ruska fronta. V bližini so bili ujetniki stare jugoslovanske vojske. »Z njimi so ravnali po Ženevski konvenciji kot z vojnimi ujetniki, a le malo lepše kot z nami. Kmalu so prišli ameriški vojaki. Tudi ti so nas gledali zviška.«
Američani so ženske z zahoda odpeljali čez Labo, Slovenke, Poljakinje, Rusinje, Madžarke, Čehinje, Slovakinje in Ukrajinke pa so prepustili Rusom.
Od Zerbsta do Rosslawa so šle peš in tam dočakale konec vojne. Po so nadaljevale skozi porušeni Berlin do Brenaua, v zbirno taborišče internirancev in vojnih ujetnikov. Šele čez mesec dni so jih Rusi dali na vlak, ki jih je prek Poljske in Slovaške odpeljal na Madžarsko, nato pa v Banat v Veliki Bečkerek, zdajšnji Zrenjanin. Tam so jih dali v karanteno in po štirinajstih dnevih odpeljali z vlakom v Paračin, nato pa z ladjo do Beograda in Zemuna, od koder so odpotovale v Ljubljano.
Končno doma
Jelica je končno prišla domov 14. julija 1945. Po štirih dneh jo je obiskal njen fant Oton, ki se je že vrnil iz partizanov. Poročila sta se in odšla skupaj v Prago, kjer sta ostala do začetka informbiroja leta 1948. Mož je študiral arhitekturo, ona pa bibliotekarstvo na Karlovi univerzi. Čehi so ju zelo lepo sprejeli, zlasti zato, ker sta bila iz Jugoslavije. Po vrnitvi v domovino je rodila hčerko Injo. Pravi, da je videla toliko trpljenja in smrti, da ni želela imeti več otrok.
Po operaciji kolka je vsak dan teže skrbela zase. Odločila se je, da bo odšla v dom, tudi zato, da ne bo v breme svojcem. V domu jo pogosto obiskujejo hči z možem ter vnuka Domen in Martin. »Včasih mislim, da sem imela veliko srečo, ker sem vedno imela ob sebi dobre ljudi, starše, taščo in tasta, mojo Anico. V tem domu imam veliko znancev, tudi prijateljice Vido sem našla, v sosednjem bloku v varovanem stanovanju pa živi Mirjana, moja sošolka iz prve gimnazije. Večkrat me obišče tudi mlada prijateljica Vitka. Tukaj mi je lepo!« poudari Jelica Jugovec Murnik.
