Po sedmih desetletjih spet v Sloveniji
Konec avgusta je na brniškem letališču iz Adriinega letala izstopil vitalendevetdesetletnik. Za upokojenega letalskega inženirja Larrya Horna iz Tennesseeja v ZDA je bil to že drugi obisk pri nas. Tudi prvič je prispel z letalom; pred skoraj sedemdesetimi leti je namreč s hudo poškodovanim bombnikom pristal na partizanskem letališču v Beli Krajini.
Larry Horn je na kratke počitnice v Sloveniji prispel v družbi dveh sinov. Ob prvem obisku za turistične oglede nekako ni bilo časa, zato se je zdaj želel bolj posvetiti našim naravnim in drugim znamenitostim. Tudi dežju se niso pustili motiti in vsak dan so raziskovali Slovenijo. Včasih jih je zaneslo tudi malce naokoli; Larryjev sin David, ki mu je bila naložena skrb za navigacijo, je na enem od izletov spregledal ustrezen izvoz, tako da so do prelaza Vršič in naprej v dolino Soče prišli po ˝bližnjici˝ skozi Beljak in Trbiž.
Ob obiskih iz tujine gostov pogosto ne zanima to, kar bi pričakovali gostitelji. Tako je bi Larryju bolj kot Postojnska jama všeč Predjamski grad, namesto naravnim lepotam podeželja se je čudil številnim obcestnim kapelicam ter štel kraje z besedo 'vas' v imenu. V mestih je raje kot arhitektonske znamenitosti opazovali številne kolesarje, ki da jih v Ameriki v tolikšnem številu niso vajeni. Ob našem malce nejevernem pojasnilu, da je kolo vsaj v lepem vremenu predvsem sila praktično prevozno sredstvo, so le skomignili z rameni, Larry pa se je napol v šali pozanimal o številu povoženih kolesarjev na urgencah bolnišnic.
Predvsem pa je Larryja Horna zanimalo vzletišče, kjer je prisilno pristal med drugo svetovno vojno. Med bombardiranjem Augsburga je njegov bombnik B-24 zadela granata nemškega težkega protiletalskega topništva. Skupaj s kopilotom je Larry poškodovani bombnik privlekel 600 km daleč do vzletišča pri Krasincu. Posadka na naših tleh ni dolgo ostala; že naslednji dan so z zavezniškim transportnim letalom odleteli v Italijo.
Proti Beli Krajini smo se kljub koledarskemu poletju odpravili v prav jesenskem dežju. Na kraju samem se je v sedmih desetletjih seveda marsikaj spremenilo, a pri iskanju smo si lahko pomagali s peščico fotografij, ki jih je Larry posnel med vojno. Tako smo dokaj hitro našli hišo, v kateri je Larry s svojo posadko prenočil med vojno. Stavba je bila vmes že nekajkrat prezidana, zamenjala je tudi lastnika, vendar smo bili brez vsakega dvoma na pravem mestu. Z živim spominom smo imeli manj sreče. Marsikateri starejši vaščan se je obeh belokranjskih vzletišč sicer dobro spominjal, nekateri pa so pomnili tudi pristanka poškodovanega bombnika. Kljub temu pa, žal, nismo našli nikogar, ki bi se spominjal njegove posadke. Tudi Larry Horn je dolgo iskal kraj, ki bi se skladal z njegovimi spomini na pristanek pred sedmimi desetletji, dokler ni končno ob pogledu z gribeljske strani vzdolž nekdanje pristajalne steze, zdaj travnikov in polj ob Kolpi le lahko zatrdil, da je tu res že bil.
Po slabem tednu dni v Sloveniji so se vsi trije Horni vrnili v ZDA. Larry je razen medvojnih s seboj odnesel tudi bolj sveže spomine, oba sinova pa sta to njegovo zgodbe sploh prvič slišala v vseh podrobnostih. Med spominki pa so vsi trije odnesli s seboj malce žlahtne kapljice, seveda strogo v medicinske namene. Slednje je treba vzeti dobesedno, kajti zaradi nevarnosti terorizma so dovoljene količine v ročni prtljagi na letalu prav farmacevtsko majhne. Domače slivovo žganje je tako potovalo v Ameriko v treh majhnih, 50 mililitrskih lekarniških stekleničkah.
