Pisane kupole na modrini neba
Minuli mesec je minilo 63 let od prvega svetovnega padalskega prvenstva. Le malokdo se še spomni, da je bilo prvenstvo pri nas, na športnem letališču v Lescah. Zato bi lahko rekli, da se je tudi zgodovina svetovnega padalskega športa začela pisati na Gorenjskem. V Lescah je bilo potem tudi deseto svetovno padalsko prvenstvo.
Branko Hrast, ki mu je bilo padalstvo položeno v zibelko, saj je po rodu Lesčan in je odraščal skoraj dobesedno na športnem letališču, razmišlja, da bi napisal knjigo o zgodovini našega padalstva. A kaj, ko ga od peresa venomer prežene pogled v modrino neba, tako da si raje oprta padalo ter se z letalom povzpne pod oblake ...
Na začetku petdesetih let so bile Lesce center slovenskega in tudi jugoslovanskega padalskega športa. Vojaški del padalstva nekdanje skupne države je bil doma predvsem v Nišu in Vršcu v Srbiji. Toda vojaškega padalstva ni mogoče šteti za športno dejavnost, saj se je razvijalo po svojih specifičnih potrebah. »Je pa vojska tedaj močno podpirala padalski šport,« se spominja Branko Hrast, »in nudila pomoč zlasti z letali za prevoz padalcev pod nebo, saj takih letal v aeroklubih ni bilo, tako da smo skakali iz športnih letal in zgolj posamič.«
Podobno se spominja Novomeščanka Marja Levičar Hočevar. »Prvič sem skočila na letališču v Prečni pri Novem mestu iz dvokrilnega Polikarpova PO-2. Sama. Tik pred skokom me je stisnilo pri srcu. Ko sem pogledala z letalskega krila navzdol, sem videla samo bel oblak, ki me je kar vabil, naj stopim nanj. Potem se mi je odprl čudovit pogled na dolenjsko pokrajino. Uživala sem v njem in v prostem padu skoraj pozabila, da moram odpreti padalo ...«
»Kdor ne pozna strahu, je norec!« je dejal Branko, ki ima danes za seboj več kot 4.000 skokov in je živa legenda slovenskega padalskega in prej tudi jugoslovanskega športa. »Mi, Leščani, smo držali pokonci jugoslovansko športno padalstvo; od tu nas je bila večina članov republiške in tudi državne reprezentance«. Sam je večkratni jugoslovanski in republiški državni prvak ali podprvak. »Ja, fantje smo se kar menjavali, enkrat smo bili prvi, drugič drugi ...«. Lahko se pohvali, da je bil med vsemi padalci najve
krat zapored na državnem padalskem prvenstvu, to kar dvajsetkrat. Tega njegovega rekorda doslej še ni nihče izboljšal!
Vrhunski padalci
Slovensko in jugoslovansko padalstvo je bilo v svetovnem vrhu vse do modernih časov. Zelo mu je bil naklonjen tudi maršal Tito, zato je v poznih šestdesetih in v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja doseglo vrh, potem pa začelo relativno zaostajati. V svetu se je namreč začel nagel razvoj padalske tehnike, spremenila so se padala, postajala vse lažja, naravno svilo so zamenjale lažje tkanine iz najlona.
»Padalo je spreminjalo obliko, se iz okrogle kupole najprej spremenilo v obliko elipse in naposled je postalo pravokotnik, pa potem krilo, s katerim dobesedno jadramo po zraku in ne samo padamo, « je dejal Branko Hrast, ki je v svoji 50 letni karieri poskusil vsa padala - od belih svilenih kupol, pa ''irvingov'' in parakomanderjev do eliptičnih padal in modernih kril in celo padal za ''base jumping'' ali skoke z gorskih sten, pečin in nebotičnikov.
»Prvih kupol skoraj nismo mogli usmerjati in smo morali že na tleh preračunati, kam nas bo veter odnesel,« se spominja Marja Levičar Hočevar.
Med prvim svetovnim prvenstvom v Lescah je bil velik dosežek že to, če so se cilju sredi kroga s premerom 350 metro, približali središču na manj kot 100 metrov. Da bi laže skočili na cilj, so skakali z višine 600 in na višini 400 m odpirali padala. Z vsakim novim modelom pa so skakali bliže cilju in vse bolj je bilo mogoče padala usmerjati. Na III. jadranskem padalskem pokalu v Portorožu leta 1963 so s preurejenimi kupolami doskočili že nekaj metrov od cilja. Američani so se mu s tedaj naprednejšo opremo in veliko več treninga približali na dva metra.
»Menda je bil rekord s padalom s kupolo doskok, oddaljen od cilja 1,5 metra. Potem so prišla nova padala in začeli smo skakati na palačinko. Na svetovnem prvenstvu na Madžarskem leta 1974 pa so prvič vpeljali tako imenovano elektronsko ničlo in začeli elektronsko meriti razdaljo doskoka od cilja. Danes s krili skačemo na dva evra in kdor skoči 3 ali 5 centimetrov od ničle ..., se lahko poslovi od medalje, pojasnjuje Branko.
Za padalsko ekipo, v kateri je bil Branko Hrast, bi lahko rekli, da je skoke potrebovala bolj kot kruh. Za vse, kar je dosegel, je hvaležen svojemu učitelju padalstva v Lescah, legendarnemu Janezu Brezarju, ki je v zlatih časih slovenskega in jugoslovanskega padalstva vzgojil večino, če že ne vse člane državne padalske ekipe.
Branko je ljubezen do padalstva prenesel tudi na sina Tomaža, ki danes vodi padalsko šolo in tudi tekmuje. »Po opremi Slovenci ne zaostajamo za vodilnimi Američani, imamo enaka padala in vse drugo ..., le manj treninga. Danes je padalstvo pri nas drago zasebno početje… Tudi letalo Pilatus PC-6, ki prevaža padalce, je v zasebnih rokah. Vse je treba plačati. Zato skačemo manj, kot bi radi.«
Neustrašno dekle
Slovensko in jugoslovansko padalstvo je bilo pred desetletji ponosno tudi na pogumna dekleta. Srednješolka Marja Levičar Hočevar je prvič skočila leta 1961 in takoj so opazili njen talent. Zato so jo napotili na tečaj padalstva v Vršac v Srbijo, kjer se je prav tako izkazala in so o njej navdušeno pisali časopisi ... Prihodnje leto, leta 1962 je postala članica zvezne državne reprezentance za 6. svetovno padalsko prvenstvo v mestu Orange v Massachusettesu v ZDA. Čeprav jo je doma čakala matura, je maja odšla z reprezentanco na intenzivne priprave v Ameriko, ki so trajale vse do avgusta, ko je bilo prvenstvo. Skakali so še veliko več kot doma. Sama se je vrnila v domovino, maturirala in spet odletela na trening v ZDA. Toda na izbirnem tekmovanju članic zvezne reprezentance za svetovno prvenstvo je doživela hladen tuš. Na pripravah v ZDA so bile padalke iz Hrvaške, Srbije, Črne Gore in ona iz Slovenije. Določeno je bilo, da bosta na svetovnem prvenstvu tekmovali samo prvi dve najboljši od štirih padalk, določenih po republiškem ključu. »No, jaz sem bila druga po rezultatih in bi morala tekmovati na svetovnem prvenstvu, a so snedli dogovor in izbrali srbsko predstavnico, pa čeprav je imela veliko slabše rezultate,« pravi še vedno z zagrenjenim glasom. Tudi zmaga na republiškem prvenstvu ni pregnala te grenkobe.
Naslednje leto so se začele težave. Imela je fanta, ki ni bil navdušen nad njenim padalstvom, tako da in jo postavil pred ultimativno zahtevo. Odločila se je za ljubezen: »Je pa res, da me je potem še dolga leta bolelo srce, ker sem se morala na vrhu kariere odpovedati padalstvu, ki sem ga imela tako zelo rada. Še danes se ob zvoku letalskega motorja takoj ozrem v zrak ...«
