Zgovorna maketa Cerkniškega jezera
Zavod za ohranjanje naravne in kulturne dediščine Jezerski hram ima v Dolenjem jezeru svojstven muzej Cerkniškega jezera. Na maketi je nazorno prikazan vodni sistem nastajanja in presihanja te izjemne slovenske naravne znamenitosti. Prikaz vodnega sistema na maketi pa spremljajo tonski posnetki življenja na jezeru in ob njem.
Dolenje jezero je obcestna vas, od Cerknice oddaljena dva kilometra. Muzej se postavlja tudi z multivizijskim prikazom sprememb na jezeru skozi letne čase. V sliki in besedi tako pred obiskovalcem oživi ptičje petje ter skoraj ves utrip tukajšnjega notranjskega sveta. Ribiška zbirka predstavlja stari način ribolova, predstavljena so tudi nekdanja sredstva za prevoz živine, sena in lesa. Na ogled je več vrst starih lesenih drsalk, pa čoln drevak ter pribor za rezanje in spravilo ledu. Za obiskovalca je zanimiva tudi bližnja delavnica za izdelavo čolnov drevakov. Zbirko bogatijo še stari zemljevidi, strokovne knjige in razglednice, zanimiva so tudi stare ledinska in hišna imena.
Vsa Notranjska je pravzaprav en sam velik in zapleten hidrogeološki sistem. Tukajšnje površinsko sicer ločene, a podzemsko povezane ponikalnice so pred milijoni let še tvorile enotno območje, ki se je odtekalo proti Ljubljanskemu barju.
Številni globinski tokovi
Ko se zlijejo z neba izdatnejše količine dežja, ga zatočne jame in požiralniki ne morejo sprejeti naenkrat in nastane obsežno, v svetu edinstveno Cerkniško jezero, ki je največja tako imenovana naravna posoda kopenske vode v Sloveniji. Jezero namreč občasno obsega 38 kvadratnih kilometrov, a je dokaj plitvo. Iz jezera si je voda izdolbla podzemeljske kanale. Najdaljšo podzemeljsko pot si je voda skozi tisočletja izdolbla z dna Cerkniškega jezera do izvirov Ljubljanice pri Bistri na robu Ljubljanskega barja. Druga količina vode iz jam na jezerskem obrobju pa odteka na Planinsko polje. Tretji vodni tok pa za kratek čas privre na dan v slikovitem Rakovem Škocjanu.
V obsežni Slavi vojvodine Kranjske je Valvasor tudi dodobra proučil značilnosti Cerkniškega jezera in okolice. Ugotovil je, da je v jezeru »mnogo jam ali lukenj, tudi mnogo tokov ali dolgih jarkov, kanalom podobnih, in prav tako mnogo gričev, ker dno ni posebno ravno ...«
Nadalje Valvasor navaja, da tu domačini med letom ribarijo, lovijo zajce, medvede, divje svinje in drugo divjad, streljajo prepelice in s sokoli lovijo druge ptice. Skozi različne letne čase jezero privre na dan ali izgine domačini pa na tem območju sejejo proso in kosijo travo.
Cerknica leži ob vznožju Slivnice in Valvasor se je lotil tudi tukajšnjega vraževerja. O tem piše: »Na drugi strani jezera se dviga gora Slivnica, na kateri je luknja, ki dela nevihto … Na vrhu imajo coprnice, vešče in grdobe svoje plese in sestanke. Vidijo se kot leteče drobne lučce ...« Navaja tudi, da tu sežgejo mnogo čarovnic, »tako da pride včasih tod na grmado v enem letu več coprnic, kakor jih je v vsej deželi od pamtiveka sedlo na skladovnico in bilo upepeljenih.«
Okolica Cerkniškega jezera je bila obljudena že v prazgodovini. Leta 1877 so v Tržišču odkrili več grobov iz hallstattske dobe. Na zahodnem najnižjem vrhu Slivnice je območje z zgovornim imenom Na gradišču. Tu je bil odkrit prazgodovinski tabor. Z izkopavanji na tem območju je že leta 1935 začel dr. Rajko Ložar. Po ljudskem izročilu je tod nekoč stal mogočen grad. Gradišče je bilo po vsej verjetnosti keltska utrdba, saj je bilo obdano z nasipom in utrjeno z obzidjem.
V rimski dobi je mimo Cerknice vodila cesta iz Trsta v Emono. Varovana je bila s tako imenovanimi rimskimi šancami ali z ajdovskim zidom. Rimljani so Cerkniško jezero imenovali Lagus lugeus ali Lugae palus.
