Med ukradenimi otroki tudi uporniki

Zgodbe | okt. '14

Med drugo svetovno vojno naj bi bilo po nepopolnih podatkih staršem odvzetih in izseljenih iz Slovenije kakih 20.000 otrok. Večinoma so bili to otroci staršev, ki so sodelovali v narodnoosvobodilnem gibanju. Sicer pa je bilo v času od oktobra 1941 do julija 1942 samo v Nemčijo izgnanih najmanj 36.000 Slovencev.

Stane Terčak je v svoji knjigi Ukradeni otroci zapisal: »Na levi strani ob glavnem vhodu nekdanje deške okoliške šole v Celju je vzidana rdeča marmornata plošča, ki mimoidočim govori o enem največjih zločinov, ki jih je storil okupator na Spodnjem Štajerskem. Napis na plošči, ki ga je vzidal v šolsko stavbo občinski zbor Zveze borcev NOB v Celju na dan borca, 4. julija 1957, piše: Tu je bil v letih 1941 – 1945 kraj trpljenja slovenskega ljudstva, od tod je okupator pošiljal družine v taborišča smrti in tu je materam iztrgal na tisoče otrok, da bi jih odtrgal rodu in domovini.«
Otroke so nameravali ponemčiti
Po pregledu so otroke odpeljali v Frohnleiten pri Gradcu. Od tam so manjše otroke prepeljali v zavode nacistične »demografske« organizacije Lebensborn, starejše pa v posebna mladinska taborišča za prevzgojo po Avstriji in Nemčiji. Dojenčke in najmlajše otroke pa so posvojile nemške družine, za mnogimi se je po vojni izgubila vsaka sled.
Otrokom se je v spomin zarezalo prev vse, kar se je dogajalo od jutranjih ur, ko so nemški policisti tolkli na zaklenjena vežna vrata, do aretacij družin ob domačem ognjišču in poti do tovornih avtomobilov, ki so jih odpeljali v tujino. Ostal jim je tudi spomin na čas, ki so ga v strahu preživeli v začasnih zbirnih taboriščih v Celju, Goričanah pri Medvodah in Šentvidu ter nato v zbirnem taborišču Frohnleitnu pri Gradcu, Winscheimu pri Nuerenbergu in drugih taboriščih, kjer jim je taboriščni vodja od prvega dne s klofutami in bičem vbijal v glavo nacionalsocialistično disciplino. Nemci so hoteli otroke spremeniti v zveste služabnike Tretjega rajha. Mnoge so mučili in na njih delali medicinske poskuse, tudi na Janku Rešu iz Desternika, ki je bil tedaj star sedem let. Njega in še dva dečka so dali v posebno sobo, večkrat so jim vbrizgali strup, zaradi česar so nastale nekakšne bule, zdravje pa se jim je tako poslabšalo, da so bolehali vso življenje.
Zavedali so se slovenskega porekla
Mnogi starejši otroci so se zavedali svojega porekla, drug drugega so spodbujali, nekateri pa so se celo odkrito uprli. Pepca Medved iz Raven pri Šoštanju se spominja, da je v taborišču imela spominsko knjigo, v katero so ji sotrpinke vse do konca vojne pisale svoja sporočila. Prvi vpis je januarja 1943 napravila Fanika Mlinarič: »V spomin! Kakor kapljica na veji življenje naše zdaj visi, a ljuba Pepca, imej upanje na boljše dni.« Zofija Slokan pa je zapisala: »Ljuba Pepca, ne obupaj, trdno stoj, vedi, da tudi tvoja prijateljica Zofi trpi s teboj.« Dragica Slokan ji je namenila naslednje posvetilo: »Tudi meni je sreča nekdaj sevala, jaz sem si radostne pesmi prepevala. A prišel teman mi je oblak neznan in zagrnil zvezdo sreče.« In še spodbuden zapis Anice Hrenič: »Bodi, dokler si Slovenka, vrla narodna mladenka in če ves svet te zapusti, zavedaj se, da si slovenska hči.«
Anton Dacar iz Brezja je povedal, da se je z družino znašel v taborišču Poxau, kjer je taboriščni vodja na dvorišču pogosto s palico tolkel otroke po rokah in zapiral v posebno sobo. Jožico Fludernik z Ljubnega v Gornji Savinski dolini sta neznani moški in ženska, ki sta se izdajala za njena starša, hotela odpeljati, vendar se je temu odločno uprla.
Izselili so tudi otroke pohorskega heroja Šarha. Alojz Muhič iz Plešivca se takole spominja: »Šarhov Pepček, sin narodnega heroja Alfonza Šarha iz Ruš, droban, rjavolas fant, star kakih 14 let, je pobegnil s transporta že na postaji v Gradcu. Mislim, da se je pritihotapil po nekem odtočnem kanalu v taborišče Frohnleiten, kjer je dobil stik s svojimi brati in sestrami. Naslednji dan sta Pepček in njegov mlajši brat Vanček, pobegnila iz taborišča in poiskala svojega očeta partizana.« Vsi trije so padli v poslednji bitki Pohorskega bataljona. Ukradeni otroci se vsako leto septembra zberejo v Celju in obujajo žalostne spomine.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media