Grofovski sprehod na Kamnik
Okolica Tržiča ponuja številne priložnosti za krajši ali daljši pobeg od vsakdanjika. V dolgem grebenu Košute, ki s travnatimi in skalnimi slemeni sega zahodno od Ljubelja do Kort na vzhodu, je vrsta večjih in manjših vrhov, med njimi na južni terasi pod grebenom Košute Kamnik (873 m), kot je poimenovan na zemljevidih ali tudi Kamnek ali Kamnjek, kot mu pravijo stalni obiskovalci in domačini.
Kamnik je tudi razgledni balkona nad Šentansko dolino, ki je ime dobila po vasi Sveta Ana, današnjem Podljubelju. Po ozki dolini, stisnjeni med gorami, je speljana cesta Tržič–Ljubelj, ob njej pa si utira pot Mošenik, ki se v Tržiču zliva v Bistrico.
Nobena od številnih poti na Kamnik ni čisto lahka niti kratka. Tokrat gremo po Radetzkyjevi poti. Začnemo ob razpadajoči graščini Neuhaus nad Tržičem, ki je bila med drugim tudi v posesti češkega grofa Josefa Radetzkega, slavnega avstrijskega feldmaršala. Z razgledišča se usmerimo levo na široko pot, ki zavije levo v gozd in kmalu ostro desno na stezo ter nas mimo lesenih hišk pripelje na široko, nekoliko strmejšo pot, po kateri hodimo dobre pol ure. Dosežemo greben, ki ni najbolj razgleden, kakor tudi ne sama pot, saj pelje večinoma po gozdu. Po kratki grebenski ravnini pridemo do razcepa. Naravnost navzgor nas vabi ličen kažipot, tokrat na »Kamnek«, levo pa pelje pot po pobočju in se pridruži poti, ki pripelje iz Podljubelja in desno zavije na Kamnik.
Spodnja pot je položnejša, a je nekoliko daljša. Če se odločimo zanjo, hodimo poševno po pobočju do grebena s stičiščem poti. Levo navzdol bi se vrnili v Šentansko dolino, naravnost rahlo navzgor je slabo označena pot, ki prek Pirmanc in Kala pripelje na Kofce, mi pa zavijemo desno na pot, ki nas vzporedno s tisti, po kateri smo prišli, pripelje po grebenu na vrh Kamnika.
Če sledimo poti, označeni z lesenim kažipotom, smo v nekaj minutah na razglednem skalnem vrhu. Pot do vrha je strma in drsna, vendar slikovita.
Vrh, ki je povsem gol, slovi zaradi izjemnega razgleda na okoliške vrhove in doline pod seboj, kot so Dobrča, Begunjščica, Stol, dolgi greben Košute, Dolžanova soteska, Lomska dolina, Storžič, Kriška gora, in na druge manjše vzpetine okoli Tržiča in proti Ljubljanski kotlini.
Sestopimo po poti pristopa ali pa izberemo drugo različico poti (če smo prišli na vrh po strmi poti, sestopimo po poti, s katero naredimo manjši ovinek, tako da nadaljujemo naravnost po grebenu do razpotja in zavijemo ostro levo na potko, ki pelje po jugozahodnem pobočju Kamnika do poti, ki pripelje direktno z vrha; če pa smo prišli po pobočju, se vrnemo po strmi direktni poti).
Do vrha porabimo nekaj več kot uro zmerne hoje. Pot najdemo na zemljevidu Karavanke – osrednji del ali v Atlasu Slovenije na strani 78.
V bližini …
Vzemimo si čas za ogled Tržiča. Prvotno naselje, ki je bilo nekoliko višje in se je v rimskih časih imenovalo Forum in Lubelino (Ljubeljski trg), je zasul plaz s Košute. Nato so naselje zgradili na sedanji lokaciji in ga poimenovali Neumarktl (Tržič). Po požaru leta 1811, ki je prizadejal Tržič, so mestne oblasti izdale poseben odlok, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken na hiše, kar je bila prava evropska posebnost. To si lahko ogledamo ob drugih znamenitostih starega mestnega jedra (Mallyjeva hiša, Tržiški muzej v Zgornji Kajži, Kurnikova hiša, Devova hiša in drugo). Najzanimivejša je vsekakor Kurnikova hiša – primer meščansko obrtne arhitekture iz 18. stoletja. Nadstropje krasi lesen balkon (gank), krita je s skodlo, na strehi pa so sušilne odprtine, namenjene sušenju nogavic. Zadnji lastnik je bil kolar Vojteh Kurnik, tudi ljudski pesnik, ki ima na hiši spomenik.
Nato se zapeljemo po dolini Tržiške Bistrice, slikovite gorske reke, proti svetovno znani Dolžanovi soteski nekaj kilometrov severno od Tržiča. Imenuje se po kmetu, ki je imel domačijo pod Košuto.
V vasi Čadovlje opazimo na desni prvi informacijski pano, ki nam pove, da smo na območju Dolžanove soteske, zavarovane kot naravni spomenik. Če nam čas dopušča, se ustavimo na parkirišču v Čadovljah in se peš napotimo po razgledni poti do najožjega dela soteske. Od tod se lahko do geološkega stebra sprehodimo po Bencetovi poti, poimenovani po domačinu alpinistu Filipu Bencetu. V Dolžanovi soteski smo lahko več ur ali pa se ustavimo za krajši čas.
