Kjer so se naš stari ata s Turki bojevali

Prosti čas | okt. '14

Vse se je začelo s premetavanjem starih škatel za čevlje, kar pomeni: urejanje hišnega fotografskega arhiva. Na najstarejši sliki je zakonski par v ta zakmašnih gvantih. Na hrbtni strani slike je s svinčnikom napisano: »Ata in mama leta 1895«, torej pradedek Franc in prababica Frančiška. 

Franc se je leta 1878 kot "prostak" udeležil avstrijskega osvajanja Balkana. Na fotografiji ima avstroogrska odlikovanja, ki si jih je verjetno prislužil v 17. pešpolku. To vojaško enoto so imenovali kar Kranjski Janezi, saj so jo sestavljali večinoma naborniki iz osrednje Slovenije. V knjigi Jerneja Andrejke »Naši fantje v Bosni in Hercegovini« me je pritegnil slikovit opis poti in pokrajine, pa  barviti zapiski o ljudeh in njihovih navadah. Tako je kmalu padla odločitev za potovanje. A je morala zoreti kar nekaj let.
Do Zagreba je šlo bolj hitro, kot se za avtocesto spodobi, nato pa bolj popotniško proti Sisku in Slavoniji. Vojaki 17. pešpolka so se namreč do tja pripeljali z vlakom. Žlahten turistični potencial v okolici je Lonjsko polje. Zaščiteno poplavno območje z nekaj starožitne  obdelave polj je zatočišče divjadi in gnezdišče številnih ptic.
Garmin brez čenčanja sledi maršruti vojakov, ki so tistega davnega poletja po prašni cesti julijske pripeke odkorakali kar povprek čez polje. V dveh dneh do Kutine. Celo pisec knjige, poročnik cesarsko-kraljeve vojske se pritožuje nad slabo preskrbo vojakov. Še vode ni dobiti. Pohvali pa vaškega župnika, ki je častnike toliko časa zadržal na kosilu, da bi skoraj večerjo zamudili. Naju je zamotila slikovita cerkvica v vasi Stružec. In velik napis nad vhodom na pokopališče: Pot v večno domovino! Slavoloki jugoslovanskih vojašnic so se mi nekdaj zdeli podobno prijazni. Čisto prijazni so bili tudi na mejnem prehodu na mostu čez Savo v Stari Gradiški. Samo kar precej zavleklo se je. Pogledam v knjigo avstrijskega poročnika. V enakem času so Janezi sestavili pontonski most in zavzeli trdnjavo Berbir nad mestom. Ampak - avtocesta proti Banja Luki je pa zakon! Banja Luko so soldati Franca Jožefa zasedli z godbo. Dobesedno. Ni pa jim to prešlo v navado. Že naslednje dni jih je pričakala svinčena dobrodošlica!
Pozno popoldne se mimo mošeje Ferhadije, ki je zaspano gradbišče, sprehodiva do Vrbasa. V Bogojavljenskem hramu, to je pravoslavni cerkvi Svetih treh kraljev sva kupiva sveče ter jih prižgeva za srečno pot. S popom Zoranom smo se zaklepetali o gradnji cerkve, njegovem študiju v Moskvi in svetih relikvijah.
Glavna cesta proti Jajcu se drži slikovite doline reke Vrbas. V turških časih je pot peljala po levem bregu, torej pod pogorjem Manjače. Zdaj udobna cesta preči valovito, romantično samotno  pokrajino, ki spominja na našo Notranjsko. V mojem "vodniku" piše, da se je polk podal po slabih, raztrganih, težavnih potih, kjer so vojaki zelo trpeli - naravnost v sovražnikovo žrelo. Utaborili so se v vasici Dobrinja. Danes je to vas brez prebivalcev in  z opuščeno vojašnico. Med zadnjo vojno je jugoslovanska armada na tem kraju uredila taborišče za ujetnike. To se je dogajalo vsa vojna leta po razpadu Jugoslavije. Le jetniki in ječarji so se menjavali glede na nepredvidljivo sklenjena in spet razdrta zavezništva …
Za gozdom je hrib, za hribom pa obsežni planinski pašniki Manjače. Prek Sitnice, Čadavice in Podbrda sva se približevala sedlu Rogelje. Na tem, za obrambo ugodnem kraju so se 5. avgusta leta 1878 prvič resno spopadli napredujoča okupacijska armada in čete braniteljev. Naš pisatelj jih imenuje "vstaši". To so bile oborožene skupine muslimanskega prebivalstva v trenutnem zavezništvu s pravoslavci, nikakor pa ne prava turška vojska,
eprav se v knjigi uporablja tudi tak izraz. Vendar je dejstvo, da se je turška armada že umaknila na meje, določene junija na berlinskem kongresu. Preprosteje rečeno: Turčija je svoje podanike na Balkanu morala prepustiti Avstrijcem.
Avstrijska vojska je ob podpori topništva razbila odpor upornikov in jih prisilila na umik proti Jajcu. Moj pradedek Franc si je že kar na začetku prislužil srebrno svetinjo. V knjigi piše, da je bil ogleduh, ki se je plazil kot kača, ne meneč se za krogle, ki so frčale od spredaj in zadaj! Spomin na davna junaštva pa je že zdavnaj zbledel.
A pod sedelcem ostaja spomenik časom optimizma. Umetno jezerce Balkana poživlja gozdnato pokrajino nad Mrkonjić Gradom. To mesto je žalosten spomenik samega sebe in usodnosti državljanske vojne. Prebivalcev je danes za polovico manj kot pred vrtincem zasedb in najrazličnejših osvoboditev. Vse je nekam staro, zapuščeno in majhno, izvzemši pokopališče in novo cerkev z zlatimi kupolami.
Pot proti Jajcu je slikovita in ne preveč zavita. Očarljiv je tok reke Plive s slapovi in jezerom. Rib je veliko, še več pa ribičev. Niso pa ribe za dva dni zadržale oprezno napredujočih Avstrijcev. Odpor je bil hud, žrtev veliko. Žrtev naj bi bilo še več, a je Janezom zmanjkalo streliva! Tako se je mnogim vstajnikom posrečil umik prek  Karavlje gore v starodavno mesto Travnik. Pot in sedlo tudi večkrat omenjajo muslimanski begunci trenutno zadnje balkanske vojne. Pot rešitve so jo poimenovali. Bila je zadnji, zares samo za streljaj širok koridor od zahodnih pokrajin proti središču Bosne. Tudi nama je šlo z vožnjo zelo na tesno v tistih gmajnah. Proti obmejni stražarnici se peljeva skozi gozd mogočnih bukev. Malo pod sedlom se odpre obsežen razgled nazaj proti Jajcu in na Dnolučko planino. Na prisojnem pobočju Planine Radalj je nekaj še ohranjenih hiš vasice Kokići. Poklepetava z domačinko, oblečeno v značilno bosansko nošo, o dobrem zraku, lepih kravah in o najini poti naprej proti Travniku. Nekaj odkimavanja in zmigovanja z rameni in padejo ostre besede na račun ihtavega izsekavanja gozdov. Koliko lesa so že odpeljali, za ceste pa nikomur nič mar!
Z zaletom sem se zapodil po blatni cesti. Minute in metri so bili neskončni, dokler gume spet ne zagrabijo v kamen. Pa nisem našel najbolj primernega mesta za počitek in olajšanje. Rdeča tabla na smreki. Pozor, mine! o Ob stari vojaški poti prek Balkana ni jih niti tako malo. Kolovoz postaja vedno bolj strm in razdrapan. Ko se pot končno izvije iz gozda, se odpre prijazno širok razgled po vaseh v dolini Lašve. Vitki minareti dajejo pokrajini pravljični pridih. Na tisti dolgo iskani obmejni stražarnici sva bila.
Tisto, kar preči slikovite travnike, ni več kolovoz, ampak nekaj bolj podobnega kamnolomu. Hudourniki so pred nedavnim odnesli še tisti ubogi kolovoz. Tipaje spuščam avto navzdol. Molčeča sopotnica hodi pred avtom in išče prehod. Zaradi min!
Mrači se že, ko zapeljeva  v Travnik. Nezanimivo sodobno predmestje se kmalu zoži v glavno mestno ulico, ki je v tem nedeljskem popoldnevu zaprta. Zaradi promenade. Za naju je to novo presenečenje. Da kaj takega še sploh obstaja. Meščani se sprehajajo, klepetajo, se sladkajo s slaščicami  in  se krepčajo s čevapčiči. Res slikovita revija orientalskih oblačil in vznemirjajočih oči zastrtih ženskih obrazov!
Pred cestno zaporo sva v zadregi, kako dobiti prenočišče. Zasmiliva se policistom, tako da naju kot nekakšni visoki osebnosti pospremijo do hotela na drugem koncu mesta.

Peter Rojc


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media