Udobno, predvsem pa varno
Čeprav se načrtovalci dobro zavedamo, da različne starostne skupine zahtevajo pri oblikovanju bivalnega okolja različne rešitve, pa se v praksi pogosto zatakne. Namensko grajeni objekti se dobro prilagajajo potrebam starostnikov, težave pa se pojavijo pri prenovi starih stanovanj.
Prenove se lotimo z vprašanjem, katere so omejitve in kakšne so potrebe stanovalcev. Medtem ko se človek v srednjih letih skoraj ne zaveda nekaterih vsakdanjih opravil (oblačenje, umivanje, hranjenje, gibanje po stanovanju), pa starejšim predstavljajo velik izziv. Kadar jih lahko opravljajo sami, je smiselno razmisliti o tem, da namesto selitve v dom, potrebam starejših prilagodimo stanovanje, ki so ga navajeni in kjer lahko varno in udobno živijo naprej.
Z leti so omejene tudi gibalne sposobnosti. Koraki se skrajšajo, namesto dvigovanja nog podrsavamo po tleh. Zato ovir ne predstavljajo le stopnice, temveč tudi debelejše preproge, pragovi in celo razlike med materiali talnih oblog (parket, tapisom, keramika). Vzpenjanje po stopnicah in hojo po daljših hodnikih olajšamo z namestitvijo oprijemal v višini približno 90 centimetrov od tal, če pa je oseba nižje rasti, tudi niže. Še boljše so klančine, ki zahtevajo manj napora in hkrati omogočajo dostop z invalidskim vozičkom. V hišah je smiselna namestitev stopniščnih dvigal. Če stanovalec uporablja bergle, palico ali hojico, je treba gibanju nameniti dodaten prostor, ki se še poveča pri osebah na invalidskem vozičku, saj človek na vozičku potrebuje za popoln obrat 180 centimetrov širok prazen prostor, vrata in druge odprtine (denimo niša pod kuhinjskim pultom) pa ne smejo biti ožje od 80 centimetrov. Z ročaji in oprijemali olajšamo tudi dvigovanje s straniščne školjke, rabo tuša in druge opreme.
Poleg hoje je s starostjo oteženo tudi počepanje, pripogibanje in sklanjanje. Zato klasične omarice z vratci, kjer doseganje predmetov na nižjih policah in v globini skoraj ni možno, nadomestimo s predali. Podobno je z visokimi omarami in visečimi omaricami v kuhinji in kopalnici. Razpon, ki ga brez težav doseže starejša oseba, je med 50 in 150 centimetrov od tal, višje police so dosegljive le ob dvigu na prste, kar pa bistveno zmanjša ravnotežje, čemur se skušamo čim bolj izogniti, prav tako kot plezanju na lestve in podobnim akrobacijam, ki lahko privedejo do padca ali drugih poškodb. Poskrbimo, da je v vsakem prostoru dovolj površin namenjenih shranjevanju, s čimer se izognemo dvigovanju in prenašanju.
Z leti opeša tudi vid. Zato morajo biti pohodne in delovne površine dobro osvetljene, biti morajo mat, da se izognemo bleščanju. Poudarimo kontraste med elementi različnih višin (denimo začetek in vrh stopnic, rob mize, pa tudi preproge naj po barvi odstopajo od podlage), s čimer se izognemo zdrsom, padcem ali nepravilnemu odlaganju in posledično pobiranju stvari s tal.
Da bi se izognili udarcem in površinskim ranam, se izogibamo ostrim robovom pri pohištvu, ne uporabljamo lomljivih materialov in omogočimo dober oprijem. Ročaje v obliki gumbov zamenjajmo z večjimi in daljšimi zaobljenimi.
Ne smemo pozabiti še na vzdrževanje stanovanja. Izbiramo materiale, ki se enostavno čistijo in težko poškodujejo. Keramične ploščice naj bodo čim večje, da zmanjšamo pojav plesni v fugah, talne obloge pa obdelane tako, da jih zlahka pomijemo.
