Nepogrešljiv pri oblikovanju gledaliških likov
Celjan Vinko Tajnšek je z gledališčem povezan že od mladih let. Že kot frizer se je vključil v ljubiteljsko igralsko skupino, se nato izpopolnil za maskerja in to delo je opravljal še dolgo potem, ko je že užival zasluženi pokoj. Vse do svojega 80. leta se je z veseljem odzival vabilom za sodelovanje z ljubiteljskimi gledališčih, dokler se avgusta letos ni dokončno poslovil od svojega ljubega dela.
V treh gledališčih je maskiral in friziral razne like: zgodovinske, karakterne, moderne in pravljične. »Učil sem se za frizerja in v salonu smo, kadar ni bilo strank, izdelovali lasulje, brade in brke. Leta 1947 sem odšel v poklicno gledališče v Zagreb, nato sem se vrnil v Slovenijo in se zaposlil v mariborskem gledališču, leta 1952 pa me je pot zanesla v celjsko gledališče, kjer sem ostal dvajset let. Maskiral sem igralce in izdeloval lasulje za različne karakterje - od zgodovinskih, komičnih, etničnih do fantazijskih likov, izdeloval brade, brke, ženske kodre in umetne trepalnice,« se spominja prvih let. Zadnja leta, do upokojitve, pa je poučeval mlade na frizerski šoli v Celju. »Poučeval sem žensko in moško frizerstvo, lasničarstvo in kozmetiko. Že triintrideset let pa sem v pokoju.« Svoje znanje je prenašal na mlajše tudi na seminarjih maskerstva, ki jih je vodil pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti v Celju.
Kaj pravzaprav pomeni biti masker? »Gre za kozmetično nanašanje barv na obraz, da maska res predstavlja naravno delo. Ni pa dovolj, da samo rad delaš s strankami. Kdor hoče biti masker ali lasuljar, se mora poglobiti v delo in vedeti še kaj več o liku. Ustvarjata ga skupaj z igralcem. Preštudiral sem zgodovinske knjige o Asircih, Babiloncih, Grkih, Slovanih, Rimljanih in različna obdobja: renesanso, barok, rokoko, empier, bidermajer pa vse do zdajšnje dobe.« b tem doda, da je maskerstvo »neke vrste umetnost, kot so umetnost slikanje, risanje, kiparjenje,« poudari sogovornik. »Bistvena razlika pa je v tem, da slikar ali kipar dela z neživimi stvarmi, ki jih lahko, če niso v redu, popravi, obnovi, medtem ko pri živem liku maska, ostaja.«
Kot pravi, delo ni preprosto, saj ni vseeno, kaj pride izpod rok maskerja. »Včasih je bilo treba pri kaki operi, drami ali baletu maskirati tudi več kot sto nastopajočih. Biti masker pa je umetniško delo, saj z nanašanjem barv in šminke ter z drugimi pripomočki spreminjaš ljudi. Mladega igralca lahko spremeniš v starca, starejšo osebo pa v mladeniča.«
Nekaj tisoč vbodov za lasuljo
Vinko Tajnšek je tudi znan lasuljar. »Izdelava lasulj ali lasničarstvo je sila dolgotrajno, natančno in zamudno delo, gre za vozlanje ali knipfanje. Včasih je treba za lasuljo narediti tudi po nekaj tisoč vbodov.«
V tovarni Ilirija in v Narta studiu, kjer je bil zaposlen od leta 1970, je bil vodja lasničarjev, ki so izdelovali lasulje Nartalas in jih prodajali po vsej tedanji Jugoslaviji. Kot demonstrator je prepotoval številne kraje po nekdanji domovini in tujini ter kupcem svetoval, kako naj nosijo in negujejo lasulje in lasne vložke.
Po upokojitvi pa so ga k sodelovanju vabila ljubiteljska gledališča. »Ljubiteljsko igranje se spet prebuja, čeprav je pred leti že zamiralo. Tako zdaj skoraj ni kraja v okolici Celja, kjer ne bi za vaščane pripravili vsaj ene predstave na leto. Pri Ljubiteljskem gledališču Teharje-Celje sem sodeloval z režiserjem Petrom Simonitijem, v Vojniku z režiserjem Tonetom Zorkom pri Dvanajstih razbojnikih, v Veliki Nedelji pa z režiserjem Lojzetom Matjašičem. Tam sem med drugim maskiral igralce za Miklovo Zalo, Celjske grofe, pa Pod svobodnim soncem. Seveda so me vabili še v mnoge druge kraje. Leta 1999 sem prejel zlato Linhartovo značko za sodelovanje v ljubiteljskih kulturnih dejavnostih.«
Vinko Tajnšek še vedno sodeluje tudi pri ocenjevanju mask na celjskem pustnem karnevalu. Poleg tega v Muzeju novejše zgodovine in pri stalni razstavi Živeti v Celju obiskovalce seznanja z zgodovino frizerstva in lasničarstva od leta 1770 naprej.