Umor predsednika, ki je preprečil katastrofo
Zgodbo o Kennedyju lahko začnemo z oktobrom 1962. V tem času so Američani fotografirali ozemlje Kube, ki ji je od leta 1959 vladal Fidel Castro. Odkrili so rakete, ki so jih Kubanci uvozili iz Sovjetske zveze. Ameriška administracija je na podlagi različnih virov domnevala, da bi lahko Sovjeti kmalu napadli glavna ameriška mesta. Kennedy je po dolgih pogajanjih zavrnil zahtevo vojske, da izvedejo letalski napad na Kubo.
To bi bila velika katastrofa, še večja pa bi seveda bila, če bi Sovjeti z raketami napadli Ameriko, ki bi v tem primeru zagotovo odgovorila na napad s svojimi raketami.
Kennedy je z napadalnostjo in zadržanostjo, potem ko sta bili velesili dva tedna na robu vojne, dosegel sporazum z voditeljem Sovjetske zveze Nikito Hruščovom, da je umaknil rakete s Kube, Američani pa so umaknili svoje rakete iz Turčije. O tem lahko beremo tudi v knjigi Kdaj in kako se je zgodilo.
Proti revščini in proti vojni
John F. Kennedy, 35. predsednik ZDA, je ljudem govoril, kar so si najbolj želeli slišati. Zato je bil zelo priljubljen zlasti med mladimi. Prevevala ga je eleganca, duhovitost in strast, kar so poleg žene Jacqueline občutile tudi nekatere druge ženske.
Želel je izpolniti obljubo, da bo Ameriko naredil za pravičnejšo družbo. Podprl je zakone za zagotavljanje zdravstvene oskrbe za starejše in o povečanju zvezne pomoči izobraževanju. Zlasti se je zavzemal za rasno enakopravnost in je zato uvedel zakone poti diskriminaciji v šolstvu, zaposlovanju in javnih ustanovah. Njegov socialni program so celo nekateri »njegovi« demokrati imeli za »skrivni socializem«. V Alabamo in Misisipi je poslal vojsko, da bi zadušil nasilje nad temnopoltimi in podprl njihove pravice, toda njegovemu programu človekovih pravic so nasprotovali tako republikanci s severa, kot tudi demokrati z juga. Nasilje se je nadaljevalo, kongres pa ni ukrepal.
V svojem nastopnem govoru je izjavil, »da je plamenica prešla na novo generacijo«; zahteval je, da njegovi rojaki delijo »breme boja proti sovražnikom človeštva: tiraniji, revščini, boleznim in vojni.« Zato ni čudno, da je zbujal upanje tudi pri revnih prebivalcih.
Predsednik je začel pogovore o omejevanju jedrskih poskusov in napovedal vojno organiziranemu kriminalu. V dveh letih in desetih mesecih, kolikor je bil predsednik ZDA, mu je med drugim uspelo povečati minimalne plače in pomoč za nezaposlene.
Nenadoma je odjeknil strel
V Dallas v Teksasu se je odpravil v petek, 22. novembra 1963. Prišel je pomiriti frakcij polno krajevno demokratsko stranko in tlakovati pot za predsedniške volitve leta 1964.
Okoli poldneva je kolona vozil z dallaškega letališča odpeljala na pot skozi mesto. Kennedy je bil v drugem avtomobilu, odprti limuzini, skupaj z ženo ter teksaškim guvernerjem Johnom Connallyjem in njegovo ženo ter z dvema telesnima stražarjema iz tajne službe. Sledilo jim je še 22 drugih limuzin z uglednimi spremljevalci, med katerimi je bil tudi v Teksasu rojeni podpredsednik Lyndon B. Johnson. Množica jim je navdušeno ploskala.
Milijoni so po televiziji spremljali, kako je kolona ob 12.30 po krajevnem času počasi zavila s Houston Streeta na Elm Street ter mimo poslopja šolske knjižnice. Pred njo je bila travnata vzpetina ob železniškem mostu. Nenadoma je iz šolske knjižnice, skoraj 82 metrov zadaj, odjeknil strel. Predsednik Kennedy je dvignil roke kot, da bi hotel ujeti hrup, in zdrsnil na sedežu, zadet v vrat. Hip zatem sta odjeknila dva, morda trije novi streli. John Connaly je, ranjen v hrbet, padel na tla avtomobila. Medtem ko je Jacqueline v naročju držala moževo glavo, je avto oddrvel v bolnišnico Portland Memorial, kjer pa so ob 13. uri razglasili predsednikovo smrt.
V nekaj minutah so televizija, radio in teleprinterji svetu sporočili novico o predsednikovi smrti. Kennedyja so 25. novembra pokopali ob navzočnosti predstavnikov 92 držav. Dogodek je bil še bolj žalosten zaradi pogumne drže žene Jacqueline in navzočnosti njenih dveh otrok.
Atentator še vedno ni znan
Kmalu po uboju so policisti ustavili moškega, ki se je čudno vedel, moški pa je ustrelil policista in nato zbežal. Toda ob 14.50 so ga aretirali v kinu. Aretirani je bil Lee Harvey Oswald, stari znanec dallaške policije.
Medtem so v šestem nadstropju šolske knjižnice, v sobi z dobrim razgledom na Elm Street našli puško, iz katere je pred nedavnim nekdo streljal. Kmalu so ugotovili, da je lastnik puške Oswald, ki so ga nato obtožili umora predsednika.
Vendar pa obstajajo dvomi. Čeprav je imel zveze z mafijo in sta predsednik in njegov brat Robert napovedala vojno organiziranemu kriminalu, v času, ki ga je imel na voljo, ne bi mogel izstreliti vseh nabojev.
Oswald je trdil, da so mu uboj podtaknili. Njegova preteklost in vedenje pa sta vzbujala sume. Nekdanji marinec je namreč pobegnil v Rusijo, kjer je neuspešno poskušal pridobiti sovjetsko državljanstvo. Tam se je poročil z Rusinjo. Ko se je z njo vrnil v ZDA, je izražal politično podporo Castru.
Ko so dva dneva po atentatu Oswalda premeščali iz zapora v zgradbi mestne policije v okrožni zapor, je lastnik lokala s striptizom in sodelavec gangsterjev Jack Ruby v bližnjem poštnem uradu telegrafsko nakazoval denar. Bil je na sedežu policije prav v trenutku, ko so Oswalda peljali iz zgradbe. Ko so Oswalda pripeljali skozi kletni izhod, se je njegovo policijsko spremstvo ustavilo, da bi počakali na avtomobil za premestitev. V tem trenutku so gledalci po vsem svetu videli, kako je Ruby potegnil pištolo kalibra 0,38 in Oswalda ustrelil v trebuh. Nekaj ur zatem je umrl. Ruby je trdil, da je ravnal po hipnem nagibu in da je hotel Jacqueline Kennedy prihraniti breme sojenja.
Ameriko je zajel vihar ogorčenja in žalosti. Kljub obsežnim preiskavam pa vse doslej niso ugotovili kdo so bili resnični atentatorji na predsednika Johna F. Kennedyja.
