Zloraba vere
Razglasitev islamskega kalifata na ozemlju razpadlih držav Sirije in Iraka je povzročila zgroženost večine zahodnih medijev, še posebej po za današnji čas neverjetno krutih usmrtitvah novinarjev in humanitarnih delavcev, državljanov koalicije, ki se bojuje proti tako imenovani islamski državi. V tej koaliciji je tudi Slovenija, čeprav ni povsem jasno, kakšno vlogo ima v tem boju proti islamskemu terorizmu. Vendar se je za razumevanje razmer na Bližnjem vzhodu treba spomniti nekaterih okoliščin, ki so pripeljale do razmer, v katerih pravzaprav ni mogoče brez zadržkov oceniti, da so islamistični skrajneži glavni krivci za krizo, ki ogroža mir ne le na Bližnjem vzhodu, temveč tudi v širši regiji, morda celo v svetu.
V izhodišču moramo ugotoviti, da gre za območje, ki je temeljnega pomena za oskrbo z nafto in je hkrati že tisočletja presečišče trgovskih poti, ki zagotavljajo oskrbo s surovinami tako za Evropo, kot za Ameriko. Vsi, ki so kakorkoli odvisni od stabilnosti tega območja, so si v zadnjih sto letih prizadevali, da bi zavarovali svoje interese, in kadar so ocenili, da so ogroženi, se niso obotavljali svojo korist zavarovati tudi z vojaškimi posegi. Tako je tudi tokrat. V bistvu se je vse skupaj začelo z okupacijo Iraka in s strmoglavljanjem režima Sadama Huseina in nadaljevalo z destabilizacijo Sirije. Oboje se je končalo s katastrofo in razpadom obeh načeloma sekularnih držav, v katerih vera in njeni glasniki niso imeli neposrednega vliva na državno politiko. Ne Sirija in ne Irak seveda nista bili državi, kjer bi se pretirano ubadali z demokratičnimi standardi vladanja in s spoštovanjem človekovih pravic, vendar drži, da sta bili vendarle to vse do zunanje intervencije »v imenu demokracije« relativno stabilni državi. Še več, prav države, zbrane v koaliciji proti Sadamu Huseinu in kasneje proti Hafezu el Asadu, so politično in gmotno podpirale skupine islamistov, ki naj bi pomembno pripomogle pri rušenju obeh režimov. No, zdaj se je zgodilo, da so se nekdanji varovanci »koalicije voljnih« obrnili proti svojim nekdanjim pokroviteljem.
Tisti, ki so »zakuhali« zdajšnjo varnostno in humanitarno krizo na Bližnjem vzhodu, si skušajo po pilatovsko umiti roke in z letalskimi napadi ustaviti prodor islamskih fundamentalistov, hkrati pa mirno opazujejo, kako Kurdi preživljajo še eno od tragedij v svoji zgodovini. Sto tisoči beguncev in razseljenih oseb išče predvsem varnost in od mednarodne skupnosti pričakuje razumevanje in pomoč. Na drugi strani pa voditelji tako imenovane islamske države vzpostavljajo svojo oblast na območju, ki ga nadzorujejo. Pri tem se sklicujejo na svoje razumevanje islama, ki naj bi v boju proti »nevernikom« dovoljeval vsa sredstva. Pri tem niso povsem izvirni, saj so tako v zgodovini ravnali tudi voditelji drugih verstev. Tudi katoliška cerkev, ki se je podobno kot novodobni islamski skrajneži, bolj kot za vero bojevala za posvetno oblast.
Kleriki ali voditelji verskih skupnosti bi si morali bolj kot za posvetno oblast prizadevati za uresničevanje temeljnih ciljev vere, to pa je spodbujati sožitje, nasprotovati bi morali vsaki skrajnosti tako v verskem, kot v posvetnem življenju. Zgodovina verskih ustanov nas prepričuje, da so se verski voditelji temu poslanstvu pogosto izogibali in da so vero bolj kot osebno opredelitev razumeli predvsem kot ideologijo, ki jim pomaga do oblasti. Take izkušnje imamo tudi v Sloveniji in tudi v tem je eden od vzrokov za pogosto nerazumno razdvojenost našega naroda. Verska opredelitev je navsezadnje osebna odločitev posameznika in zelo nevarno je, kadar si voditelji posamezne veroizpovedi prizadevajo, da bi njihova Cerkev dobila status državne (zapovedane) ustanove. Zadnje mesece je iz Vatikana slišati spodbudna sporočila, ki utegnejo prevetriti tudi ozračje v slovenski katoliški cerkvi. Imenovanje novega ljubljanskega nadškofa utegne biti znamenje, da se je tudi na Slovenskem začelo novo obdobje, ki bo temeljilo na sožitju vseh ljudi - tako vernih, kot nevernih.
