Na deponiji namesto na krožnikih
Spletna anketa društva Ekologi brez meja je razkrila: kar tretjina Slovencev se zaveda, da zavrže preveč hrane, še zlasti zelenjave in sadja - kar povečini celo uvažamo. Skoraj četrtina zavržene hrane konča v zabojnikih za mešane odpadke in kot hrana za domače živali. Čas je za dejanja, pravijo pri omenjenem društvu, ki se je pod geslom »Volk sit, koza cela« z različnimi akcijami podalo v bitko za Slovenijo brez zavržene hrane.
»Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga,« se glasi rek, živ predvsem v spominu osivelih generacij. Tistih pač, ki so pred več desetletji živele v resničnem, včasih hudem pomanjkanju. Zavržena hrana - kruh pa je njen simbol - je pred desetletji, še zlasti pa po uničujoči drugi svetovni vojni veljala za nekaj nedopustnega, greh. Mnoge še zdaj spremlja spomin na pomanjkanje.
Po svetovni moriji je bilo v Evropi uveljavljeno načelo »dovolj in poceni hrana za vse«. Toda prvotni dobri nameni so se po desetletjih, z naraščajočo blaginjo, predvsem pa s spodbujanem škodljivega potrošništva v čedalje bolj surovem kapitalizmu, povsem izrodili.
Albin Keuc
»V velikanskem pogonu proizvodnje, skladiščenja, transporta, trgovanja in končne porabe hrane, podprtem z vidnimi, pa tudi prikritimi subvencijami, torej s posamičnimi interesi, so nastajale velikanske izgube, ki niso bile prikazane v nobeni bilanci,« pravi Albin Keuc, ki v društvu Ekologi brez meja vodi projekt Slovenija brez zavržene hrane.
Absurd prehranske verige
Po ocenah se v svetu, predvsem v njegovem razvitem delu, kamor sodi tudi Slovenija, vsako leto zavrže več kot milijarda ton živil ali tretjina vse pridelane hrane. Eden od pomembnih razlogov za to so standardi o videzu hrane, zlasti zelenjave in sadja; pogosto so prav smešni. Drugi razlog je dejstvo, da trgovci hrano, ki se ji izteče rok, prepogosto raje zavržejo, kot da bi jo pravočasno pocenili in prodali ali celo podarili. Tretji razlog pa so velikanske porcije v gostinskih obratih ...
Stojan Jakin
»Veliko hrane se zavrže, ker tako zahtevajo predpisi. Poleg tega jo korporacije raje uničijo, kot da bi se z znižanjem cen ali podarjanjem odpovedale potencialnemu dobičku. Če bi jo podarile, tako razmišljajo, bi same sebi zbijale zaslužke,« pravi Stojan Jakin. Zdaj je že drugi mandat župan Vrhnike, pred tem pa je bil dolgo direktor tamkajšnjega komunalnega podjetja in je izjemno zaslužen, da je ta občina s 75 odstotki ločenih koristnih odpadkov lani močno presegla mejnik, ko se družba začne približevati cilju »brez zavržene hrane«. V času vodenja komunalnega podjetja je videl, kako so nekatera podjetja zgolj zaradi nekaj pokvarjenih sadežev na deponijo odvrgla na kamione sadja ali zelenjave, tudi povsem zdrave.
Pri problemu zavržene hrane ne gre le za moralni problem, da se torej hrana vozi na smetišča, čeprav je na tisoče ljudi bolj lačnih kot sitih, pa celo podhranjenih. Hrana, pridelana z intenzivnim kmetovanjem, se pravi z visoko porabo energije, vode in zaščitnih sredstev, je tudi velik onesnaževalec okolja. Pri razkroju hrane nastaja predvsem škodljivi metan, toplogredni plin, ki ima 25-krat več toplogrednih učinkov kot sicer zelo škodljivi ogljikov dioksid. Poplave, ki jih čedalje bolj pogosto doživlja Slovenija, so posledica podnebnih sprememb, ki jih povzroča prav segrevanje planeta zaradi toplogrednih plinov. Delček k morebitni kataklizmi prispeva tudi naša država.
Podobno kot drugod po Evropi tudi pri nas ne vemo natančno, kakšne so dejanske količine odpadne hrane, priznavajo na okoljskem ministrstvu. Razloga sta dva. Precejšen del hrane namreč še vedno konča med drugimi odpadki, težave pa so tudi z merjenjem.
»V medijih lahko zasledimo različne podatke. Do tega prihaja zato, ker v EU še vedno ni enotne definicije, kaj pravzaprav je 'odpadna hrana', zato si to vsak razlaga po svoje,« pojasnjuje Tanja Vidic iz državnega statističnega urada. »Evropska komisija trenutno govori o odpadkih, ki lahko vsebujejo odpadno hrano.« Prepričana je, da se bodo razmere izboljšale, saj EU intenzivno pripravlja metodologijo za merjenje količine 'odpadne hrane'. Čeprav enotne definicije zavržene hrane še ni, pa naš statistični urad že od leta 2002 z rednimi letnimi raziskavami zbira podatke o količini odpadkov, ki lahko vsebujejo hrano«.
Podcenjevanje se maščuje
Slovenci smo po načelnem zavedanju o pomenu varovanja okolja sicer v vrhu držav EU, po dejanjih – ločevanju, predelavi bio odpadkov v plin ali kompost, po spremembah celotne organiziranosti na nevralgičnih točkah – pa precej zaostajamo za bolj osveščenimi. V švedskem Malmöju, denimo, plin, pridobljen iz odpadle hrane, poganja vseh 177 mestnih avtobusov; prebivalci soseske v enem od južnokorejskih mest plačujejo komunalno storitev po količini hrane, ki jo digitalizirani zabojnik meri za vsakega prebivalca posebej.
Za zaostajanje na področju odpadne hrane so odgovorne predvsem dosedanje vlade z neprizadevnimi okoljskimi ministri. Večina ni naredila nič za ločevanje odpadkov, prvi korak k zmanjšanju nevarnosti toplogrednih plinov. Spomnimo se samo ciničnega govorjenja razrešenega ministra Erjavca, ki je v začetku leta 2010 javnost spraševal, ali mora »ministrstvo za okolje res odgovarjati za vsako kanto smeti po državi posebej«. V resnici pa je bil odstavljen, ker je sprejel le enega samega od osmih nujnih ukrepov za ločevanja komunalnih odpadkov na koristne in nekoristne.
Do resnejšega odnosa do odpadkov nasploh, pa tudi hrane je prišlo tako šele po Erjavčevi odstavitvi. Leta 2011 je okoljsko ministrstvo med drugim na svoji spletni strani objavilo gradiva, ki naj bi proizvajalce, trgovce in potrošnike prepričala, zakaj je treba s hrano ravnati drugače - kot z dragocenostjo. Usmerilo se je torej k izvoru, k preprečevanju nastanka odpadne hrane.
Po statističnih podatkih, ki zaradi pomanjkanja definicije sicer objektivno ne morejo biti natančni, se v naši državi vendarle popravlja odnos do odpadkov hrane. Še leta 2005 se je, pravi Tanja Vidic, nagrmadilo skoraj 409.000 ton ali 204 kilograme na prebivalca odpadkov, ki lahko vsebujejo hrano, lani pa le še nekaj več kot 148.000 ton ali 72 kilogramov na prebivalca. Posebej so se izkazala gospodinjstva.
Razlogi za ta pozitivni premik pa niso zelo proučeni. Prvi je zagotovo to, pravi Vidičeva, da so » mnoge občine po naseljih brezplačno razdelile posebne zabojnike za biološke odpadke, h katerim poleg hrane sodi tudi vrtni odpad.« Gospodinjstva so s tem dobila boljši pregled nad odvrženim, veliko se jih je tudi odločilo, da bodo sama kompostirala odpadno hrano. Verjetno, o tem ugibamo, pa je vplivala tudi neljuba gospodarska kriza.
Živali bolj odgovorne
Toda razmere na različnih območjih države so zelo različne. Vrhnika, pionirka pri ločevanju koristnih in nekoristnih odpadkov, je, denimo, zgledna, sosednji Logatec pa s tem še sploh ni resno začel. Že po tem je mogoče reči, da je Slovenija še daleč od cilja države brez zavržene hrane, ki ga v teh dneh promovira društvo Ekologi brez meja.
»Ravnanje države, ki dopušča, da na leto 170.000 do 270.000 ton hrane konča na deponiji namesto na krožnikih, je kriminalno,« je v času svoje osveščevalne akcije dejal eden od predstavnikov društva Ekologi brez meja. Po njegovem bi vlada morala že sprejeti jasne ukrepe, ne pa da predloge šele pričakuje od nevladnih organizacij in državljanov.
Kaj storiti? Jakin je prepričan, da brez dobre osveščenosti ljudi ne bo napredka. »Ljudje smo čudna bitja. Žival ubija samo takrat, ko je lačna, ljudje pa smo pri nakupovanju hrane pogosto povsem iracionalni. Dobro bi bilo, da bi brzdali svoje velike oči in se odločali le za živila brez bogate embalaže,« pravi.
Mnogo več, kot doslej zdaj, poudarja, pa bi bilo treba narediti tudi za samooskrbo, ki je pri nas izrazito nizka. »Za vsako državo je najbolj pomembno, da je sama sposobna pridelati čim več hrane in da ima vodo. Poleg tega pa je pri lokalno pridelani hrani veliko manj odpadkov kot pri tisti, ki je uvožena iz oddaljenih krajev.«
»Najprej je treba narediti občutljiv javni prostor,« soglaša tudi Keuc, »potem bodo možne tudi organizacijske spremembe.« Po njegovem skoraj ni točke, kjer ne bi bile potrebne. Med drugim omenja ureditev prehrane bolnikov po klinikah tako, da bodo, ko to dopušča zdravstveno stanje, jedli skupaj. Tako bi jim hrana bolj teknila, prej bi okrevali, bolnišnice bi nekaj privarčevale zaradi krajšega zdravljenja, zavržki hrane bi bili manjši ...
Za uspešno zmanjšanje nastanka odpadne hrane – kajti nastanek je odločilen - po celotni prehranski verigi od pridelovalcev, živilskih podjetij, skladiščnikov do trgovcev, gostincev in potrošnikov bo vsekakor potreben sistematičen pristop. Dober znak je, denimo, lani uvedena davčna olajšava za trgovce, ki donirajo hrano.
Ostalo pa je še veliko drugih nevralgičnih točk. »Dela bo veliko, za eno, če ne kar za dve desetletji,« pravi Keuc.
Zakaj odpadna hrana
- Ker kupujemo prevelike količine pokvarljivega blaga (npr. sadje in zelenjava).
- Ker še vedno ne znamo načrtovati obrokov po tem, katera živila je treba porabiti prej.
- Ker na splošno nakupujemo prevelike količine hrane, kar je posledica posebnih ponudb.
- Ker mnoga živila pozabljamo v hladilnikih, zamrzovalnih omarah in shrambah in jih čez čas pri čiščenju zavržemo.
- Zaradi visoke občutljivosti na higieno živil in datumov na označenih živilih.
- Ker v splošnem pripravljamo prevelike količine hrane.
- Ker ostankov jedi ne znamo vnovič uporabiti ali hrane enostavno ne spoštujemo dovolj.
- Ker smo nezadovoljni z okusom hrane – to predvsem velja za hrano, ki jo pustijo otroci. (Food Behaviour Consumer Research: Quantitative Phase, 2006).
