Poslanica za leto 2015
Mateja Kožuh Novak
Drage vrstnice, dragi vrstniki!
Spet so pred nami prazniki, ki so za nas, starejše, zelo pomembni. Mnogi se jih veselijo, ker bodo spet lahko zbrali okoli sebe vse svoje piščance in piščančke, drugi se jih bojijo, ker so ostali sami s svojimi spomini, ker so otroci daleč od doma ali pa le daleč od naših stisk in potreb.
Ko se leto izteka, razmišljamo o tem, kaj nam bo prineslo tisto, ki je pred nami. Žal se nas vedno bolj polašča strah, ko zremo v prihodnost. Med nami, starejšimi, je strah še bolj zaznaven, ker smo doživeli vojno in težka povojna leta, ker vemo, kaj sta lakota in mraz in kaj povzroča stiska v družini in v lokalnem okolju; ker vemo, kako zelo se spreminjajo medčloveški odnosi - na eni strani moč in brezobzirnost tistih na oblasti, na drugi pa popolna odvisnost od močnih in hlapčevanje. Mnoge je strah, kaj bo z otroki in vnuki, ko nas ne bo več in jim ne bomo več mogli pomagati.
In vendar, čas preizkušenj je lahko tudi čas, ko družina utrdi svoje vezi, ko se zavemo, kako pomembno je za posameznika, ki je v stiski, če se lahko zateče po pomoč k svojim; če ve, da mislijo nanj in so mu pripravljeni pomagati. Družina je tisto intimno okolje, kjer si lahko iskren brez strahu, da te bo kdo pahnil še globlje, kjer lahko pokažeš svojo stisko in se razjočeš, kjer so ljudje, na katere se lahko zaneseš. Trdim, da smo v Sloveniji starši še vedno tista prva pomoč, na katero se najprej obrnejo otroci, ki se znajdejo v gmotni, bivanjski stiski ali kakršnikoli drugi stiski.
Ali smo v svojem dolgem, napak polnem življenju, naredili dovolj, da se bo družina v stiski okrepila, da se bodo odtujeni spet našli, da bodo družinska srečanja ob praznikih vesela in sproščujoča in ne prisiljena, polna zamer in tihe jeze - zastavljanje takih vprašanj je pomembna naloga, ki je ne smemo nikoli opustiti; da ne bomo preveč nesrečni in se ne bomo počutili nerazumljene.
Pogosto razmišljam, kako je pri srcu vrstnikom, ki jih ob obiskih naših zvestih prostovoljk in prostovoljcev najdejo zapuščene in pozabljene, ko razmišljajo, kaj so naredili narobe, da so se jim otroci odtujili, da ne vidijo njihove stiske in potreb, da gojijo zamere še iz časov odraščanja, ki se jih mi sploh ne zavedamo.
Morda je stiska, v katero smo zašli v naši lepi domovini, priložnost, da si ob družinskem srečanju povemo v obraz, kaj nas tišči, zakaj smo se odtujili, kaj bi lahko naredili, da bi se raje in večkrat srečevali ali vsaj poklicali po telefonu. Ker smo mi, starejši, tisti, ki potrebujemo naše prezaposlene otroke, ki jih pestijo najrazličnejše stiske - od gmotne, partnerske, do težav z odraščajočimi otroki, ki se srečujejo s prehudimi pritiski delodajalcev, moramo mi bolj kot oni poiskati pot do njih. Naloga ni lahka, lahko nam pa priprava nanjo izpolni vse dolge ure, ko čakamo, da se nas bodo otroci spomnili, da nas bodo poklicali ali prišli.
Če smo izgubili stik s svojimi otroki, pa mnoge od nas osrečujejo vnuki in pravnuki. Ti bolj kot naši otroci potrebujejo vizijo polne, kreativne prihodnosti. Izkoristimo praznike in jim povejmo, kako smo živeli v času, ko smo bili vsi zaposleni, ko se nismo bali brezposelnosti, ko nam ni bilo treba iskati denarja za dobre šole za naše otroke, ko smo verjeli v naše politike in gospodarstvenike, da delajo za nas, navadne ljudi in za našo prihodnost. Povejmo jim, da je mogoče brez revolucije in krvi ustvariti družbo, kjer bomo spet spoštovali drug drugega in medsebojna solidarnost ne bo le na papirju. Nas je pri ustvarjanju visoke socialne države vodil spomin na krvavo vojno in njene posledice, naše vnuke mora voditi pogled na siromaštvo svojih vrstnikov in na stiske njihovih staršev, ki jim skušajo omogočiti prihodnost v družbi, ki načrtno nagrajuje pohlep, brezobzirnost, ksenofobijo in rasizem.
Ne nazadnje so v naši okolici tudi naši vrstniki, ki nimajo nikogar, da bi se jim pridružil ob praznikih, ki so pred nami. Obiščimo jih, pokličimo jih, pa bodo samoto laže prenašali.
Je preveč nalog za družinski praznik? Ne zamudimo priložnosti, vprašanje je, koliko jih bomo še imeli, da bomo rešili nesporazume z otroki, da bomo lahko vnukom pokazali vizijo lepše prihodnosti in da bomo tudi v naših letih še tkali vezi, ki nam bodo v času, ki nam preostane, lepšale dolge, samotne dni.
