Vas, ki je zrasla na ruševinah prve svetovne vojne

Zgodbe | dec. '14

ODSTRTE PODOBE – KOSTANJEVICA NA KRASU

»O veliki gručasti središčni vasi na dolenjem Krasu, kakršno prikazuje panoramski posnetek ljubljanskega fotografa Franca Kunca z začetka prejšnjega stoletja, ni ne duha na sluha, saj je bila Kostanjevica na Krasu skupaj z drugimi vasmi na tem območju med prvo svetovno vojno do tal porušena. Naselje je bilo postavljeno tako, da so bile hiše tesno druga ob drugi ter s pročelji obrnjene proti jugozahodu, tako da so imele ves dan sonce, medtem ko so bile na vzhodu brez vrat in skoraj brez oken ter s tem zaščitene pred burjo. Takšno zasnovo lahko še vedno vidimo v Štanjelu, ki na srečo ni bil razdejan,« se je v preteklost svoje rojstne vasi vrnil 75 – letni akademski slikar, mozaicist, televizijski scenograf in grafik Jože Spacal, ki zase pravi, da ni upokojenec, ampak le človek, ki živi v razkošju časa.

»Preden so začele padati italijanske granate, je v vas prišlo na stotine avstro-ogrskih vojakov, ki so v njeni okolici izkopali veliko kavern in strelskih jarkov ter poleg raznih objektov zgradili tudi ozkotirno železnico do 18 kilometrov oddaljenega Štanjela, katere trasa je še vedno vidna. Vojaki so z domačini dobro sodelovali in jim pomagali tudi pri delu na poljih, šolarji pa so zanje nabirali robidovo listje za čaj. Z vlaki so na fronto vozili vojake, topove in hrano, v nasprotni smeri pa ranjence. Po tej progi pa so odšli v begunstvo tudi vsi Kostanjevičani in se razkropili po različnih krajih po Sloveniji.

Ko so se vrnili, so začeli vse znova, pri čemer so za gradnjo domov uporabili tudi ves koristen material, ki je ostal po vojnem uničenju. Tako so na primer demontirane železniške tračnice uporabili kot nosilce gankov (balkonov), ki so nadomestili prejšnje lesene. Ker je bila tedaj velika revščina, so Kraševci zbirali kovinske ostanke granat (železne, bakrene, svinčene) in jih prodajali ter si tako olajšali preživetje. Žal pa so se pri tem, zlasti pri odpiranju neeksplodiranih granat, zgodile tudi mnoge nesreče, v katerih so ljudje umirali ali se trajno poškodovali,« se naš sobesednik spominja pripovedi svojih staršev, in doda, da je njegov oče Alojz kot zidarski mojster po prvi vojni sezidal prenekatero kostanjeviško hišo, nazadnje tudi njihovo, ki stoji na vzhodnem robu vasi. To je Kraševec Jože Spacal temeljito obnovil, ji dodal gank čez celo širino, kakor je bilo nekdaj v navadi, in prizidal letni atelje, tako da tu zdaj preživi in ustvarja vsa poletja ter spomladanske in jesenske konce tedna, sicer pa živi v Ljubljani.

Obnova po Fabianijevih načrtih

Sedanjo podobo je tako vas, ki jo na severu od Vipavske doline zamejujeta Fajtji hrib in Veliki vrh, začela dobivati po prvi svetovni vojni, ko je načrte za njeno obnovo pripravil arhitekt in urbanist Maks Fabiani, ki sicer ni več vztrajal pri strnjeni gradnji domačij. Vendar pa je kraške podnebne značilnosti upošteval tako, da je na prednji strani samostojno stoječih hiš predvidel obzidana dvorišča (borjače) s slikovitimi kamnitimi vhodi (portoni), ki so njihove prebivalce varovala pred burjo in omogočala brezskrben izpust domačih živali.

V novejšem času so arhitekti pogosto zanemarili moč in vsiljivost kraške burje ter prednjo stran zgradb (na primer hotelov v Lipici) postavili tako, da ta silovit severovzhodni veter skozi vhodna vrata prodira naravnost v notranje prostore. Skladen videz kraških vasi oziroma domačij pa so danes v dobršni meri skazile garaže ob dvoriščih – kocke najrazličnejših oblik, velikosti, barv in kritin, ki se praviloma bolj malo ujemajo z gospodarskimi poslopji in stanovanjskimi hišami. Ta razlika je toliko bolj opazna, če nanje pogledamo od zgoraj, saj so ostale zgradbe večinoma še pokrite s korci, medtem ko za garaže to ne velja.

»Nekdaj je bilo v kraških vaseh veliko živine. Tudi v času moje mladosti med svetovnima vojnama je imela vsaka kmetija po enega ali dva prašiča in kokoši ter kravo, koze in ovce, ki smo jih otroci gonili na pašo na vaške pašnike. Živina je z mlekom, mesom in gnojem zagotavljala preživetje družin, kar je prišlo pod Italijo in med drugo svetovno vojno še toliko bolj do izraza,« pripoveduje Jože Spacal in nadaljuje: »To smo občutili tudi v naši sedemčlanski družini, zlasti potem ko je oče v času prepovedi javne rabe slovenščine v vaški oštariji zapel Aljaževo pesem Oj, Triglav, moj dom. Črnosrajčniki, ki so v vseh vaseh vohljali za Slovenci, so ga naznanili fašistom, ki so ga za nekaj časa zaprli in razglasili za levičarja, kar je pomenilo, da ni mogel nikjer dobiti dela. Zato je odšel v Švico in le poredko prihajal domov s prihranjenim zaslužkom. V vmesnem času pa se je mama Marija s petimi otroki morala znajti, kakor je vedela in znala. Med drugim tudi tako da je v plenjir (okroglo košaro z ravnim dnom in dvema ročajema za nošnjo na glavi) naložila 300 jajc ter se z njimi najprej peš odpravila do železniške postaje v Vižovlje (Visogliano) in nato z vlakom v Trst, kjer jih je prodala.«

Kamen, ruj in vinska trta

Manjša fotografija na dvoslikovni razglednici, odposlani 1905., prikazuje dvorazredno osnovno šolo, ki jo je od 1907. vodil nadučitelj Anton Fakin in v kateri je bil pouk v materinem jeziku; pod fašizmom pa le v italijanščini. Nadučitelju Antonu Fakinu in njegovi ženi Mariji se je tu 1913. rodil književnik in satirik Boris Fakin – Igor Torkar. Ta je bil po besedah pesnika Cirila Zlobca eden od »štirih stebrov slovenske kulture« iz Kostanjevice na Krasu; ostali trije so bili oče pisatelja Borisa Pahorja Franc Pahor (sosed sogovornikovih staršev) ter slikarja Lojze Spacal in Jože Spacal. Kostanjeviško šolsko poslopje so topovske granate 1916. porušile, na kar so Italijani 1923. zgradili današnjo zgradbo, ki je bila nazadnje temeljito obnovljena 2001.; ob stoletnici Torkarjevega rojstva 2013. so mu v arkadnem preddverju odkrili spominsko ploščo.

»Veliko hišo sredi razglednice iz leta 1930, v kateri sta bila Povodnikova trgovina in mlin, so januarja 1944. Nemci zažgali skupaj z gospodarjem, njegovo ženo, hčerama Vero in Marijo ter vnukoma Renatom in Milanom. Takrat sem bil star pet let. Z mamo sva bila pri sosedu, ko smo zaslišali tri močne eksplozije. Stekli smo iz hiše. Od mlina je prihajal dim. V nosu sem čutil močan vonj po zažganem mesu. Naslednjega dne so pripovedovali, kako so na pogorišču pobirali zoglenela trupla in jih odpeljali na pokopališče, kjer so jih pokopali. Mlinar Povodnik je mlel žito za bližnje vasi in tudi za partizane. Takrat so bile vse njive obdelane, pridelovali so pšenico, ječmen, ajdo, koruzo. Kraševci so bili kmetje, zidarji, kamnoseki, delavci v kamnolomih …,« Jože Spacal neustavljivo odstira podobe svoje rojstne vasi, kraške zemlje, ki ga kot magnet vse življenje vleče k sebi; v krvi ima kraški teran, v genih pa kamen in jesensko obarvanost ruja in vinske trte, pravi. In vse to se zrcali v mnogih njegovih delih, zlasti mozaikih: Kraške hiše, Kras, Kraševka, Voli, Vprega, Trg na Krasu, Kraška vas, Veter, Vime, Jesen v kamnolomu, Nevihta v jeseni, Kamnolom, Razdejanje, Ruševine idr.

»Jože Spacal je umetnik velikega življenjskega erosa, konkretnosti in jasnine, prečiščene kot po kraških burjah. Izhodišče njegovega ustvarjanja je kraška pokrajina s svojo barvitostjo in neuničljivim kamnom. Oboje je združil v tehniki mozaika, s katero je spočetka oživil konstrukcijsko tektoniko kraške arhitekture in vanjo s svojo valovnico zajel ritem vitorogih istrskih volov,« je o tem samosvojem iskalcu kraške biti iz Kostanjevice na Krasu ob njegovi letošnji razstavi na Ljubljanskem gradu zapisal umetnostni zgodovinar dr. Milček Komelj.

Boris Dolničar