Rad imam življenje in ljudi
Evgen Car
Kar 18 nedeljskih večerov smo preživeli v družbi gledališkega igralca Evgena Carja ob TV nanizanki Naš vsakdanji kruhek, malo prej smo ga gledali v glavni vlogi filma Srečen za umret. Ljudem se je prikupil s toplino, ognjevitim temperamentom in posebnim občutkom za komedijo, tako da so mu mnogi rekli kar prekmurski Švejk. Nikoli pa ni bil povezan z nobenimi aferami ali žgečkljivimi zgodbicami, vedno je bil nekoliko v ozadju. Uravnotežen, prizemljen, skromen, zvest Prekmurju in družini, pa morda zato o njem ne vemo prav veliko.
Zdi se, da po upokojitvi doživlja igralsko renesanso, da pri sedemdesetih veliko dela, čeprav je 30 let igral na matičnem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, gostoval skoraj v vseh slovenskih gledališčih, starejši Mariborčani pa se ga spominjajo iz številnih vlog, ki jih je v dvanajsti letih odigral v tamkajšnjem gledališču.
Kako da se je mladenič, rojen v dvesto let stari kmečko-vinogradniški družini v Dobrovniku, dvojezičnem kraju med Mursko Soboto in Lendavo, kot prvorojeni sin, ki mu je bilo namenjeno prevzeti družinsko posestvo, odločil postati igralec in se znašel v čisto novem svetu, kjer ga imajo radi in ga cenijo ter še danes vabijo k sodelovanju? Ostaja skromen in pravi: »Saj ne delam toliko, kot se zdi. To delo je bolj kampanjsko. Letos sem posnel samo en kratek film. Nikoli pa nisem imel težav s tem, da me ljudje ne bi imeli radi. Tudi sam jih imam rad, gre za vzajemno razmerje.«
Z gledališčem se je prvič srečal na domačem skednju, kjer so gostovali amaterji. Všeč so mu bili in v nižji gimnaziji se je pridružil šolski gledališki skupini, igral je vlogo Huga, lepo mu je bilo, profesor Drago Lugarič pa je ocenil, da je nadarjen. Tako se je namesto v srednjo kmetijsko šolo vpisal na soboško gimnazijo in se po maturi odpravil na sprejemne izpite v Ljubljano. Niti na misel mu ni prišlo, da ne bi bil sprejet. A že na vlaku je spoznal, da so mladi lepše oblečeni, da govorijo drugače in veliko vedo. Tedaj ga je prvič postalo malo strah, ali mu bo uspelo. Med triinosemdesetimi so jih izbrali 8 in Car je bil med njimi. Veliko je moral delati, saj je bil njegov materni jezik madžarščina, znebiti se je moral še dialekta, kar ni bil lahko, in po dveh letih študija ga je napadla kriza. Tolažil ga je profesor Pino Mlakar, ki je razumel njegove težave z jezikom, ker je tudi sam delal v tujini, in ga prepričeval, da je velik talent, da naj vztraja in dela pač dvakrat več kot drugi. V četrtem letniku ga je bodril sicer strogi profesor Stane Sever, ki je poučeval umetniško besedo. Vzljubil ga je, ker je videl, da je priden.
Ne le igra, tudi piše
A po diplomi ga vseeno niso sprejeli ne v MGL ne v ljubljansko Dramo. Bojan Štih, takratni direktor Drame, mu je rekel: »Saj ste talentirani, a ne znate govoriti.« Pa je odšel v Maribor. Ni bilo lahko, »ker nisem bil Mariborčan, čeprav sem jim kot Prekmurec bil bliže kot iz kakšnega drugega predela Slovenije. Zelo težko so me sprejeli. A ko te enkrat sprejmejo, si njihov.« Hudo je bilo tudi zato, ker je imel 'resno punco', še študentko medicine, pa ni vedel, ali bo njuna zveza dovolj trdna, da se bo ohranila. Toda ljubezen je vzdržala, po končanem študiju je prišla za njim in v Mariboru sta preživela dvanajst let.
Čeprav se je Car v Mariboru izjemno dobro počutil in veliko igral, je sprejel ponudbo takratnega umetniškega vodje Mestnega gledališča ljubljanskega Marka Slodnjaka in se vrnil v Ljubljano, kamor si je želela tudi soproga, ki so ji na pediatrični kliniki ponudili službo.
»Iz manjšega ansambla sem prestopil v veliko večjega, nič nisem vprašal, kaj bom igral in tega nikakor ne priporočam mlajšim igralcem. Treba se je pozanimati in tako bodo imeli manj težav pri uveljavljanju, kot sem jih imel jaz. V bistvu sem začel na novo. Igral sem komične vloge in imel sem vedno dovolj dela.«
Najljubših 10 Evgena Carja
Najljubši letni čas: jesen
Najljubša barva: jesenski pajčolan
Najljubši vonj: narava
Najljubša hrana: na žlico golaž, bograč, bujta repa in sladoled
Najljubša pijača: prevreti grozdni sok
Najljubša knjiga: Angel pozabe Maje Haderlap
Najljubši slovenski režiser: Matjaž Zupančič – gledališče, Matevž Luzar – film
Najljubši film: Na svoji zemlji
Najljubša misel: odživeti življenje tako, da boš pri odhajanju spravljen tako s sabo, kot tudi z okolico
Najljubša opravila: poslušati Tarico, ko mi bere ali recitira, pripovedovati Linici pravljico, popaziti najmlajšega Aljažka.
Verjetno pa mu je v gledališču nekaj manjkalo, da je napisal pesniško zbirko Szinet paraszt (Kmet z igralsko masko), pa monopripoved Poredušev Janoš, zgodbo preprostega, a modrega vinogradnika, ki je doživel več kot petdeset let srečnega zakona in v njem veselo očetovstvo. Prebil je dve vojni z vinom in žganjem. Podpiral je tudi slovensko osamosvojitev. Hudega je doživel za polno mero, veselega in lepega pa tudi. Kot Janoš je Evgen Car zablestel in imel več kot 300 ponovitev. Napisal je še dramo Štorklje umirajo, kjer je odigral glavno vlogo kmeta, ki ga sin prežene s kmetije v dom za ostarele, še huje pa je, da sin nima potomcev in bo družinska tradicija pretrgana. Zgodba se je Evgenu Carju porodila, ko se je vozil po prekmurski ravnici in opazoval nekoč žive domove, ki so jih pokupili tujci in spremenili v sicer lepe lupine, a v njih ni življenja. Štorklje je vključil v dramo zato, ker so simbol Prekmurja, ker prinašajo otroke, teh pa tam ni več, kar ga zelo boli. Drama je z izjemo nekaj trpkih in brezizhodnih situacij zasnovana komično, anekdotično, prostodušno in je prežeta s toplino, nežnostjo in srčnostjo. Pod režijskim vodstvom Dušana Jovanoviča so jo uspešno igrali v koprskem gledališču in leta 2008 je bila v Kranju nominirana za Grumovo nagrado. Je poklon Prekmurju in njegovim ljudem.
Dobri mladi režiserji
Ker ni pozabil svojih korenin in ljudi, so ga 1991 izbrali za Prekmurca leta, leta 2006 pa je postal častni občan občine Dobrovnik. Prejel pa je tudi nagrado Prešernovega sklada (1980), nagrado za najboljšega igralca MGL (1994/5), trikrat je bil igralec večera na Tednu slovenske komedije v Celju, dobil je še stanovsko nagrado za življenjsko delo odličje Marije Vere, ki jo podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije. Leta 1999 je bil imenovan za igralca-prvaka.
Bolj kot nagrad pa je vesel sodelovanja z mladimi režiserji. »Še kar me kličejo. Z njimi se tako dobro razumem, da je kar neverjetno. Krasno! Imenitno se počutim pri delu z njimi. Ko sem študiral na AGRFT, nismo imeli niti ene kamere, kaj šele, da bi lahko pred njo vadili. Imeli smo le nekaj teoretičnega pouka. Zdaj pa prihajajo mladi z akademije z ogromnim znanjem, sproščenostjo, polni elana in naredijo tako ozračje, da se moram počutiti dobro. Ni več tiste vzvišenosti, češ, jaz sem režiser. Nekoč pa je bilo tega veliko.« Predvsem mu je všeč to, da imajo mladi režiserji veliko vaj. »Tudi v gledališču sem imel raje vaje kot predstave. Predstava je že narejena, le še preverjaš jo pred občinstvom. Na vajah pa iščeš, izmenjuješ si pripombe in če najdeš novo intonacijo, je, kot da bi našel zlatnik.«
Evgen Car poskuša končati pesniško zbirko v prekmurščini z naslovom Goslarska balada, a žal še ni našel založnika, vendar ni vrgel puške v koruzo. Igranje, pisanje, predvsem pa soprogo Nane, sina Matjaža, hčer Majo ter vnuke Taro, Lano in Aljaža ima strašno rad. »Sem človek, ki ima rad življenje in ljudi.«
