Zid je desetletja delil ljudi

Zgodbe | dec. '14

Skoraj trideset let je Berlin, glavno mesto Nemčije, delil neprehoden zid, ki je dokončno padel 9. novembra 1989. Ta zgodovinski dogodek je povsem spremenil politično podobo Evrope, saj se je končalo obdobje hladne vojne.

Februarja 1945 so se voditelji ZDA, ZSSR in Britanije srečali na Jalti, da bi se dogovorili o prihodnosti Evrope po porazu nacistične Nemčije. Državo in njeno glavno mesto Berlin so razdelili med svoje tri države in Francijo. Berlin je bil globoko v sovjetski coni, vendar je bil dostop med conami omogočen po posebej določenih kopenskih in zračnih poteh.

S krepitvijo hladne vojne v letih 1946 – 1947 je dogovor padel v vodo. Izvolitev protikomunističnega župana Berlina v začetku leta 1948 in načrtovana ustanovitev zvezne države iz zahodnih con ter uvedba skupne denarne enote sta razjezili Sovjetsko zvezo, tako da je 24. junija 1948 zaprla promet na zahodnih dostopih v mesto. Britanci in Američani so se odzvali z uvedbo zračnega mostu za oskrbo Zahodnega Berlina, dokler ni bil maja 1949 dosežen sporazum s Sovjetsko zvezo.

Naslednjih 12 let je bil Berlin žarišče hladne vojne. Zahodna polovica se je povezala z Zahodno Nemčijo, vzhodna pa je postala glavno mesto Vzhodne Nemčije. Obe državi sta bili ustanovljeni leta 1949.

Zaradi gospodarskih razlik med Zahodom in Vzhodom so tisoči vzhodnonemških državljanov in Berlinčanov – samo leta 1960 skoraj 200.000 - v želji po boljšem življenju prestopili mejo med vzhodom in zahodom.

Neprodušno zaprta meja

Zgodaj zjutraj 13. avgusta 1961 je vzhodnonemška tiskovna agencija objavila obtožbo Zahodu, da z nagovarjanjem državljanov k prebegu spodkopava vzhodnonemško gospodarstvo. Policija in vojska sta potem zaprli 80 mejnih prehodov, prekinili so poštne in telefonske zveze, obmejne stavbe pa zapečatili. V nekaj tednih se je v naglici postavljena ograja iz kvadrov, narejenih iz žlindre, začela spreminjati v trdno mejo iz šest metrov visokega obzidja, bodeče žice, min, tankovskih ovir, stražnih stolpov in stalnih obhodov vojakov v spremstvu s psi. Meja med Vzhodno in Zahodno Nemčijo je bila nepredušno zaprta. Zunaj Berlina so čakali ruski tanki, Američani pa so za zavarovanje Zahodnega Berlina napotili 1500 vojakov.

Berlinska kriza leta 1961 se je pripravljala več let. Odtekanje beguncev z Vzhoda na Zahod je bilo vse večje. V zadnjem tednu julija 1961 je iz NDR prebegnilo v Zahodno Nemčijo deset tisoč ljudi. Pred tem so lahko Vzhodni Nemci potovali v Vzhodni Berlin in od tam v Zahodnega ter tako prišli na Zahod. V dvanajstih letih je iz Vzhoda potovalo na Zahod blizu 2 milijona ljudi, med njimi mnogi visoko izobraženi in usposobljeni strokovnjaki.

Junija 1961 je sovjetski premier Nikita Hruščov menil, da se bo mogoče bojevati proti zahodnonemškemu »maščevanju« samo z zaprtjem meje. Zahodne sile so želele zmanjšati napetost in so naposled priznale, da prebežniki ovirajo izboljšanje odnosov med blokoma. To je bilo tudi sporočilo, da Zahod ne bo ukrepal, če bo Vzhod zaprl mejo

V naslednjih 19 letih so zid utrjevali s 3,6 metra visokimi betonskimi bloki, odmaknjenimi od prvotne ograje, da je nastalo dobro varovano vmesno »nikogaršnje ozemlje.«

Z gradnjo zidu so zavrgli razmišljanje o enotni Nemčiji, češ da Vzhodno Nemčijo naseljuje povsem drug narod z drugačno tradicijo.

V Vzhodni Nemčiji so se zelo trudili razvijati težko industrijo, da pa bi pridobili mednarodni ugled, so se zatekli predvsem k obsežnemu državnemu sponzoriranjem olimpijskega športa. Leta 1971 je bil dosežen nekakšen modus vivendi z Zvezno republiko Nemčijo, vendar je duh petdesetih let v NDR vztrajal še dolga leta.

 Začelo se je na Madžarskem

Berlinčani so trpeli zaradi prekinitve stikov s sorodniki in prijatelji. V naslednjih letih so ubili več kot 500 ljudi, ki so poskušali pobegniti na Zahod. Kot je predvideval Hruščov, zahodne sile niso mogle ukreniti ničesar proti zidu, edina rešitev bi bila vojaški spopad med obema stranema, čemur pa so se skušali izogniti tako na Vzhodu kot na Zahodu.

Tako se je nadaljevala »hladna vojna« med Vzhodom in Zahodom. Zahodne sile so bile od leta 1949 povezane v paktu Nato, vojaško zavezništvo vzhodnega bloka pa je leta 1955 ustanovilo Varšavski pakt.

Leta 1953 je sovjetski voditelj Nikita Hruščov razglasil politiko »miroljubnega sožitja« z Zahodom in obe strani sta občasno poskušali odtajati medsebojne odnose. Kljub temu so dogodki povečevali nezaupanje in napetost ter svet pripeljali na rob katastrofe, kar se je posebej pokazalo na Kubi, kjer so Sovjeti poskušali namestili svoje rakete, uperjene proti ZDA.

Na Madžarskem je bilo manj pritiska na ljudi. Različne združbe so pred padcem železne zavese in pred padcem berlinskega zidu pozivale svet k ponovni združitvi obeh Nemčij in k enotni Evropi. Hkrati so ljudje zahtevali svobodo potovanj za vse državljane. Leta 1988 so na Madžarskem uvedli svetovne potne liste, ki so državljanom omogočili potovanja po vsem svetu. Dolgoletni poslanec evropskega parlamenta Otto von Habsburg je 20. junija tega leta med obiskom univerze v Debrecenu opisal vizijo Evrope brez meja in pomen svobodnih volitev v evropski parlament. Po njegovem govoru se je porodila ideja o pripravi piknika na meji med Madžarsko in Avstrijo, na katerem so se družili ljudje iz obeh držav. K temu so prispevale tudi takratne težave z romunskimi begunci, ki jih je bilo več deset tisoč. Nastanjeni so bili v okolici kraja Debrecen, ker jih Madžarska ni hotela vrniti v Romunijo, kjer jim je grozila represija, na Zahod pa tudi niso mogli. Od tako imenovanega Panevropskega piknika na meji je 19. avgusta letos minilo 25 let. Luknjo v železni zavesi, ki je nastala z odprtjem meje med Madžarsko in Avstrijo, je nato v nekaj mesecih izkoristilo več deset tisočev Vzhodnih Nemcev, ki so na Madžarskem čakali na priložnost, da odpotujejo na Zahod.

Devetega novembra 1989 je nato tudi Vzhodna Nemčija popustila protestu svojih državljanov in mirno odprla meje.

Tone Štefanec