V stanovanju ne zdržim

Zgodbe | dec. '14

Jožico Čečelič je težko najti doma, na Brodarjevem trgu v ljubljanskih Fužinah. Ni rada v stanovanju, sploh pa ne mara sedeti pred televizijo. Komaj najde čas, da prelista Vzajemnost in še nekaj revij, na katere je naročena, pa jo že vleče ven. Vsak dan ne glede na letni čas ali vreme prehodi najmanj šest kilometrov, skoraj vsak konec tedna se z družbo odpravi v hribe. Dejstvo, da ima diabetes in mora jemati inzulin, je pri tem prav nič ne ovira.

»Septembra je bilo 30 let, kar so mi odkrili sladkorno bolezen tipa 1. Takoj so me dali na inzulin in vsak dan sem si dajala po štiri injekcije. Kamorkoli sem šla, sem jih imela pri sebi. Zadnjih šest let imam črpalko, pa je veliko laže. Vsako slabo stvar je treba sprejeti, sicer te pobere. Nikoli se nisem spraševala, zakaj imam sladkorno, pač pa živim z njo,« pove živahna gospa, ki je v Ljubljano prišla kot mlado dekle. Odraščala je v Jurkloštru in se v Celju izučila za trgovko. Spominja se, kako zlahka je v Ljubljani, kjer je že živela njena sestra, dobila službo v Delikatesi. Tudi do stanovanja ni bilo težko priti in kmalu si je ustvarila družino. Z možem, Belokranjcem, sta dobila sina in hčer. Ko se je rodil še tretji otrok, je bila že zaposlena na tedanji SDK in so ji takoj ponudili večje službeno stanovanje …

Moževa nenadna smrt pri petinštiridesetih letih jo je hudo pretresla in kar ni se mogla pobrati. »Pa me je kolegica le pregovorila, da sem šla z njo na planinski izlet. Sprva sem se težko odločila, potem pa me je kar potegnilo. V nekem obdobju sem bila včlanjena celo v štirih planinskih društvih hkrati. Ko sem hodila še v službo in sem delala le po štiri ure, sem bila v enem letu kar 128-krat na Šmarni gori.«

Šestnajstkrat na Triglavu

Skoraj vsak konec tedna se odpravi v hribe s prijateljicami ali s skupino sobotnih izletnikov, ki so si nadeli ime Oma. »Smo zelo prijetna družba, že petnajst let hodimo skupaj. Razpored izletov dobimo za pol leta vnaprej, peljemo se vedno z javnim prevozom. Nič se ni treba prijavljati, kdor gre na izlet, pride ob določeni uri na železniško ali avtobusno postajo in se pridruži skupini s pohodnimi palicami …« Najraje pa gre v hribe s prijateljicami, včasih gre z njo tudi hči. »V stanovanju ne zdržim, ko pa je narava tako lepa!«

Na Triglavu je bila že šestnajstkrat. Že ta podatek je osupljiv, ko pa pove, da je na vrh kar dvakrat pripešačila vse od Ljubljane, ostanem brez besed. »Ja, res je. Dvajset planincev nas je 22. julija 1998 krenilo izpred sedeža PD Ljubljana - matica na Miklošičevi ulici, potem pa smo hodili po hribih. Vsak dan po 10 ur ali še več, prespali smo v kočah na Lubniku, na Soriški planini in pri sedmerih jezerih. Na Kredarici smo celo plesali,« se spominja. »Naslednje jutro, bilo je 26. julija, pa smo šli na vrh. Ob Aljaževem stolpu je kolega skuhal kavo, imel je vse je imel s seboj, še fotografirali smo se in sestopili. Naslednje leto smo šli še enkrat, pa je bilo veliko bolj naporno. Poglejte, tu vse piše,« pokaže kup polnih planinskih dnevnikov, v katere si zapisuje glavne značilnosti vsakega izleta: izhodišče, traso, vreme ipd.

Jožica je zelo družabna, s prijateljem rada plešeta, hodita tudi na druženja z društvom upokojencev. »Dvakrat na teden telovadim v domu starejših občanov. Tudi na računalniški tečaj sem hodila, a kaj, ko doma nisem nič vadila, ker ne morem sedeti pri miru …,« se smeje.

Ljubezen do narave je prenesla tudi na otroke in na vnuke, štirje so že odrasli, najmlajši pa ima komaj pol leta. »Hčerina sinova študirata v Koreji, pa se lahko z njima pogovarjamo s pomočjo računalnika. To se mi zdi tako fino. aZelo sem vesela, ker se moji otroci dobro razumejo med sabo in radi prihajajo k meni. Nikoli jim ne želim biti v breme, zato sem se že zdaj vpisala na čakalno listo za dom starejših. No, upam pa, da je do takrat še daleč. Odlično se počutim. Pred dvema letoma so mi izmerili gostoto kosti in zdravnica kar ni mogla verjeti, kako trdne kosti imam pri devetinšestdesetih,« z zadovoljstvom pove Jožica Čečelič.

Anita Žmahar