Optimizem spod Pohorja
Najbrž je bilo v državi malo takih, ki se niso veselili ob vnovičnem uspehu mariborskih nogometašev. Seveda je bilo največ veselja v Mariboru, kjer je tekma proti Chelsei zasenčila vse drugo, celo politične razprtije so bile nekako v ozadju. Žal pa je življenje veliko bolj zapleteno, kot je nogomet, še posebej v okolju, kjer se je osebni in družbeni standard v zadnjih dveh desetletjih tako zelo poslabšal. Kakšne so socialne in gospodarske razmere v Mariboru in njegovi okolici, najbolj zgovorno govori podatek o nezaposlenosti, ki presega petino prebivalstva, med mladimi pa je ta odstotek še višji.
Kako to, da so se razmere v mestu in državi tako dramatično poslabšale? V bistvu gre za zgodbo o tako imenovani tranziciji, ki je peščici omogočila, da si je prisvojila nekdanje skupno premoženje, večini pa pustila jezo, nemoč in brezup. Celo večina tistih, ki še ima delo, komajda zmore sestaviti »konec s koncem«. Še sreča, da je blizu uspešna Avstrija, kjer je mogoče najti kako priložnostno delo. Vendar so vrste pred Rdečim križem in Karitasom vse daljše, zato je zares skrajni čas, da oblast končno pove, v čigavem imenu pravzaprav vlada.
V Mariboru so ljudje zelo glasno povedali, kakšne oblasti ne marajo, uprli so se politiki, ki se priklanja logiki kapitala in zniževanju »stroškov dela«. A kako je mogoče, da delavcu za enako delo avstrijski delodajalec plača dvakrat toliko kot slovenski, pa se mu proizvodnja še vedno splača? Zato, ker v »stroških poslovanja« niso skriti izdatki, ki tja ne sodijo, denimo odplačevanje posojil, ki jih je delodajalec najel za »lastninjenje« podjetja. O tem se molči - tudi v gospodarski in obrtni zbornici, kjer vztrajno ponavljajo, kako je pri nas strošek dela previsok. Pravijo še, da zmanjkuje denarja za pokojnine, ne povedo pa, kam je poniknil. Med drugim za »dokapitalizacijo« državnih bank, ki so velikodušno in brez potrebnih zavarovanj dajale posojila novodobnim poslovnežem. Zdaj teh svojih »poslovnih odločitev« nočejo razkriti, ker naj bi bojda s tem kršili načelo bančne tajnosti. Banke tudi ne povedo, kam je odtekel ta denar. Tisti, ki poznajo pravila bančnega poslovanja, pravijo, da je v tujino »poniknilo« dobrih dvajset milijard evrov. To je za navadnega smrtnika nepredstavljiv znesek, zelo »otipljivi« pa so zneski, ki jih vsak mesec dobimo na položnicah.
Ali smo kot država in družba zares zabredli tako globoko v močvirje korupcije in legalizirane kraje skupnega premoženja, da ni več videti izhoda? V mariborskih okoliščinah čisto vse le ni tako brezupno. Kljub »zvonom« ljudje želijo in znajo delati. Slabim gospodarskim in socialnim razmeram navkljub je na primer mesto še vedno zelo kulturno bogato, celo bolj kot, denimo, Ljubljana. Vendar raznovrstna kulturna dejavnost zagotovo ne more sama po sebi spremeniti splošnih družbenih razmer. Najprej bi se morale ustaliti politične razmere v državi, politične stranke bi se morale zavedati, da morajo ravnati v dobro vseh državljanov, ne pa se zgolj bojevati za prevzem oblasti. To še posebej velja za poslance, ki navsezadnje sprejemajo zakone. Da, v državi in družbi je premalo odgovornega vodenja. Ne le v politiki, temveč tudi v gospodarstvu. Za lase je na primer privlečena trditev, da država ne zna dobro upravljati s svojim premoženjem in ga je zato treba sprivatizirati ali prodati. S tovrstno logiko imajo v Mariboru obilo izkušenj. Se še spomnite uspešnih podjetij, kot so bila Metalna, Swaty, TAM in druga? Najprej so jih »menedžerji« osiromašili, nato pa »sprivatizirali«. In kaj je ostalo? Malodane nič, le tisoči nezaposlenih revežev.
Podobnih zgodb pa se je v državi nakopičilo na stotine.
Kljub vsemu pa vse le ni čisto zavoženo. V mestu, ki se postavlja z najstarejšo trto na svetu, so povedali, da je letošnji letnik kljub vsemu dober. Sicer nekoliko bolj svež kot prejšnja leta, vendar ga bo dovolj.
