V kopalnici še posebej poskrbimo za varnost

Prosti čas | dec. '14

Življenjska doba ljudi se iz leta v leto povečuje, s starostjo pa se veča tudi možnost poškodb, zlasti zaradi padcev. Večina nesreč se zgodi doma, kjer se ljudje počutijo bolj varne in so manj pozorni kot v manj znanih okoljih. Najbolj nevaren prostor v stanovanju pa je kopalnica, zato ji je treba nameniti prav posebno pozornost.

Glavna razloga za padce v kopalnici sta zdrs in porušeno ravnotežje. Prvi razlog je pogojen bodisi z drsečim površinami bodisi z ovirami, ob katere se spotaknemo; drugi pa je pogosto posledica vrtoglavice, ki nastopi ob spremembi telesnega položaja. Kopalniška opravila potekajo ob uporabi treh ločenih kosov opreme: straniščne školjke, umivalnika in kadi ali kabine za tuširanje. Kritičen moment pri vseh treh predstavlja predvsem tisti del, ko lahko zaradi premikanja izgubimo ravnotežje.

Za prijazno in varno kopalnico

Ne glede na starost in obdelavo kopalnice je treba vedno poskrbeti, da so talne površine suhe. Da bi se izognili zdrsom, pred kopalno kad ali tuš namestimo kopalniško preprogo. Ta naj bo čim manj debela in z gumificiranim spodnjim delom, s čimer preprečimo drsenje po prostoru in spotikanje ob zavihane robove.

Najpogosteje uporabljani element v kopalnici je umivalnik, ki naj bo čim širši, da zmanjšamo škropljenje vode po tleh, vendar armatura ne sme biti preveč oddaljena od uporabnika, saj je doseg starostnikov bistveno manjši kot pri zdravi in aktivni populaciji. Višina zgornjega roba umivalnika naj bo med 80 in 85 cm od tal. Tako se stoječemu uporabniku ni treba pregloboko sklanjati, hkrati pa taka višina tudi invalidu na vozičku omogoča dostop pod umivalnik. Seveda v tem primeru izberemo umivalnik, ki je konzolno vpet v steno, saj bi podnožje preprečevalo dostop do njega.

oprijemala

 Tudi nameščanje varnostnih oprijemal ne zahteva večjih posegov v prostor, zagotovi pa več stabilnosti in olajša sedanje in dvigovanje. Oprijemala nameščamo klasično, z vijačenjem; kadar pa nočemo poškodovati stenskih oblog, se lahko odločimo tudi za vakuumske ročke. Ročaji morajo biti gladki, brez ostrih robov in oblikovani tako, da jih uporabnik objame z vso površino roke in ne le s prsti, ki s starostjo izgubljajo moč in so bolj dovzetni za poškodbe (artritis, tanjša koža, nagnjenost k zvinom in zlomom). Tega priporočila se držimo tudi pri izbiri kopalniških armatur, pri čemer damo prednost enoročnemu upravljanju. Oprijemala nameščamo ob straniščno školjko, v kabino tuša ali ob stranice kadi, lahko tudi v dveh višinah, s čimer olajšamo dvigovanje. Če kopalnico uporablja invalid na vozičku, dodamo tudi preklopna oprijemala, ki olajšajo dostop in poenostavijo primikanje k školjki, umivalniku ali prhi. Kadar se nam zvrti ali izgubimo ravnotežje, se skušamo oprijeti tistega, kar nam je najbliže, zato naj bo v kopalnici čim manj nepritrjenih elementov (držala za brisače, nestabilne omarice, košare za perilo in podobno).

Zaradi zmanjšane gibljivosti je oteženo tudi sedanje na nižje površine. Po navadi je straniščna školjka dvignjena od tal približno 40 cm. Če namesto klasične deske namestimo povišan sedež, ubijemo kar tri muhe na mah: sedanje zahteva manj gibljivosti v kolenih, oprijemala na levi in desni olajšajo dvigovanje, poleg tega pa je sedež največkrat tudi mehkejši, blaži pritiske in hkrati zmanjšuje možnost zdrsa. Pri stranišču je treba omeniti še nosilec toaletnega papirja. Rolica mora biti trdno vpeta, da ob trganju papirja ne pade na tla (pripogibanje in pobiranje sta lahko nevarna) in nameščena tako, da jo zlahka dosežemo. Nosilec namestimo v višini 70 do 90 cm od tal vsaj v liniji prednjega roba školjke ali naprej do linije kolen sedečega na školjki; karkoli je postavljeno za hrbet ali ob telo, je namreč nedosegljivo tudi za dobro gibljive.

Stolček v kabini

Tuširanje je opravilo, ki je lahko nevarno tudi za mlajše uporabnike, saj milnica in voda napravita drsečo še tako skrbno izbrano podlago. Prva pomoč proti zdrsom je nameščanje protizdrsnih preprog ali nalepk s hrapavo površino na dno kadi.

protizdrsne preproge

 Uporaba kopalne kadi je za starostnike težja od uporabe tuša, saj je plezanje vanjo in iz nje naporno in nevarno. Kadar kadi ne moremo ali ne smemo nadomestiti s kabino za tuširanje, se odločimo za kad z vratci ali pa ob rob namestimo vrtljiv stolček, ki omogoča lažji dostop v kad in hkrati ne zahteva sedanja v globino. Če pa si si lahko privoščimo prenovo kopalnice ali skoraj nujno tedaj, ko je pri hiši invalid na vozičku ali berglah, se odločimo za tuš. Po možnosti naj bo rob kadičke poravnan s preostalo talno površino v kopalnici, tako bo omogočen dostop neposredno z vozičkom, pa tudi bolj gibčni uporabniki se ne bodo mogli spotakniti ob vstopanju in izstopanju. Ker si lase umivamo precej redkeje kot druge dele telesa, naj bo v kabini nadglavni tuš le izjemoma in še to zgolj v kombinaciji z gibljivo cevjo, ki pa mora biti dovolj dolga, da dosežemo vse dele telesa, a ne tako dolga, da bi ob držanju v roki segala do tal, saj bi se vanjo lahko zapletli. Vsekakor v tušu ne sme manjkati stolček, kamor sedemo med umivanjem. Poznamo stole, ki jih postavimo na sredino kabine in se od klasičnih razlikujejo zgolj po tem, da so izdelani iz plastike ali drugih vodoodpornih materialov ter imajo nedrseče nogice ali kolesca z zavorami. Alternativa je stenski stolček, ki je bodisi fiksen bodisi ga preklopimo ob steno, kadar ga ne potrebujemo.

 Ker je možnost zdrsa pod tušem še bistveno večja kot drugod v kopalnici (mokre bose noge bolj drsijo kot, denimo, hišni copati z gumijastim podplatom), je pomembna izbira talne obdelave. Najbolj oblikovalsko navdušujoče kadičke so po navadi gladke in zato drseče, zato se raje odločamo za tiste, ki imajo že vgrajeno protizdrsno zaščito (največkrat je površina nagrbančena ali hrapava). Kadar se odločimo za obdelavo tal s keramičnimi ploščicami, izbiramo keramiko s faktorjem drsnosti R12 ali več. Številka označuje kot nagiba tal, pod katerim na mokri površini še ne drsi. V tem primeru je najbolje zasnovati linijski odtok na eni od obodnih sten in s tem kar se da pospešiti odtekanje vode. Seveda pa ne smemo pozabiti, da so klasične kabine premajhne za starostnike, zlasti pa takrat, ko potrebujejo pomoč. Idealna širina in globina, ki bi ustrezali tudi invalidu, ki sam upravlja voziček, bi bili 150 cm, kar v standardnih kopalnicah praktično ni izvedljivo. Smo pa lahko pri načrtovanju pozorni na to, da je vsaj ena dimenzija nekoliko večja, saj s tem olajšamo gibanje ter zmanjšamo možnost, da se pri vstajanju s komolci ali zadnjico udarimo ob steno, kar spet lahko pripelje do izgube ravnotežja in do padcev.

Kadar se odločimo za celovito prenovo, je smiselno razmisliti tudi o talnem ogrevanju. Z njim ne poskrbimo le za večje ugodje ob stiku s sicer hladno talno oblogo, zaradi česar preproge niso več nujno potrebne, hitreje se posušijo tudi kapljice in luže vode, s čimer se spet zmanjša možnost zdrsov.

Tako kot pri vseh drugih prostorih je tudi v kopalnici zaželena dobra, enakomerna osvetljenost. Čim manj je senc, manjša je verjetnost spotikanja ali »stopanja v prazno«. Ni pa za kopalnico primerna vsaka svetilka. Kopalniške svetilke morajo namreč zadostiti varnostnim zahtevam, ki predpisujejo zaščito pred pršenjem ali 12V napeljavo v območju kopalne kadi ali tuša. Poleg splošne svetlobe, ki jo po navadi zagotavlja stropna svetilka, je treba osvetliti tudi območje okoli umivalnika in ogledala. Tu mora biti svetloba razpršena, najbolje z leve, kot tudi z desne, s čimer preprečimo sence na obrazu. Pri novejših ogledalih je svetilka vgrajena pod površino tako, da je del ogledala nadomeščen z matiranim steklom.

Tudi pri najbolj premišljeni zasnovi kopalnice lahko pride do nesreče. Zato je pomembno, da se uporabniki izogibajo tistim opravilom, ki bi jih lahko ogrožala. Naj ne čistijo sami težko dosegljivih mest, v kopalnici naj pustijo dovolj prostora za hojo in obračanje tudi takrat, ko kdo uporablja hojco, bergle ali palico, odstranijo naj vse premične ovire in se izogibajo ostrim robovom tako pri pohištvu, kot pri keramiki in armaturi. Vrat v kopalnico naj ne zaklepajo, saj bi s tem podaljšali čas prihoda pomoči, poleg tega pa bi jih lahko reševalci ob vdiranju tudi poškodovali; kopalnica je po navadi majhen prostor in verjetnost, da vrata padejo na poškodovanca, ki leži na tleh, je zato toliko večja.

 

Nina Belopavlovič, univ. dipl. inž. arh.


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media