Kar dva otoka, a vode nikjer …
Gorenjski vasi Zgornji in Spodnji Otok že po imenih vzbujata pozornost. Če vas pot zanese v okolico Radovljice, pa lahko spoznate, da sta presenetljivo zanimivi.
»Ja, nekoč je bilo tu, kjer stojiva, jezero,« pove domačin v delovni obleki, ko povprašam, od kod neobičajno vaško ime. »Ljudsko izročilo pravi, da je bilo okoli griča jezero, ki je kasneje odteklo proti Podvinu. Gotovo bo nekaj na tem, saj tisti hiši pod klancem pravimo pri Brodcu,« pokaže proti koncu ceste.
Vhod v nekdanjo poštno postajo
Spodnji Otok se stiska pod gozdnatim gričem in je nekoliko odmaknjen od glavne ceste, ki vodi proti Begunjam. Tik nad vasjo vzbuja pozornost cerkev sv. Janeza Krstnika. Baročna cerkev se ponaša s tremi oltarji in lepo ohranjenimi freskami na vhodnem pročelju pod pokritim vhodom. Cerkev je v 15. stoletju služila kot protiturški tabor in dajala zavetje okoliškim prebivalcem. Po eni izmed legend naj bi Turke, ki so se bližali vasi, napadli sršeni in jih pognali v beg. To naj bi se zgodilo točno ob 11. uri. Zato zvon poldne še danes bije uro prej. Na razglednem griču je najživahnejše 24. junija. Takrat goduje cerkveni zavetnik Janez Krstnik, domačini pa s kulturnim programom počastijo krajevni praznik.
»Še ena posebnost je povezana z našo cerkvijo,« mi pove upokojenec Jože Bešter, član sveta Krajevne skupnosti Otok. »Do cerkve smo s skupnimi močmi uredili pot. Do nje pa vodi več kot 105 stopnic, kar je malenkost več, kot je stopnic na Blejskem otoku (99)!«
Jože mi je razložil tudi simboliko njihovega grba, ki predstavlja obe vasi. Zgornji del predstavlja Zgornji Otok. Priča o nekdaj pomembni poštni postaji, pri čemer črna poštna kočija s konjem simbolizira žalost ob slabih novicah in bela veselje ob dobrih. Drugi del grba je posvečen Spodnjemu Otoku, katerega simbol je cerkev z zvonikom. Z zvonovi so oznanjali pomembne novice. In po tem, kateri zvon je najprej zazvonil (veliki, mali, srednji) in v kakšnih presledkih, so ljudje vedeli, kaj se je zgodilo. Rimska številka 11 v grbu spominja na veselo novico, da so bili Turki pregnani.
Postojanka ob Cesarski cesti
Listina iz leta 1326 omenja vas Otok kot Werd. V tem času sta se tja naselila viteza Jurij in Nikolaj. Jurij je imel dvor na Spodnjem Otoku, Nikolaj pa na Zgornjem Otoku in še enega v bližnjih Mošnjah. O dvorcih in potomcih vitezov danes ni znanega veliko. V začetku 14. stoletja so Ortenburžani naselili kmete iz nemško govorečih dežel. Najprej na pobočju, saj je bila dolina močvirna zaradi nekdanjega jezera. Šele v 18. stoletju so dolino s pomočjo kanalov izsušili. V tem času so zgradili tudi Cesarsko cesto in Zgornji Otok se je začel razvijati. Takrat so na ukaz deželnega glavarstva vzpostavili poštno povezavo med Kranjem in Beljakom. Ob poti so bile tri postaje in ena izmed njih je bila na Zgornjem Otoku. Kmet Janez Globočnik je postal poštni mojster, v hišah ob cesti pa so popotnikom ponujali hrano in pijačo ter poskrbeli za popravila popotne opreme. Na nekdaj živahen promet danes spominja najopaznejša vaška hiša Pri Brinšku (št. 9). Baročna stavba s klasicističnim portalom iz leta 1845 je bila skoraj stoletje (1785—1871) poštna postaja, o čemer priča kip nad vrati. Ni je mogoče spregledati, saj jo zaznamujejo številne freske, med katerimi je tudi podoba sv. Florjana. V sosednji hiši Pri Rahotu je bila gostilna, o čemer še danes priča kip možakarja s kozarcem v roki, ki je vzidan na obcestnem vogalu hiše. Nedaleč stran je domačija Pri Grbajsu. V nekdanji mitnici so furmani plačevali cestnino. Na robu vasi pa malce zapuščena stoji nekoč imenitna Matičkova hiša. V baročnem dvorcu iz leta 1733 so prepregali konje in ponujali sobe za prenočevanje. O njej krožijo številne legende: marsikateri bogati prevoznik naj bi izginil, menda je bil v hiši tudi zapor. Obrti v vasi so večinoma izumrle. Ostal je le še kovač, ki pa se danes ne posveča več konjem ...
Cerkev sv. Janeza Krstnika stoji nad Spodnjim Otokom.
Nekdanja gostilna in poštna postaja na Zgornjem otoku
