Kranjski dobrotnik iz Švice
Med častnimi občani Mestne občine Kranj je od lanskega decembra tudi Vincenc Draksler. Drugega januarja je dopolnil 85 let, več kot polovico pa jih je preživel v Nemčiji in Švici. Vendar pa rojstnih krajev ni pozabil, še več – že nekaj let financira projekte za pomoč zdravljenim odvisnikom.
Kot je pojasnil nekdanji dolgoletni kranjski župan Mohor Bogataj, se je Vinko, kot ga prijateljsko kliče, pred poldrugim desetletjem oglasil v županski pisarni. Povedal je, da živi v Nemčiji in da bi zaradi določenih okoliščin stavbo gostilne v Pristavi pri Tržiču dal v dobrodelni namen. Po premisleku in posvetovanjih sta se dogovorila, da jo bodo uporabili za pomoč odvisnikom. Ustanovili so Fundacijo Vincenca Drakslerja. V naslednjih letih so objekt za 490 tisoč evrov obnovili v moderen reintegracijski center. Polovico denarja za obnovo in nadzidavo je dal dobrotnik Vincenc, polovico pa MO Kranj. K temu so precej sredstev prispevali tudi Županovi teki, ki jih je predlagal Vincenc in tudi finančno podpiral. Tako je v Pristavi zaživelo tudi socialno podjetje s šivalnico in sodobno mizarsko delavnico, v katerem pretežno obnavljajo še uporabne tekstilne, lesene in druge predmete, ki jih zdaj prodajajo že v treh trgovinah v Pristavi in Kranju.
Zakaj Vincenc pravzaprav humanitarno pomaga prav Kranju? Kot prvorojenec se je rodil na Orehku pri Kranju v družini mesarja, ki je imela skupaj šest dečkov in prav toliko deklic. Ko je oče Martin umrl, je kot bodoči trgovec prevzel večino moških bremen in krepko pomagal mami Julijani. Kot filmski tehnik se je leta 1956 med snemanjem filma v Portorožu zaljubil v nemško dopustnico Rito. Zaradi nje se je odselil v njeno rodno mesto, nato pa v Berlin, kjer je odprl prvo samopostrežno trgovino. Leta 1958 sta se poročila. Po desetletnem bivanju v razdeljenem mestu sta se preselila v München, kjer sta preživela skupaj še četrt stoletja. Ko je Rita umrla za rakom, se je preselil in leta 2000 pristal v Švici.
Podjeten mesarjev sin
Po besedah brata Staneta je zaključil tudi višjo trgovsko šolo in je znal vedno trgovati in »šparati«, a tudi uživati, ko je vse teklo tako, kot si je zamislil. Vincenc nam je povedal, da je v bavarski prestolnici ustanovil tovarno za predelavo in prodajo mesa Oberkainer spezialitäten Vincenc Draksler, v kateri so izdelovali vse pri nas znane mesnine. Po Bogatajevem vedenju so bili njegovi mesno-zelenjavno-sadni namazi »babička« pravi hit med kupci, ker naj bi imeli manj holesterola. »Podjetje sem po dvajsetih letih prodal in iz tega izvira moje premoženje,« nam je zaupal Vincenc.
Z drugo ženo Margit živita v mestu Kreuzlingen pri Bodenskem jezeru. V bloku imata najeto stanovanje s skromno garažo, dvigalom in veliko teraso, polno rož. Vincenc pa je kupil zgradbe za stanovanja, pisarne, delavnice itn. »Z njimi zdaj zaslužim. Vsak dan. Ni mi treba delati,« je odkrito povedal s širokim nasmehom. Ko je v Sloveniji, se rad oglasi pri Jožovcu v Begunjah , kjer mu srce napolni narodno-zabavna glasba. Da je kljub dolgi odsotnosti navezan na Kranj, je potrdil tudi tako, da si je na mestnem pokopališču že pripravil grob.
»Vinka sem večkrat obiskal v Nemčiji in Švici,« prizna Mohor Bogataj, »ker je kot dobrotnik, ki je našo občino do zdaj obogatil skupaj za okrog milijon evrov, želel, da se srečujemo tudi prijateljsko. Tako sem spoznal, da je še danes polno poslovno dejaven in ne mara, da ga kdor koli okrog prinaša.« Ker je Pristava v tržiški občini, je ocenil, da bi za ozdravljene odvisnike in druge ljudi lahko kaj dobrega naredili tudi v Kranju. Po ogledu več objektov se je odločil, da bo uradno s polovico denarja, dejansko pa še z več, financiral ureditev medgeneracijskega centra za ljudi vseh starosti in številnih zanimanj na Cesti talcev 7. Poleg teh dveh centrov pa dobrotnik Vincenc daje plačo tudi direktorju socialnega podjetja.
Vincenc Draksler po prejemu listine o podelitvi naziva častni občan
