Od Miklavža do treh kraljev

Zgodbe | dec. '14

Če je zdaj december čas nakupov, obdarovanj, bogatih jedi, izletov in za nekatere tudi potovanj, je še v nedavni preteklosti pomenil čas pričakovanja, očiščenja in bolj duhovne kot materialne priprave na praznike, sledilo pa je skromno, a veselo praznovanje.

Praznični čas se je začel z adventom. V tem obdobju ni bilo porok, tudi plesi so bili prepovedani. Ob petkih so se ljudje držali posta, tako so očistili sebe, počistilo pa so tudi svojo okolico – hišo in gospodarska poslopja. Za advent so značilne zornice, jutranje maše. Starejši ljudje se jih spominjajo kot zelo dolgih, zaradi vseh priprošenj, saj so bile njihov del.

Kot nekakšno nasprotje adventu pa so koline ali, ko se kolje prasca. S pripravami vred delo traja več dni. Pri opravilu pomagajo sosedje ali tisti, ki pridejo držat prasca. Moški režejo salo, delajo klobase, medtem ko ženske spirajo čreva za klobase, jih obarijo, za marendo pa pripravijo jetrca. Zvečer topijo ocvirke, še posebej dobri so s krompirjem. Še vedno je v navadi nositi ocvirke sosedom in tistim, ki pomagajo pri delu. To je bilo veselje tudi za otroke. Ocvirke so včasih nosili po vasi prav oni, saj so v zameno dobili drobiž, čokolado ali pomarančo. V dolini reke Reke in v Brkinih pa je še živ spomin na mijavkanje, nekje tudi baucanje, ko so otroci hodili prosit za ocvirke. Takole so prosili: »Bivci, bauci, ocvirki so ku palci, dejte mi enga al' pa dva, da vam k leti svinja ne krepa!«

Verjetno je bil nekoč in je še danes miklavževo za otroke eden najlepših praznikov v vsem letu. Dobili so lešnike, pomaranče, rožiče, jabolka ali krhlje, suhe fige, orehe, poredni pa šibo in repo, če so zvečer Miklavžu nastavili krožnik in pospravili čeveljce. Šibe z mašno je še vedno mogoče kupiti na tržnicah v mestih. Fantje so včasih poleg repe dobili tudi krompir, samo da je zgledalo več. Vaščani iz Kosez pri Ilirski Bistrici se spominjajo organiziranega miklavževanja, ki je bilo še po 2. svetovni vojni, v začetku petdesetih let. Starši so priskrbeli darila za svoje otroke, mame pa so pripravile obleke za Miklavža in spremljevalce, ki jih je upodobila vaška mladina. Miklavž pa ni bil vedno le dobri mož. Včasih so njega ali njegove parkeljne uporabili tudi za ustrahovanje otrok – marsikdo se še spominja, da so ga na miklavžev predvečer strašili z rožljanjem verig.

Na predbožični dan ali vilijo se ni smelo delati ali kupovati, ljudje so se morali držati doma. Celo pregovor je zapovedoval: »Vsak dan pejdi, samu ob božičem večeru doma sejdi«. Na Primorskem so tisti dan za kosilo jedli testenine – pašto z mlekam al' pa drobtin'cami ali pa krompir na mleku. Posta se ljudje držijo še dandanes, čeprav je kosilo vseeno bogatejše, kot je bilo nekoč. Primorci sploh radi pripravijo ribe, najraje štokviž ali polenovko. Glavni del vilije pa je seveda večer. Gospodar ali gospodinja sta, ko se je stemnilo, požegnala hišo, hlev, živino in gospodarska poslopja. Ponekod to še počnejo, le da nekateri blagoslovijo samo stanovanjski del. Preostanek žegnane vode niso smeli zliti stran, temveč so stari ljudje govorili, da mora ostati v hiši in so jo zato zlili v šparget. Po blagoslovu so zmolili roženkranc (vsaj desetko) in povečerjali. Večerja je bila lahka – fižol ali zelje s fižolom na solati. Ko se je spustil mrak, je začelo v vaški cerkvi zvoniti. V Kosezah pri Il. Bistrici so moški do elektrifikacije zvonov na božični predvečer hodili zvoniti in ponekod se je zvonilo vso noč. Zdaj pa se moški toliko raje posvečajo pocanju s karbidam. Za marsikoga pa je najlepši del tega večera postavljanje jaslic in drevca. Včasih so bili okraski bolj skromni, uporabili so pomaranče, jabolčka in piškote. Orehe, včasih celo kamenčke, so zavili v svetleče papirčke od bonbonov, ki so jih shranili že prej. Po vojni so Primorci začeli v Trstu kupovati steklene balončke in lučke. Marsikdaj so morali prej prodati svoje pridelke, da so si nakup sploh lahko privoščili. Za drevce se je uporabilo in se še danes uporabi smrečica ali brin. Pred vojno so bile jaslice iz papirja, ljudje so kupili karton, iz katerega so izrezljali figurice. Iz vode in moke so zmešali lepilo ter na papirnate podobe prilepili paličice, da so figure laže zataknili v mah. Pozneje so začeli v Trstu kupovati kalupe in vlivali figure iz mavca. Vrh večera je bila za kristjane vedno polnočnica. K maši v farno cerkev so ponekod odhajali s plamenicami, vedno pa v družbi, ko so še hodili peš. Ko so prišli domov, so se pogreli s čajem in potico, saj takrat post ni veljal več.

Počitek in darila

Za božič so bili ljudje doma in počivali. Voščili so si vesele praznike in po maši so se tudi rokovali. Dan po božiču ali na štefanovo v okolici Ilirske Bistrice blagoslavljajo konje v treh krajih: v Harijah, Zabičah in na Baču. Ko so bila javna krščanska praznovanja prepovedana, so lastniki konj šli le k maši in dali blagosloviti sol. Nekoč se je za svetega Štefana začela sezona plesov in porok, ki je v adventu mirovala. V Hrušici v Brkinih na isti dan še danes prvič sestankujejo za pust.

Skorajda pozabljena je stara navada tepežkanja, ki je potekala na dan nedolžnih otrok, 28. decembra. Tepežkali so otroci, ki so v dar dobili jabolka, orehe, lešnike, piškote, po navadi tudi kruh ali tičke, ki jih je prav v ta namen spekla gospodinja. V Kosezah so prosili tako: »Danes je tepežni dan, pros'mo, rež'te nam še kaj!« Še vedno je na ta dan maša za predšolske otroke in njihov blagoslov.

Tudi novo leto je bilo včasih zapovedan praznik, ko so ljudje šli k maši. Nekje verjamejo, da mora na ta dan moški prvi vstopiti v hišo in voščiti. Ljudje si še vedno voščijo, najprej gredo k sosedom in malo pozneje še k sorodnikom. Otroci smo v zameno za voščilo dobili kak dinar, pomarančo ali čokolado. Otroci v Trnovem pri Il. Bistrici so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja zapeli voščilnico: »Staro leto je minilo, novo leto je prišlo, mi vam hočemo voščiti v novem letu marsikaj, da bi zdravi in veseli čakali še mnogo, mnogo let!«

Čeprav dan svetih treh kraljev ne sodi več v december, se še vedno veže na minulo praznovanje. Le še najstarejši ljudje pomnijo, da so na ta dan kot otroci peli koledniško pesem o treh kraljih. Še nedolgo tega se je 6. januarja na jaslicah figurice treh kraljev iz ozadja prestavilo pred hlevček. Zdaj pa na ta dan marsikdo že razkopá drevce in jaslice.

 Skoraj povsem je pozabljeno, da so v času italijanske oblasti na Primorskem otroci v šoli praznovali tudi Befano, ki so jo imenovali Befana fašista. Revnejši otroci so na predlog učiteljice tega dne dobili v dar čevlje.

Svet se spreminja in mi z njim. Zdaj se družimo manj, kot so se ljudje včasih, pa tudi druženje poteka na drugačen način. Na podeželju so gibalna sila različna društva, ki poskrbijo, da je decembrski čas še bolj pester, kot je. Zlasti zadnja leta so postale stalnica društvenega delovanja razstave jaslic, ročno izdelanih okraskov ali drugega okrasja, vezanega na to obdobje.

Ker je to veder čas, naj ga zaokrožimo s hudomušno uganko:

»Kuhanu in pečenu, pa pod mizo vrženu, pa neče ne pes ne mačka!«
(Palčke od krvavic.)

Besedilo in fotografiji: Sabina Pugelj