Slikarja v Martinovem hramu

Zgodbe | dec. '14

Prva svetovna vojna in soška fronta, zle slutnje, pa vera, trpljenje in upanje … vse to se je prepletalo v Posočju, kjer »kmetje še vedno na poljih naletijo na kako človeško kost ali pa na kos vojaške menažke …,« pripoveduje gostinec in slikar Martin Berginc. »Zato smo tudi v našem gostišču eno od sob posvetili spominu na tiste čase,« še doda. Na stenah so njegove slike – poleg portreta očeta tudi slike Soče in hribov v vseh letnih časih - pa pozornost pritegneta dve osrednji sliki ruskega avtorja, in to portret cesarja Franca Jožefa ter »soškega leva«, generala Svetozarja Borojevića, ki je z dvanajsto soško bitko omogočil prodor avstroogrske vojske vse do reke Piave.

Naš gostitelj pojasni, da so bili ti kraji močno navezani na Avstro-Ogrsko; spominja se, da starejši ljudje niso pustili izreči žal besede na račun Franca Jožefa. Tudi Martinov oče je samo lepo govoril o cesarju in Habsburžanih. Italijani pa so jim predstavljali grožnjo.

Spoštovanje tradicije

Dandanes se v gostišču Martinov hram ustavljajo mnogi tujci in veliko sprašujejo predvsem o soški fronti. Ustavljajo pa se tudi potomci tistih, ki so bili kasneje z Bovškega in okolice pregnani (večina v Belgijo) ter zdaj iščejo svoje korenine. Pred leti se je neki Avstrijec, glasbenik po poklicu, zanimal za priimek Kervanja. Martin ga je napotil k svojemu bratrancu v vas Čezsoča, kjer je ta priimek pogost, in izkazalo se je, da je ta gospod tudi Martinov sorodnik. Na koncu 19. stoletja je namreč njihov prednik Kravanja zapil velik del svojega premoženja, sinove napotil v svet, preostanek premoženja pa je namenil za doto hčera. K sreči se je ena izmed njih poročila z Bergincem, ki je bil družinski rešitelj in je vnovič zgradil trdne temelje. Sledi za fanti iz družine Kravanja pa so se povečini izgubile. Le omenjeni Avstrijec je poiskal svoje sorodnike, toda v Bovec se, žal, ne vrača.

Martin in Silva Berginc sta samostojno pot začela v gostilni Hiša Franko, nato pa sta sredi Bovca kupila več kot sto let staro gostilno. Hišo sta obnovila in sodobnim gostom prva na Bovškem ponudila tudi tradicionalne bovške, pravzaprav soške jedi. Toda potres je hišo tako razrahljal, da sta jo morala povsem obnoviti. V času, ko sta urejala dokumentacijo, kar je trajalo mnogo dlje kot sama gradnja, sta najela restavracijo v Kranjski Gori. Pri obnovi hiše v Bovcu sta ohranila avtohtono zunanjo podobo in nekaj prvotnih elementov vgradila tudi v notranjost. Ta je opremljena z velikim estetskim čutom, za kar gre zasluga ženi Silvi, ki med drugim zbira star porcelan, ter mlajši hčerki Sari. Starejša hči Suzana pa je bolj vezana na kuhinjo, ki tudi z značilnimi lokalnimi jedmi, kot so juha iz ovčjega sira, juha iz bučk in oliv, čompe (krompir) s kuto, frika, bovški krafi in druge, neguje izročilo in razvaja goste.

Pri petnajstih je že služila kruh

Martin in Silva sta se spoznala v hotelu Alp, kjer sta bila v službi. »Med nama je simpatija rasla postopno, ljubezen pa se je razvila, ko se je Martin vrnil iz hotelirske šole in je pokazal ob svoji širini in razgledanosti tudi velik posluh za sočloveka.« Silva pravi, da mu je edinemu lahko zaupala svojo težko zgodbo. Čeprav je bila še zelo mlada in zelo lepa, je bilo za njo veliko preizkušenj. Mami Pepci, ki je izhajala iz okolice Krškega, se je rodila kot drugi nezakonski otrok; njen oče pa je bil vdovec, ki je s štirimi majhnimi otrok pribežal iz nemške internacije. Povojne oblasti so mu omogočile pomoč pri gospodinjstvu, toda prva ženska, ki mu je pomagala, mu je rodila še petega otroka, naslednja - Silvina mama - pa šestega. V več primerih so za noseče ženske brez družin poskrbeli tako, da so jim nudili stanovanje in službo, predvsem v tržiški predilnici, kjer se je zaposlila tudi Silvina mama. Toda bolj kot v tovarni si je želela delati na zemlji; ko je bila Silva stara sedem let, se je mama poročila s starejšim kmetom iz Lepene. »Očim je bil dober in kljub hudi revščini smo se imeli lepo. Mama je tako rekoč iz nič naredila potico, da smo, denimo, praznovali rojstni dan.« Že s petnajstimi leti pa je morala tudi Silva služiti denar. Kot gospodinjska pomočnica je bila leto dni v Ljubljani pri Jelki Reichman in z zaslužkom je pomagala mami. Nato ji je dobro plačano delo ponudila neka gospa iz Bovca, ki je bila poročena v Italiji, njen mož pa je imel svojo kliniko. Učila jo je kuhati in kmalu je prevzela vse kuharske obveznosti; ker pa ni znala jezika, so jo druga dekleta pogosto prinašala okoli. Zato se je pospešeno učila italijanščino in jo kmalu tudi odlično obvladala, na kar je bila ponosna tudi njena delodajalka. »Veliko sem se naučila v tistih letih – od dobre kuhinje do tega, da je treba delati natančno, biti dosleden in točen, saj smo bile nagrajevane po uspehu.« Kasneje je leto dni delala v Milanu in se nato vrnila v Bovec ter se zaposlila v Alp hotelu. Šolala pa se je ob delu.

Gostinec in slikar

Martin pa je postal gostinec tako rekoč mimo svoje volje, čeprav so imeli v vasi Čezsoča svojo gostilno. Tam je spoznal življenje in poslušal prazne, včasih tudi vulgarne pogovore, zato si je rekel, da gostinec že ne bo. Poleg tega je kazal veliko zanimanje za tehniko, v sebi pa je nosil tudi velik slikarski talent. Toda po očetovi smrti je bil skoraj prisiljen sprejeti ponujeno štipendijo za šolanje v gostinstvu, kasneje pa je naredil še hotelirsko šolo. Šele ko je šel na svoje, si je po dolgih letih lahko privoščil tudi šolanje za svojo dušo - slikarsko izobraževanje.

Martin ima v svojem slikarskem življenju več obdobij – od krajine se vrača k portretom ljudi in živali; blizu so mu tudi naivci in zelo zahtevno slikanje na steklo. Z ženo, ki se je tudi udeležila slikarskih tečajev, se dopolnjujeta; nasprotje Martinovim večjim platnom so nežni Silvini pasteli z motivi rož in metuljev. Silva pa je znana tudi po »živih« rožah, ki krasijo Martinov hram. Presenečena je, da tudi moške oči opazijo, kako skladne in barvno bogate so njene zasaditve in kako skrbno jih oblikuje.

Iskanje korenin je vedno boleče

Zakonca Berginc sta na enem od dopustov v Čateških toplicah raziskovala tudi Silvine korenine. »Pri petinpetdesetih sem želela izvedeti, kdo sploh sem, kakšen je bil moj oče, ki je izhajal z Bizeljskega.« Ker se je sama v sebi bojevala z močnimi čustvi, ji je bil mož v veliko oporo; z njegovo pomočjo je našla vse odgovore. Po srečnem naključju je naletela na gospo, ki je bila nekoč mamina prijateljica. Prav neverjetno je, da jo je »spoznala« že po glasu, čeprav jo je videla le kot majhnega otroka. »Ti si Silva, Pepcina hči,« je vzkliknila. Povedala ji je, kje naj išče sledi za očetom. Dolga zgodba se je srečno končala, saj je odkrila štiri starejše sestre in brate, ki so jo vsi sprejeli ter jo poimenovali »sestrica«. Povedali so ji, da od očeta niso imeli veliko, in spoznala je, da so bili bolj nesrečni kot ona, saj tudi mame niso imeli. Silva pa je prišla tudi do podatka, za katerega starejši bratje in sestre niso vedeli - oče se je še enkrat poročil in imel še tri otroke na Hrvaškem. Silva pa je vse povezala.

Mnogi gostje se vračajo v Martinov hram - tudi iz širnega sveta. Zanje imajo v zgornjih prostorih več sodobno opremljenih in lično urejenih sob, za kar gredo zaslugi Silvi in Sari. Vsaka soba je v svoji barvi in ima svojo noto,oprema pa je povsem lesena. Uspešno družinsko podjetje pa starša, ki dobro skrivata, da jih imata že več kot šestdeset, počasi prenašata na hčerki.

Suzi in Sara se spominjata lepega otroštva, družinskih počitnic, še zlasti plesov na morju, pa tudi tega, da je bilo delo pomemben del vzgoje. Med počitnicami sta si pisali delovne ure, saj sta bili za delo tudi plačani. Sari, ki ni bila dosledna pri ugašanju luči, pa je oče od zaslužka odbil znesek za elektriko, kar danes ocenjuje kot dobro šolo. Sara, ki je študirala na Bledu, veliko pa je hodila tudi po svetu, in to od ZDA do Avstralije, je odlična organizatorka, pomaga tudi v strežbi. Z eleganco - je tudi jogistka - daje njihovemu gostišču svoj poudarek. Starejša Suzi je vodja kuhinje; s sestro pa sta si ravno prav različni, da se dinamično dopolnjujeta. Suzi je tudi mama treh otrok, ki so zagotovilo, da bo Martinov hram še dolgo razveseljeval svoje goste.

Lidija Jež