Blišč nekdanjih časov
Novinarski krožek Univerze za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani vsako šolsko leto sklene z izletom v eno od evropskih prestolnic. Letos smo obiskali kar tri obdonavske prestolnice, ki jih z Ljubljano povezujejo skupna zgodovina in kultura: Budimpešto, Bratislavo in Dunaj, ki ga predstavljamo tokrat.
Ljubljana je pobratena z Dunajem, imata pa mesti obilo skupnih projektov - od kulture, gospodarstva, komunalnih vprašanj, varovanja okolja do modernizacije mestne uprave. V avstrijsko metropolo z 1,8 milijona prebivalcev smo potovali s katamaranom iz Bratislave. Med uro in pol dolgo mirno plovbo smo srečali nekaj ladij ter diskreten policijski čoln na državni meji. Ob poti pa smo videli mini ribiške kočice, pred njimi pa velike ribiške palice. Nenadoma se je Donava razcepila v dva rokava in po levem smo kmalu pripluli v center. Mogočne dunajske stavbe so se dvigovale izza košatih obrečnih dreves in že smo bili v velikem pristanišču.
Ogled mesta smo začeli v Židovski ulic in se prvič ustavili ob Zacherlovi palači, poslovni stavbi iz granita in najpomembnejšem Plečnikovem dunajskem delu. Pot nas je vodila naprej po znamenitem Grabnu, ki je poleg Koroške (Kärntnerstrasse) najdražja mestna ulica. Ustavili smo se ob Kužnem znamenju – leta 1693 zgrajenem belo-zlatem spomeniku tej kruti bolezni, ki je v srednjem veku kosila po Evropi. Nadaljevali smo pot do slavne stolnice sv. Štefana (Stephansdom), ki je najpomembnejša gotska stavba v Avstriji. Zgrajena je bila leta 1147 in bila večkrat prenovljena, ogledali smo si jo tudi od znotraj, saj ni vstopnine.
Nadaljevali smo pot do Hofburga, cesarskega dvora iz 16. st., ki je predvsem znan kot zimska rezidenca Habsburžanov (1279-1918). Gre za kompleks več stavb, ki so jih dograjevali v različnih arhitekturnih slogih. Del Hofburga zdaj služi kot predsedniška palača – aktualni predsednik osmih milijonov Avstrijcev je dr. Heinz Fischer. Vstopili smo skozi mogočna renesančna vrata ter naredili krog po palači. Michael trakt nas je mimo cerkve sv. Avguština pripeljal do najstarejšega dela Hofburga, ko smo skozi znamenita švicarska rdeča vrata vstopili v Schweizerhof. Poimenovan je po švicarskih stražah, ki so varovale Hofburg. Občudovali smo zgradbo Španske jahalne šole, s strehe so nas pozdravljali kipi lipicancev. Sprehodili smo se še mimo cesarske grobnice (Kaisergruft), kjer so pokopani Marija Terezija in drugi Habsburžani.
Zapeljali smo se po slovitem Ringu in se čudili palači ministrstva za notranje zadeve, pa univerzi, ki bo v kratkem praznovala 650. obletnico obstoja. Zdaj ima 90.000 študentov, 9500 zaposlenih in 500 milijonov evrov proračuna. Mnogo pomembnih Slovencev se je šolalo prav tu. Sledil je ogled mondene dunajske opere, kjer je vsakega februarja operni ples (Opernball). Prekrasen je tudi parlament, ki ga je dal zgraditi cesar Franc Jožef I., da bi se prikupil ljudstvu, sam pa v njem ni nikoli sedel. Lepa gotska soseda je dunajska mestna hiša (Wiener Rathaus) z večnim županom dr. Michaelom Häuplom (od l. 1994) in z letnim proračunom 12 milijard evrov. Nasproti je Burghteater, drugo najstarejše gledališče Evrope.
Največji vtis pa pustijo številni dunajski muzeji! Imajo celo muzejsko četrt z imenom MQ (Leopoldmuseum, MUMOK, za najmlajše Kidermuseum in drugi), ki so jo uredili v prostorih nekdanjih cesarskih konjušnic.
Čez cesto je impozanten Muzej umetnostne zgodovine in Naravoslovni muzej, ki ju je dal zgraditi Jožef II. Še nekaj naprej je priljubljena Albertina, kjer je do 11. januarja 2015 na ogled sto Mirójevih del.
Če si že na Dunaju, je sacher torta zakon. Tradicionalno jo postrežejo z nesladkano smetano. Stoosemdeset let stari recept si je izmislil kuharski vajenec Franz Sacher, ko je zbolel glavni kuhar. »Zaherca« je dandanes prava rekorderka, saj vsako leto za 360.000 tort porabijo kar 1,4 milijona jajc, 80 ton čokolade in 64 ton marelične marmelade.
Drugo leto bo v dunajski Stadthalle evrovizijski koncert in takrat bo Dunaj, ki je že tako multikulturen, saj je vsak tretji Dunajčan migrant, še bolj barvit. Prav res pa smo se tudi prepričali, da veljajo besede avstrijskega pisatelja Karla Krausa: »Ceste Dunaja so tlakovane s kulturo, tako kot so druga mesta tlakovana z asfaltom.« Žal pa še vedno velja tudi slovenski rek: »Kdor gre na Dunaj, naj pusti trebuh zunaj.«
