Največja lepota je v hrepenenjih
Sorodniki Marjete Dajčman so bili pravi pustolovci. Teta Neža je živela v Afriki, mamina sestrična, ki je bila svetovna prvakinja v plavanju, v Ameriki; stric Jože pa je bil pravi Robinzon, bil je pomorščak in oskrbnik na gradovih po Franciji, v Afriki, nazadnje v Slovenskih Konjicah. »Tudi sam sem hrepenela po potovanjih, po tujih deželah in ljudeh, a se mi želje niso kaj prida izpolnile. Sicer pa, kot pravi Božidar Jakac, največja lepota je v hrepenenjih,« pravi Marjeta.
Marjeta Dajčman
Rodila se je 11. julija 1934 v Bušinji vasi pri Metliki, v družini s petimi otroki. Mama je bila šivilja, a ker je veliko brala, je znala veliko pravljic in jih pripovedovala otrokom pozno v noč. Oče je bil rudar; rudaril je doma in še več v tujini. V začetku vojne pa se je za njim izgubila vsaka sled in še zdaj ne vedo, kdo ga je ubil, niti ne, kje je pokopan.
Marjeta Dajčman je končala učiteljišče, pozneje pa ob delu še pedagoško akademijo, smer slovenski jezik – knjižničarstvo. Poučevala je na Suhorju, na Radovici, v Žirovnici in v Vavti vasi. Nazadnje je bila zaposlena kot vodja Ljudske knjižnice v Novem mestu. Rada je bila med ljudmi, poudari.
Že od otroških let je čutila potrebo po pisanju. »Če je v človeku določena lepota, išče pot, da bi se izrazila, da bi prišla ven, do soljudi. Ko sem bila majhna, sem pisala o muckih, ki sem jih imela najraje na svetu. Ko sem bila zaljubljena, sem pisala ljubezenske pesmi in dnevnik – seveda na skrivaj. Pozneje pa črtice. Prijavila sem se na anonimni natečaj za pisatelje začetnike in prejela prvo nagrado - zlato anteno za črtico Selitev. To me je spodbudilo, da sem začela pisati knjige,« se spominja Dajčmanova.
Vojna je v njeni duši pustila globoko sled. O njej je pripovedovala svojim učencem, z zanimanjem so jo poslušali in ji rekli, naj zapiše zgodbe. In tako je nastala njena prva knjiga z naslovom Marjetka ve, kaj je vojna, ki je bila prava uspešnica. Učenci so jo prebirali za bralno značko in kot domače branje, mladi bralci Pionirske knjižnice v Ljubljani so jo uvrstili med svoje najljubše knjige.
Avtobiografski sta tudi knjigi Pomlad in ti ter Potuj z menoj, ljubljena, na vrteči se zemeljski obli. »Veliko mi pomenijo moja sinova in hčerka. Njim sem namenila knjižice V gozdu imam prijatelje, Kadar mamice ni doma in Božidar se uči pisati,« z veseljem pove. Osrečuje jo tudi pet vnukov in dve vnukinji. »Vnuke močno pogrešam, saj jih zaradi oddaljenosti bolj malo vidim. Veselim pa se že preselitve v njihovo bližino, da bomo tako lahko preživeli več lepih trenutkov skupaj.«
Osem knjig
Za odrasle je napisala ljubezensko – pustolovski roman Afrika Afrika, v katerem opisuje življenjski zgodbi svoje tete Neže ter strica Jožeta.
Prejšnje leto, leta 2013, je Dajčmanova napisala novelo Umetniku, največja lepota je v hrepenenjih. »Knjiga govori o Božidarju Jakcu, ki me je dvakrat portretiral. Spoznala sem ga, ko sem bila še zelo mlada in nekako sva ostala povezana do konca njegovega življenja. Bil je tudi boter mojemu sinu Božidarju. Ena izmed Jakčevih poslednjih želja je bila, da bi urejala njegov grob. To sem opravljala devet let, dokler se nisem preselila iz Novega mesta,« pripoveduje Dajčmanova, ki je ob svoji šestdesetletnici prejela Trdinovo nagrado za življenjsko delo.
Veseli jo besedna umetnost, slikanje, ročna dela, ples, še posebej pa glasba. Sodeluje tudi s Svetovnim slovenskim kongresom. »Umetnost človeka plemeniti in ga dviga nad vsakdanje težave, skrbi … Najbolj bi bila srečna, če bi vse svoje življenje posvetila glasbi.« Že od otroških let si je želela imeti klavir. Ta želja se ji je izpolnila šele, ko so otroci odrasli. Bilo pa je prepozno, da bi se naučila dobro igrati. »Igram le za svojo dušo,« pripoveduje Marjeta.
Lepo ji je v naravi, kjer najde sprostitev, nabira moč ter navdih za umetniško ustvarjanje. V Beli krajini, kjer živi, ima veliko prijateljev in se dobro počuti. Še naprej bo pisala. Do osemdesetega leta, ki ga praznovala septembra letos, je napisala osem knjig, do devetdesetega načrtuje vsaj še eno.
