Les skriva življenje
Franc Kubelj iz Vodic ima tako izjemen občutek za naravo, da sliši zgodbe, ki mu jih pripovedujejo drevesa. »Vse se zgodi s svojim namenom«, pove za nesrečo z motornim zmajem, ki jo je doživel pred leti. Po njej se mu je življenje močno spremenilo. Kljub težavam z zdravjem, ki jih ima, bi lahko rekli, da se mu je življenje spremenilo na bolje, kajti začelo se je neko novo poglavje, ko je našel čas za vedno tlečo željo po rezbarjenju.
Še ena Francova mojstrovina
Franca Kublja od nekdaj poznajo kot zelo delavnega človeka. In skromnega. Njegove rezbarije so ljudski motivi, ki izžarevajo domačnost in toplino. Vse njegove stvaritve iz vsakdanjega življenja ter iz časov, ki so jih živeli naši dedi, pa so mojstrsko upodobljene, nekatere že na meji umetnosti. Vsi izdelki so narejeni izredno natančno in s poznavalsko uporabo pretežno doma narejenega orodja ter z veliko mero potrpežljivosti. Nekdaj pa se je navduševal nad adrenalinskimi zanimivostmi, kot so jadralna letala z motorjem. Kakšen užitek mu je predstavljal svoboden let pod oblaki, ki mu je omogočal pogled daleč čez gozdove in njive. Potem pa se mu je nekega dne pripetila nesreča. Da bi odmislil bolečine, se je lotil rezbarjenja.
Umetnine iz lesa
Ko se prvič pripeljete na njegov dom, vas navduši že dvorišče. Čudovita lesena, izrezljana hišica, njena notranjost pa skriva domačnost in drobne Francove izdelke, ki so se nabrali v teh letih. Stopniščna ograja, izrezljan medved, nabiralnik za pisma ... Franc v vsakem kosu debla ali štora vidi priložnost za stvaritev. Nekoč sva stala na dvorišču in gledala štor, ki ga je iz gozda pritovoril njegov kasnejši zet Roman, pa je rekel: »Aha, tule pa se skriva gozdni škrat.« Nekatera njegova dela močno presegajo obrtniškost. Denimo velika slika Zadnja večerja. Pravi, da ni denarja, za katerega bi jo prodal. Pa še nekaj je takih izdelkov, ki jih samo pokaže, potem pa pospravi.
»Les me je klical in sledil sem mu. Ko zarežeš v les, si potezo že naredil in že oblikuješ. Možnosti za popravke ni ali pa jih je izjemno malo. Moja prva reč, ki sem jo ustvaril, je bila slika z vrtnico, ki zdaj visi v kuhinji. Rezbarjenje je bil moj ventil za sproščanje in zdravljenje hkrati. Čim več sem delal, bolj sem razumel, kaj mi hoče les povedati,« razlaga zdaj že sivolasi gospod nadvse vitalnega duha. Na vprašanje, kje je dobil znanje, odgovori, da z izkušnjami, in doda, da ne moreš biti rezbar, če tega nimaš v sebi tega daru. Prime kos lesa in pravi: »Les je živa stvar. Moraš mu prisluhniti. Včasih v njem kaj vidiš, in ko hočeš to narediti, se izkaže, da skriva nekaj povsem drugega. Les vodi mene, ne jaz njega,« pravi.
Na njegovi polici je na desetine različnih pripomočkov za ročno obdelavo lesa. Najlaže je delati z lipovino, a barvno mu je najbolj všeč oreh ter les sadnega drevja. Tudi časovne omejitve ne sme biti, pravi in poudari, da moraš enostavno imeti lepilo na zadnjici. Včasih minejo dnevi in tedni, da se rodi želeni izdelek. Franc se nerad kaže v javnosti, le tu in tam se pojavi na kakem sejmu, tudi mednarodnem. Pravi, da bi se s preveč promocije izgubila njegova zgodba. Je pa lani in predlani na sejmu v Mengšu dobil nagrado za najlepše urejeno stojnico. A tega seveda ne pove sam, pohvali ga njegova žena Vida.
Z vnukinjo Mašo v domači kuhinji. Tudi konja v kotu sta njegovo delo.
Idej ima še veliko, a ne ve, kdaj jih bo lahko uresničil. Ljudje se ne zavedajo svojih možnosti in lepote, ki jih nudijo okolje, narava, življenje samo, pravi. Pogosto samo tarnajo in sedijo pred televizorji. In prav zato, ker se zaveda velikega pomena gibanja, si je omislil kolo, ki je prilagojeno njegovim težavam z nogami. Poganja ga z rokami. Ko se ob lepem vremenu spravi nanj, ga je prav zanimivo gledati.
