Zelenje prežene temačnost

Prosti čas | jan. '15

V temačnih zimskih mesecih zelene sobnice prijetno poživijo okolje. Zelena barva pomirja in osvežuje, simbolizira upanje.  Zato pa: le kdo naj začenja nov koledarski krog v turobnem brezupu? Morda vam je lahko tokratni izbor v spodbudo in pomaga prebroditi sivino dneva, pa še nekaj koristnih namigov je zraven.

Iz brazilskih vlažnih gozdov prihaja Calathea lancifolia, zato lepše uspeva v ne preveč suhem ozračju. Zavarovati jo moramo pred neposrednim opoldanskim soncem in še najbolje se počuti v dovolj ogrevanem zimskem vrtu.

V stanovanju so zeleneče rastline vedno dobrodošle, pa naj bodo to majhne ali malo večje lončnice ali do stropa segajoče posodovke. Od takšnih, ki očitno presegajo sobne razsežnosti, se večinoma težko poslovimo in zanje le poredko najdemo primeren prostor pri znancih in v soseščini . Za mnoge pa le obstaja rešitev. Lahko jih pomladimo in iz zgornjega dela, ki sega že do stropa vzgojimo novo rastlino. Najzanesljivejše to naredimo z omahovljenjem ranjenega stebla, ki ga na predvidenem mestu tvorbe korenin ovijemo s plastično folijo, in skrbimo za stalno navlaženost. Za ta poseg se lahko odločimo že pozimi, s pomladitveno rezjo pa je le bolje počakati tople dni nekje v marcu.

 Zalivanje, prah in še kaj

Vzpenjavi gumovec (Ficus pumila) je predvsem v manjšem stanovanju lažje oskrbovati kot večje sorodnike, med katerimi sta najobičajnejša Ficus elastica in Ficus lyrata. Drobne poganjke lahko pustimo padati ali pa jih napeljemo na oporo. 

Pozimi je največja tegoba sobnih rastlin pomanjkanje svetlobe, saj jim večinoma že zaradi našega dobrega počutja privoščimo vsaj nekaj toplote. Vedno je uspeh odvisen od skladnih vrednosti svetlobe, toplote in vode, zato je za pravilno ukrepanje dobro kar največ vedeti o gojenih rastlinah. Za tropske rastline je sobna temperatura komaj zasilni izhod, a vsaj nekaterim omogoča preživetje. Mnogo težje je zagotoviti primerno osvetljenost. Prav ob neustrezni svetlobi in toploti pa sobnice v glavnem počivajo in zato niti velikolistne rastline ne potrebujejo pretiranega zalivanja. Tudi sicer občutno vlaženje in rošenje v stanovanju ni vedno brezpogojno koristno. Vsekakor se je treba odreči gnojilnim odmerkom. Moteče je tudi nabiranje prahu na listih, čemur se ne moremo popolnoma izogniti. Rastline z majhnimi listi previdno in rahlo speremo pod prho, velikolistne gumovce in monstere pa enostavno obrišemo z mehko krpo. Tistim, ki liste namažejo s pivom, ne morem pritrditi, saj se na lesketajočo površino zlahka naselijo škodljive glivice. Kdor želi imeti bleščečo površino listnatih rastlin, naj v cvetličarni kupi pršilo z rastlinskimi voski, ki so za rastline neškodljivi in okolju prijazni.

Kaparji in uši

To so škodljivci, ki se posebno radi razmnožijo prav v zimskem času, ko se morda rastlinam manj posvečamo in je tudi prezračevanje pomanjkljivo ter nezadostno. Tako običajne listne uši kot vataste uši in kaparji sesajo rastlinske sokove in tako rastline slabijo. Napad pogosto opazimo tudi zaradi sprememb oblike listov. Vendar to ni edina škoda, saj so sesajoči škodljivci hkrati prenašalci rastlinskih virusnih bolezni. Listne uši zatiramo z manj strupenimi piretrinskimi pripravki, težje pa je vojskovanje z vatastimi in ščitastimi ušmi (kaparji), ki jim z vodnimi raztopinami ne pridemo do živega. Življenje jim poskušamo zagreniti z nestrupenimi oljnimi pripravki. Začetni pojav omilimo tako, da z mehko krpico, namočeno v blago raztopino detergenta, pobrišemo škodljivo zalego. Trajna rešitev je le uporaba katerega izmed sistemičnih insekticidov, a še takrat moramo biti potrpežljivi v pričakovanju rezultatov, za povrhu pa so še strupeni.

Nekaj zelenečih lepotic

Bokarneji včasih rečejo tudi slonova noga zaradi ob osnovi odebeljenih stebel. Strokovno ime Beucarnea recurvifolia sicer namiguje na zakrivljene liste, nič pa ne pove, da lahko rastlina v svoji mehiški domovini zraste kar v manjše drevo.

Med mnogoštevilnimi vrstami in sortami je mogoče narediti le majhen izbor tistih, ki so morda manj znane. Med njimi je gotovo bokarneja (Beaucarnea recurvata), ki pač nima bolj slovenskega imena. Zanimiva je tako zaradi trpežnih ter nazaj zakrivljenih listov in še bolj zaradi odebeljenega koreninskega vratu. Vrtnarji jo tudi sejejo, in slikovita odebelina se pojavi že pri mladih rastlinah. Doma je res v Mehiki, kjer zraste kar v manjše drevo, a pri nas pozimi v precej suhem substratu počiva pri 10 do 15 stopinjah. Postavimo jo blizu okna in jo zalivamo po pameti, saj preveč vode hitro povzroči koreninsko gnilobo. Če sta lirasti in navadni gumovec (Ficus lyrata, Ficus elastica) baje obvezen pisarniški rekvizit, je vzpenjavi gumovec (Ficus pumila) zaradi nežne in prilagodljive zgradbe prav lep tudi v stanovanju. Rastlina se preveša, a lahko ji ponudimo tudi oporo. Poganjki se radi zakoreninjajo, in tako je zelo uspešno tudi domače razmnoževanje. Še dveh priljubljenih tropskih vzpenjalk iz družine kačnikovk ne bi smeli prezreti. To sta nekoč kot scindap ali bršljanasta troba znan Epipremnum aureum ter singonij (Syngonium podophyllum). Zaradi svojega porekla sta obe rastlini strupeni! Pri obeh se na členkih pojavljajo zračne korenine, kar omogoča uspešno plezanje po omahovljenih palicah, in takšne zasaditve ponujajo tudi v cvetličarnah. Med najlepšimi sobnimi listnatimi rastlinami so kalateje in Calathea lancifolia ima lepo dvobarvno pisane liste. Posebno lepo se razvija v vlažnejšem ozračju in pri najmanj 18 stopinjah. Prav trpežna je novejša sobna rastlina iz vzhodne Afrike, ki se je močno priljubila po vsej Evropi. Zamiokulkas ji moramo reči po slovensko, ker nima bolj domačega imena, strokovno pa je Zamioculcas zamiifolia. To pomeni, da je po listih podobna nesorodnemu rodu zamij iz Indonezije. Zamiokulkas naj bo tudi pozimi na toplem, vendar jo manj zalivamo. V okras so njeni temno zeleni bleščeči listi, cvetne tulce te predstavnice kačnikovk pa redkokdaj dočakamo in nimajo posebne lepotne vrednosti.

Večino ananasovk ne vzgajamo zaradi cvetja, temveč predvsem zaradi listov, ki je pogosto barvito ali vsaj zeleno pisano. Med drugimi je pomemben rod neoregelij, ki sicer v sredini listne rozete razvije glavičasto socvetje, vendar to ostaja kar nekako neopazno. Pomembnejši so listi, ki so posebno pri križancih pisani ali zelo barviti. Botanične vrste je mogoče srečati samo še v botaničnih vrtovih, vrtnarji pa ponujajo njihove bolj dekorativne izboljšave. Izhodišča za križance so Neoregelia concentrica, Neoregelia carolinae, Neoregelia spectabilis in še nekatere. Vse moramo zalivati samo z mehko vodo in v sredinskem listnem lijaku mora biti vedno majhna lužica. Prav nasprotno pa so prilagojene tilandzije, ki jim v naravi zadošča že jutranja meglica, v stanovanju pa jih tudi le občasno porosimo. Lep primer obarvanosti listov v času cvetenja je Tilandsia ionantha. Kot izrazite priraslike skoraj nimajo korenin, prilepljene na podlago pa dolgo časa vztrajajo v suhem sobnem ozračju.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media