Gostilničarka in neutrudna narodna delavka
Ana Dimnik je bila gostilničarka, vendar je bila kljub pomanjkljivi izobrazbi sogovornica mnogim javnim osebnostim. Zelo se je zavzemala za slovenski jezik in širila narodno zavest.
Ana Dimnik
Rodila se je leta 1852 v Hrastniku v družini Pintar. Z bratom Alojzom sta se že zgodaj začela navduševati nad slovenstvom, ki sta ga širila trboveljski župnik Hašnik in gostilničar Franc Roš iz Hrastnika. Leta 1875 se je poročila s Francem Dimnikom, imela sta tri otroke, a je hči kmalu po rojstvu umrla. Kmalu po poroki sta v Trbovljah odprla gostilno. V tem času so bile Trbovlje v celoti v nemških rokah. Nemci so bili lastniki rudnikov, trgovci, obrtniki in državni uradniki, nemščina pa je bila v javnem življenju najpogosteje uporabljen jezik. Dimnikova gostilna je bila eno redkih mest, kjer se je dosledno govorilo slovensko, na voljo so bili tudi slovenski časopisi.
Leta 1887 je bila v Trbovljah velika kmetijska razstava, po kateri so v njeno gostilno začeli zahajati narodnozavedni ljudje, ki so pozneje ustanovili društvo Zvon. Ana Dimnik je bila četrt stoletja predsednica ženske podružnice Ciril-Metodove družbe v Trbovljah. Za njeno delo je prispevala tudi sredstva. Hodila je tudi na narodne shode drugih društev in obiskala sokolski zlet v Pragi in Velehradu. S svojim delovanjem je odločilno pripomogla, da so na občinskih volitvah leta 1894 v Trbovljah zmagali Slovenci.
Fizično in duševno je bila zelo močna ženska. Mož je zaradi bolezni večino časa preležal, zato je prevzela vso skrb za gostilno, ki jo je vodila z vedrino in humorjem.
Vladimir Levstik je zapisal, da je bila Ana polna izvirnosti. »V dobri volji je najlepše izreke in domislice kar stresala iz rokava. Njen spomin je bil čudovit, njena navdahnjenosti često nepojmljiva. Poznala je vsakega domačina v vseh treh rudniških dolinah in še daleč naokrog. Poznala je tudi vso krajevno zgodovino. Vrata njenega doma so bila vedno odprta potujočim dijakom, ki so pri njej dobili hrano in prenočišče. Nekaterim je tudi denarno pomagala pri šolanju. Nudila je zatočišče mnogim posameznikom in družinam, ki so ostali brez bivališča. Ženam rudarjev je pomagala z zelenjavnimi semeni in domačimi zdravili.«
Nosila je preprosta kmečka oblačila. Takšna je šla tudi na obisk k sinu Janezu na Dunaj, kjer je študiral pravo. Ko jo je zagledal v kmečkih oblačilih, se je prikazal šele tedaj, ko ni bilo nikogar v bližini. Sin je o dogodku pripovedoval tudi Cankarju, ki je kasneje, morda tudi na podlagi lastnih doživetij, napisal črtico Mater je zatajil. A sin je desetletja pisal dnevnik, v katerem je imelo ime njegove mame pomembno mesto.
Ana Dimnik je umrla 23. januarja 1921. Na njenem pogrebu se je zbralo kar deset tisoč ljudi, tako zelo so jo cenili. Krsto so nosili sokoli, k zadnjemu počitku pa so jo pospremili tudi predstavniki vseh narodnostnih društev. Na njeni hiši so vzidali spominsko ploščo, ki pa so jo v 2. svetovni vojni Nemci ukazali zakriti. Njeno gostilno so obnovili šele sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja in jo končno spominsko zaščitili.
