Sto let Panamskega prekopa

Prosti čas | jan. '15

Pluti skozi Panamski prekop je nepozabno doživetje za vsakega pomorščaka. Meni se je sreča nasmehnila že na krstni vožnji s križarko. Ko smo zapustili pristanišče v San Diegu, smo že po nekaj morskih miljah pluli vzdolž mehiške obale. Do našega cilja, Floride, smo imeli štirinajst dni plovbe skupaj s postanki v pristaniščih Srednje Amerike ter Karibov.

 Mehiška pristanišča na pacifiški obali so po večini sodobnejši turistični kraji s hotelskimi kompleksi, zato name niso naredila večjega vtisa, razen Huatulca, ki mu je uspelo ohraniti šarm nekdanje ribiške vasice. Bahias de Huatulco je skupno ime vasic in zalivov v okolici. Zaradi puščavskega podnebja uspevajo predvsem kakteje in agave, kar pričara  prav posebno ozračje. Puščavsko rastlinstvo in živalstvo so tudi zaščitili in ustanovili Narodni park Huatulco. V tem pristanišču sem najraje plavala, ker v zalivu ni bilo nevarnih tokov, voda pa je bila čistejša kot drugje v Mehiki. Kdor si želi nekaj zasebnosti, se lahko odpelje do enega izmed zalivčkov v okolici. Tudi sama sem se z lokalnim vodnikom odpravila na odkrivanje okolice in bila sem presenečena, da so v tako turistični državi še zalivčki, kjer si lahko popolnoma sam. Območje je znano po želvah velikankah in lahko jih srečaš, popolnoma nepričakovano, v plitvinah ob obali. Mehika je znana po svoji kulinariki, in na morju vedno rada poskusim lokalne morske jedi. Pečeni ananas, polnjen s škampi in zapečenim sirom, v lokalni restavraciji je bila popolna osvežitev za konec izleta.

V Gvatemali bogata kultura Majev

Naše naslednje pristanišče Puerto Quetzal v Gvatemali je bilo pravo nasprotje, a ne samo zaradi barve plaže, ki je zaradi vulkanskega delovanja tu črna, temveč zaradi bogate kulture Majev, ki se je v tej državi bolj ohranila. Pristanišče je novejšega nastanka, zgrajeno leta 1984. Je moderno pristanišče z privezom za ladje in nekaj stavbami, odmaknjeno od mesta San Jose. Poimenovali so ga po ptici quetzal, ki je poleg denarne enote tudi simbol države. Takoj ko stopiš z ladje, se s stojnic zableščijo vsi tisti pisani ročno tkani izdelki ter zadiši po sveže praženi kavi. Tukaj sem se počutila prijetno tudi zaradi ljudi, ki so kljub dolgoletni vojni v preteklost in posledično številnim težavam ohranili pozitiven odnos do življenja. Marita, prodajalka na tržnici, se me je po letu dni spomnila in mi z iskreno radostjo, ki jo je pokazala, polepšala dan. Kupila sem pravo čokolado, ki jo izdelujejo na tradicionalen način, ter druge izdelke. Kot bi čutila, da je to najino slovo, mi je za srečo podarila mošnjiček z miniaturnimi figuricami. Po njihovem verovanju pred spanjem vsaki od figuric zaupaš svoje skrbi in jih položiš pod blazino. Večkrat sem šla tudi na mestno plažo mesta San Jose v bližini, kjer sem kupila sveže tropsko sadje na stojnici, ki ni bilo samo poceni, temveč zelo sladko in polnega okusa. Uživala sem v tem, da sem opazovala mlade družine, kako so preživljale nedeljsko popoldne, zadovoljne s svojim preprostim življenjem.

 Naslednje pristanišče Corinto v Nikaragvi je bilo naše zadnje pristanišče pred Panamo. Nikaragva velja za deželo vulkanov, jezer, rek, gora ter pogostih potresov. Zaradi črne preteklosti se srednjeameriških držav še vedno drži negativen sloves, in priznam, da sem bila tudi sama previdnejša kot običajno. Z ladje se je odpiral pogled na zabojnike tovornega prometa, zato so bila pričakovanja skromna. Na izhodu iz tovorne cone so že čakali domačini s tricikli. S prijateljico sva se odločili za tradicionalen prevoz. Ko smo poskakovali mimo trgovinic z vso mogočo kramo, barov in skromnih hiš, ki so si jih uredili v nekdanjih skladiščih, sem doživela tretji svet v celoti. Po dobrih desetih minutah smo prispeli do plaže, ki ni bila največje razočaranje. Delovala je, kot bi jo pred kratkim odnesel orkan, kljub črnemu pesku in nečistoči sem se veselila nekaj prostih uric zunaj ladijskega vrveža.

Mesto je bilo ustanovljeno leta 1858 in naj bi bilo danes največje pristanišče v državi. Mene je bolj spominjalo na barakarsko naselje s parkom, ribiškim pristaniščem, cerkvijo in eno večjo restavracijo na plaži. Nikaragvo sem zapustila z mešanimi občutki in vedenjem, da bi zagotovo odkrila zanimivejše kotičke od skromnega pristanišča Corinto, če bi imela več časa.

Ko smo se bližali Panami, je pričakovanje raslo. V mislih sem si predstavljala Almo Karlin, kakšno je moralo biti življenje v času, ko je delala v Panami kot sodna tolmačka in kakšen razvoj smo dosegli v zadnjih sto letih, odkar je prekop odprt.

Nekaj o zgodovini gradnje Panamskega prekopa

Po pričevanjih zgodovinarjev naj bi Vasko Nuñez de Balboa leta 1513 kot prvi Evropejec zagledal Tihi ocean. Takrat so se rodile prve idejo o prekopu. Gradnjo so uresničili šele Francozi, ko so sprejeli načrt inženirja Lessepsa in leta 1881 začeli graditi. Zaradi visokih stroškov, tropskih bolezni, poplav in nesreč je umrlo 22.000 delavcev, zato so po desetih letih gradnjo opustili. V tistem času je spadalo ozemlje današnje Paname pod Kolumbijo. Američani so panamskim upornikom obljubili pomoč pri osamosvajanju v zameno za nadzor nad prekopom. Leta 1903 je Panama razglasila neodvisnost, leto kasneje pa so osem kilometrov široko kanalsko cono prodali Američanom. Leta 1914 je bila uradna otvoritev kanala, ki je vse do leta 1999 ostal v rokah ZDA. Z odprtjem kanala se je pot ladjam iz New Yorka v San Francisco  skrajšala za 29.000 kilometrov oziroma  za 14 dni plovbe. Za prečkanje kanala, ki meri 80 kilometrov, mora ladja v povprečju plačati 54.000 ameriških dolarjev, odvisno od tonaže. Država Panama se je s prevzemom kanala začela gospodarsko razvijati, in leta 2007 so se odločili za razširitev kanala. Posodobitev bi omogočala prehod tudi večjim ladjam. Projekt jim ni uspelo končati do stote obletnice, ki so jo praznovali 15. avgusta 2014.

 Kanal ima tri zapornice in umetno jezero, katerega gladina je višja od gladine obeh oceanov, zato z zapornicami regulirajo višino vode. S pacifiške strani je prva zapornica Miraflores. Vrata so se odprla, da smo lahko zapluli v kanal. Medtem ko so se vrata zapirala, se je začela gladina vode dvigovati, nato nas je električna lokomotiva povlekla naprej. Sledile so zapornica Pedro Miguel, ožina Culebra, umetno jezero Gatun in nazadje zapornica Gatun.

Cartagena, eno najlepših mest v regiji

Moji številni prehodi kanala mi bodo ostali v spominu tudi zato, ker sem v tradicionalni panamski obleki prodajala ročno narejene izdelke avtohtonih prebivalcev z otočja San Blas, in kar predstavljala sem si, kako so delavci, ki so kopali kanal, drug za drugim omagovali zaradi tropske vročine in vlage. Po poldnevni počasni plovbi smo zapluli v Karibsko morje. Naše prvo pristanišče na Karibskem morju je bila kolumbijska Cartagena, ki še danes izžareva očarljivost in bogastvo nekdanjih bogatih trgovcev. Ko s kočijo premaguješ ozke ulice starega središča, iz druge perspektive doživiš pročelja in balkone, ki se kitijo z rožami vseh vrst in tekmujejo za ugleden naslov: balkon leta. Nekje sem prebrala, da veljajo Kolumbijci za enega izmed najsrečnejših narodov na svetu. Ne vem, ali to drži, zagotovo pa drži dejstvo, da je Cartagena eno najlepših mest v celotni regiji. Izžareva mnogo več kot samo lepote kolonialne arhitekture, ima posebno energijo in karibski temperament, ki je edinstven samo za Cartageno. Veliko Kolumbijcev in popotnikov mi jo je opisovalo s presežniki, vendar nisem bila povsem prepričana o tem, zdaj vem, da si zasluži posebno mesto na turističnem zemljevidu sveta, in vesela sem, da sem jo lahko spoznala, začutila in občudovala.

 Z Arubo, mondenim otokom Karibskega morja, se je naše potovanje zaključilo. Na Floridi smo natovorili nove zaloge surovin, vkrcali nove potnike in odpluli nazaj proti kanalu.

Že v času Alme Karlin, ko je potovala po teh deželah, so se pojavljale ideje o novem prekopu čez ozemlje Nikaragve, ki so danes spet aktualne. Kdo ve ali bo Panamski prekop ostal primat ladijskega transporta še naslednjih sto let. Ne glede na izid – bilo mi ga je  v veliko čast prečkati na njegovih sto let.

Katja Zupančič