Včasih v vasi ni bilo večera, da ne bi bilo slišati petja

Zgodbe | jan. '15

ODSTRTE PODOBE – PRESERJE

 Razpotegnjeno naselje z večjimi gručami hiš na flišnem slemenu med Braniško in Vipavsko dolino leži na skrajnem severozahodnem delu Vipavskih Brd, severno od Branika. Po okoliških gričih so raztreseni zaselki Kresija, Zajči, Mravljevi, Triglavec, Lecki Breg, Sv. Katarina in Vrh, medtem ko se jedro kraja – po najpogostejših preserskih priimkih K(e)rševan, Vidmar, Ličen in Čebron - deli na: Krševansko, Vidmarsko, Ličkovsko in Čebronsko vas. V slednji, na Žefetovi domačiji (Preserje 61) smo se srečali z upokojenim obratovodjo šivalnice v tekstilni tovarni Okroglica in vinogradnikom, 84 – letnim Ivanom Ličnom.

Najprej nam je pojasnil, da je na fotorazglednici v ospredju Branik z župnijsko cerkvijo sv. Urha in za njo oddaljena panorama Preserij s podružnično cerkvijo sv. Katarine na vzpetini levo nad vasjo in Čavnom v ozadju, druga, originalna fotografija pa prikazuje Vidmarsko vas z dvema kmetijama; oba posnetka izvirati iz obdobja prve svetovne vojne.

Ko v družbi krajevnega zgodovinarja in zbiralca Bogdana Hmeljaka, ki nam je iz svoje bogate zbirke posodil objavljeno fotorazglednico, sedimo za jedilno mizo v prijetno ogreti kuhinji, smo se na začetku pogovora dotaknili tudi nastanka krajevnega imena Preserje, s katerim se ponaša kar devet krajev ali njihovih delov na slovenskem etničnem ozemlju od Savinjske doline do Benečije. Kot navaja samostojni strokovni sodelavec etimološko-onomastične sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU mag. Silvo Torkar, je ključ k razrešitvi izvora in pomena tega imena podal bolgarski jezikoslovec Jordan Zaímov leta 1967. Ta je v svoji monografiji o krajevnih imenih iz stanovniških imen na bolgarskem (in makedonskem) jezikovnem območju uporabil historični zapis Presiryani iz leta 1431 za izginulo slovansko vas v Albaniji (blizu Valone) in ga razložil takole: pre(pred)+syr(vlažna nižina)+jane. To se je nato razvojno spreminjalo iz Pre(d)sirjane v Preserjane in se na koncu skrčilo v Preserje. Po tej razlagi je torej Preserje tisti kraj, tisto skrajno območje pred zamočvirjeno nižino, kjer so ljudje še lahko postavili naselbino.

Štirje kali

»Ime našega kraja se je ohranilo, čeprav dolina ob reki Vipavi že dolgo ni več zamočvirjena, a ob obilnejših padavinah še vedno poplavlja. V času moje mladosti smo živino napajali na kalih, v katerih se je zbirala meteorna voda, za njihovo urejenost pa so skrbeli kmetje, ki so jih uporabljali. V naši vasi so bili štirje kali. Najbližji moji rojstni hiši Pri Toncavih v Ličkovski vasi je bil kal v Vidmarski vasi. Tu – dvesto metrov stran - je bil tudi vodnjak (Vidmarska štirna), kamor smo z volovsko vprego in dvestolitrskim lesenim sodom (bučem) hodili po vodo za kuhanje, pitje in umivanje. Za žehto pa so ženske nesle perilo na Vipavo na perilnikih (perivencih), pri čemer smo jim pomagali tudi otroci s cajnami, v katerih so bili manjši kosi. Potem ko so ga s pomočjo jelovega ali bukovega pepela oprale, smo vsi skupaj perilo ovili (oželi) in odnesli domov, kjer smo ga posušili,« se nekdanjega življenja v vasi spominja sedmi od trinajstih Toncavih otrok Ivan Ličen.

Poleg kala v Vidmarski vasi sta bila še dva (Mali in Veliki kal) na poti proti Sv. Katarini in eden v samem jedru vasi, Krševanski kal, ki predstavlja redkejšo obliko pokritega napajalnika za živino. Vodni zbiralnik je pravokotne oblike (3 x 5 metrov) in se nahaja pod podpornim zidom ob vaški cesti. Preko cele površine je kamnit obok, sezidan iz rezanih blokov, po katerem je dobil tudi ime Pod velbom. Sredinski kamen ima vklesan datum 31. 8. 1867. Razen za napajanje živine so vodo iz njega kasneje zajemali za zalivanje bližnjih vrtov, namenjena pa je bila tudi za gašenje morebitnih požarov; v zimskem času so se na njegovi zaledeneli površini drsali otroci. Krševanski kal so po večletnem zavzetem prostovoljnem delu ter s pomočjo zbranega denarja domačinov, lokalnih donatorjev in evropskih sredstev lani lepo obnovili ter ob njem uredili prijeten prostor za srečevanje in druženje Presercev.

Kot pravi naš prijazni sogovornik, so se nekoč v vasi preživljali izključno s kmetijstvom, pri čemer so na poljih pridelovali predvsem koruzo, krompir, fižol in krmne rastline, saj so skoraj pri vsaki hiši bili vol, krava in kokoši. Pri njih so si za oranje drugega vola sposodili pri očetovemu bratu, občasno pa so imeli tudi po dve kravi, saj jih je bilo skupaj z očetovim stricem pri hiši štirinajst. Zato so vse, kar so pridelali, porabili sami, prodaji je bilo namenjeno le vino in jajca. »Vrh ozkih slemen in po prisojnih rebrih smo imeli vinograde, v katerih so rasle večinoma bele sorte trte: klarnica, pirgola, pirgolin, kraljevina, ajdovka, virbinja in pozneje tudi verduc, traminec, zeleni silvanec. Od sadja je bilo poleg breskev, marelic in fig največ češenj različnih sort, ki smo jim po domače rekli: cepljenca, renčanka, benečanka, trečentarca. Toda ob vsem tem je bil najpomembnejši pridelek koruza (trščak), saj je bila polenta najpomembnejše živilo za preživetja številčnih družin,« opisuje Ivan Ličen čase, ko je v Preserjah živelo dobrih dvesto ljudi več kot danes.

Kruh je bil nekoč svetinja!

A kljub skromnemu življenju so mu starši omogočili, da se je po končani osnovni šoli izučil za krojača, nato delal v krojaški delavnici kmetijske zadruge v Braniku, leta 1957 pa se je zaposlil na Okroglici in tam delal trideset let. V dvanajst kilometrov oddaljeno tovarno se je najprej tri leta vozil s kolesom in zatem pet let z vespo, pri čemer se je pozimi, ko je pihala burja, pred mrazom najučinkoviteje zaščitil tako, da si je telo ovil s časopisnim papirjem. Za malico je od doma prinesel dve rezini kruha (»Veste, tedaj je bil kruh svetinja!«), pokapani z oljem in začinjeni z dvemi zrni soli in majčkeno popra, za žejo pa smo pili vodo, ki smo jo s kositrno posodo hodili iskat k bližnjem vodnjaku. Ko si je leta 1965 kupil fičota, je bil to prvi nov avto v Preserjah, saj je dotedanji edini avto-lastnik Stanko Vidmar imel rabljeno stoenko.

Na severozahodnem koncu vasi stoji na 222 metrov visoki vzpetini cerkev, posvečena sv. Katarini Aleksandrijski, ki je bila v gotskem slogu zgrajena na začetku 16. stoletja kot značilna vaška podružnica s kvadrasto ladjo in manjšim, tristrano sklenjenim prezbiterijem. V drugi polovici 18. stoletja je bila ladja povišana in obokana, dodali so ji tudi zakristijo. V letih 1890-92 je bila podaljšana za dolžino pevskega kora in prizidan je bil zvonik v neogotskem slogu. Tudi notranjščina daje vtis gotske cerkve, čeprav je ladja močno spremenjena. Pred desetimi leti je bila zaključena temeljita obnova cerkvice, v kateri so bile redne maše le med drugo svetovno vojno, ko je bil Branik požgan, zdaj pa so vsak četrtek.

»Od gruče hiš v Vidmarski vasi, ki jih prikazuje druga fotografija, se ni nobena ohranila, saj so bile nekatere med drugo svetovno vojno požgane, ostale pa je uničil potres leta 1976, tako da so vse zgrajene na novo. Od nekdanje petčlanske Vidmarjeve družine na desni zdaj živi le 84 – letna Sonja Vidmar, lastnica te fotografije, in od osemčlanske Čebronove družine na levi samo 63 – letni Marjan Čebron. Poleg njiju pa tu prebivajo še Sonjin sin Boris Vidmar z ženo Nevo, Ivanovo hčerjo, in njun sin Martin. Zanimivo pa je, da je objavljeno fotografijo med prvo svetovno vojno naredil poljski vojak in jo izročil begunki iz Gorice, ki je prebivala pri Vidmarjevih. Ko sta kasneje Sonja in njen mož Stanko naključno prišla z njo v stik v Gorici, se je izkazalo, da je na sliki, ki jo je hranila, prav njuna domačija v Vidmarski vasi, zato jima jo je tudi podarila,« pripoveduje Ivan Ličen, ki ga najbolj moti, da danes v Preserjah ni več živahnega družabnega življenja kot nekoč, ko ni bilo večera, da v vasi ne bi bilo slišati petja. Tega je vzljubil tako, da je kar 60 let prepeval pri pevskem zboru Branik.

 Boris Dolničar