Ta prazni mesec januar

Prosti čas | jan. '15

Tišina jutra je bila tako drugačna od zadnjih dni, da se je hipoma popolnoma prebudila. Ne, ni ji treba hitro vstati, nikogar ni tu in nikamor se ne mudi. Pogledala je na posteljo ob sebi in v njej je ležal samo on, tiho in enakomerno je dihal in v tem mirnem dihanju je jutro postalo še bolj spokojno in mirno. Jutranje prebujanje zadnjih dni ji je bilo ljubo, bilo je prijetno in praznično, veselo je dovolila, da so vnuki pritekli vsako jutro k njima in naredili iz njune postelje barko jutranjega veselja, ko so dedka cukali za palce na nogah, on pa se je delal, da smrči in trdno spi! Še dolgo se bo spominjala smeha in vriskanja otrok …

Zdaj je praznikov konec, nikogar ni več tu, sama sta! Nobene naglice, nobenih načrtovanih prazničnih dogodivščin, nobenih presenečenj, nobenih velikih dogodkov in zanjo tudi nobenih velikih dolžnosti in hitenja in organiziranja! Samo navaden januarski dan!

Oddahnila se je in hvaležno pomislila na mir, ki jo čaka v tem dnevu. Počasi je vstala in pod toplo prho uživala občutek, da se ji nikamor ne mudi in da si po dolgem času spet lahko naredi red v svojem času, prav kakor je že včeraj začela pospravljati, da bo spet naredila tudi red v domu.

»Zanimivo, s kakšnim veseljem decembra obešam vse okraske po hiši in kako se mi zdijo bleščeči in lepi – kako pa so zdaj januarja samo navadna šara, ki jo treba pospraviti!«

Kakor se je prej decembra veselila vseh praznikov in vseh obiskov in vsega prazničnega dogajanja, prav tako se je zdaj veselila, da je vse to mimo in da bo življenje spet steklo po starih navajenih tirih.

»Jutri pa skuhaj kašnato repo,« je predlagal včeraj, ko sta še jedla ostanke prazničnih jedi, in bilo ji je prav. Že zdavnaj sta se navadila jesti preprosto kmečko hrano, kakor so jo jedli predniki, in ugotovila, kakšna modrost je bila v tej preprostosti in skromnosti – repa je dobra, ne obteži želodca, ampak očisti telo vseh odvečnih maščob in vseh drugih strupov, ki so se med prazniki nabrali v njem.

Mirno je sedla k svojemu zdravemu zajtrku in pustila moža, da je spal. Zdaj že dolgo ne zajtrkujeta več skupaj, naučila sta se, da ima vsak od njiju pravico do svojega ritma, vsaj zdaj, na stara leta. Ona je rada zgodaj vstajala in v tišini jutra iskala samo sebe in smisel novega dne, on pa je raje poležal in se ji pridružil šele pozneje, ko je že obhodila vrt in pozdravila vse rože tudi na oknih. Pozimi, ko je vrt počival, se je pač dlje zadržala ob rožah v stanovanju, dolgčas ji že ni bilo v tihih jutrih! Danes  je v mislih pregledovala pretekle praznične dneve in bila je zadovoljna. Lepo je bilo, vse druženje z otroki in vnuki pa s prijatelji – lepo je bilo.

Zdaj je pred njima januar in veselila se je praznine, ki vedno zazija po praznikih. Že ob novoletnem poljubu je sklenila, da se bo takoj, ko vsi obiski odidejo, bolj posvetila sama sebi in njemu, ki tukaj zraven nje kar dovolj mirno prenaša vse, kar si ona izmisli in organizira ob praznikih. Hvaležno je z ljubečo mislijo oplazila moža ob misli na vse pretekle dni, ko sta se oba popolnoma vrgla v organizacijo praznovanj in novoletnih počitnic, tudi zase, gotovo pa predvsem za otroke.

Zdaj pa sta samo onadva sama na vrsti!

Prav, danes bo skuhala repo, kakor je želel – in prav nobene reči ne bo zahtevala od njega! Počakala bo, da bo on povedal, kako si predstavlja današnji dan. Počakala bo, naj on pove, kaj bosta počela in kam bosta šla. Ves januar imata in do zimskih počitnic, ko vnuki pridejo uživat sneg tjale na hrib za vasjo, imata kar nekaj tednov, ko se lahko posvetita samo sama sebi in si naredita tak red, kakršen je všeč njima!

Malo jo je zbodlo ob misli, kako leta tečejo, onadva pa se še nista naučila drug o drugem, kaj si kdo zares želi – in nikoli ne skrbita zase! Lepo je delati za druge, lepo je ljubeče objemati otroke in vnuke, vendar res ni prav, da so drugi vedno na prvem mestu, da so celo odrasli otroci še vedno prej na vrsti kot mož!

»Ta januar, ko se nikjer nič ne dogaja, lahko porabim za naju! Prav potrudila se bom predvsem zanj!« je sklenila in na njenem obrazu je sijal nasmeh. In vedela je, da lahko ta prazni mesec napolni, da bo vsak dan topel in lep, za oba.

Mira Dobravec


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media