Čas zrelih trav

Zgodbe | feb. '15

Magda Kastelic Hočevar, štiriintrideset let učiteljica razrednega pouka na osnovni šoli v Žužemberku, je topla, nežna, vedra, nasmejana, iskrena, dobrohotna, razigrana, ljubezniva, hudomušna in iskriva, a tudi zelo delavna, odločna, vztrajna ter nepopustljiva.

Je tudi ženska, ki piše pesmi, pripravlja občinske proslave, slika, plete, kvačka, izdeluje nakit, ustvarja čestitke, šiva in še in še. Je tudi prava dobrotnica, saj ne zna reči ne, če jo kdo prosi za to ali ono uslugo. Da bi se spremenila in imela več časa zase, si je kupila celo knjigo Kako reči ne brez občutka krivde. Pa ji knjiga ni nič pomagala. »Ne morem iz svoje kože, ker vedno mislim na to, kako bi osrečila druge,« pravi, ko jo obiščem na njenem domu.

»Otroci v šoli so me večkrat čudno gledali, ko sem jim rekla, da sem veliko srečnejša, ko darilo komu podarim, kot takrat ko ga sama dobim.« Ko jih je naučila, da so postali dobrodelni, so razumeli svojo učiteljico. Kot je zapisala v svoji novi knjižici Voščila iz srca: srčne dobrote ne odtehta nobeno zlato.

Pravi, da jo je pot življenja peljala skozi številne temne tunele in preizkušnje. Hudo je bilo, ko so ji rekli, da ima parkinsonovo bolezen. Odkar so jo v tujini operirali, je življenje nekoliko lažje in z manj bolečinami.

Najlepše je bilo, ko je pred njo stopil bodoči mož Slavko, ki mu Magda pravi kar angel brez kril. »Spoznala sva se maja pred 29 leti in se leto pozneje, prav tako maja, tudi poročila. Od tedaj skupaj potujeva skozi življenje, skupaj se veseliva in skupaj trpiva. Lahko rečem, da mi prav njegova ljubezen daje moč vzdržati v bolezni in ji kljubovati.« In še doda, da je ljubezen skrita tudi v pesmih, ki jih piše, in ob tem skromno upa, da se bodo morda vsaj malce dotaknile še tistih, ki jih bodo brali.

»Čeprav sem se z leti naučila misliti tudi nase, pa še vedno ostajam človek, ki je srečen, če vsak dan naredi kaj dobrega za drugega. Čeprav le za svojega ljubega moža, ki hodi še v službo v Ljubljano. Vesela sem, če mi počutje dopušča, da mu skuham dobro večerjo, ko pride utrujen domov.«

Dolgčasa ne pozna

»Ko sem se predlani zaradi parkinsonove bolezni upokojila, sem nekaj dni jokala kot dež. Svoj poklic sem imela zelo rada, ker je ustvarjalen, pa tudi navihane, radožive in radovedne glavice sem iz vsega srca ljubila. Morda je bila moja ljubezen do njih še bolj goreča, ker z možem nimava otrok.«

Svoj učiteljski poklic je imela rada tudi zaradi čudežnih trenutkov, ko je nenadoma začutila, da učenci snov razumejo, ko je ugotavljala, da je nekoga navdušila za branje, slikanje, pletenje, dobra dela itd. »Najlepše je poučevati tiste, ki jih snov zanima in želijo znati ter bi se radi naučili tudi lepih medčloveških odnosov.«

Biti učitelj je bil zanjo velik izziv. »Mnogi so me včasih spraševali, ali ni dolgočasno učiti iz leta v leto isto. Pa sem jim vedno rekla, da ni tako, saj so v klopeh vsako leto drugi učenci. Na koncu sem učila že otroke svojih učencev. Poleg tega se morajo tudi učitelji učiti, če hočejo biti na tekočem s snovjo. Izvedeti kaj novega pa nikoli ni dolgočasno, mar ne?«

Upokojitve se je že malce navadila. »Rekla bi, da si mora vsak novi upokojenec najti nove vsebine za svoje življenje, sicer lahko zapade v različne krize. Na novo si je treba urediti dan in ga zapolniti. Mislim, da je brezdelje nekaj najhujšega. Zato sočustvujem z mladimi, ki leta in leta čakajo na redno zaposlitev in zato mnogi najprej izgubijo samozavest, nato vero v službo in državo ter potem za zmeraj zapustijo svojo domovino. To je velika škoda, saj bi morala biti prav pamet naša nafta,« razmišlja.

Vsak dan  ustvarja: piše pesmi, riše na svilo, plete jopico, ustvarja unikatni nakit, dela za društvo bolnikov s parkinsonovo boleznijo Trepetlika, napiše tudi kakšen govor ob smrti tega ali onega prijatelja. »Prebrati ga pa ne morem, ker sem preveč čustvena.« Priložnostno gre v svojo staro šolo, kjer ima še vedno skupino otrok, ki z njo radi ustvarjajo. Z možem tudi rada potujeta. »Po operaciji sem šla letos spet na letalo in vožnjo dobro prenesla, tako da upam, da bova še kam šla. Zelo si želim ponovno obiskati prijateljico, ki se je iz Quebeca preselila v Vancouver. Da bi le zdravje dopuščalo …« sklene pogovor naša pogumna in vsestranska sogovornica.   

Podpis: Odkar je upokojena, Magda Kastelic Hočevar skuša živeti še polnejše.

Sreča

Sreča je skrivnostna dama.

Nikoli ne prihaja sama.

V njeni senci varno skrita

Mir in Zdravje ji sledita.

Sreča skromna je in zadržana,

a je od vseh najbolj iskana.

Nepredvidljiva, nevsiljiva,

večkrat nedosegljiva.

Sreča je plemenita dama.

Ljubezen je njena mama.

Sreča ne sklepa kompromisov,

drži svojih se predpisov.

Iz pesniške zbirke Magde Kastelic Hočevar Čas zrelih trav

Besedilo in fotografija: Neva Železnik