S kavčanjem po Kolumbiji

Prosti čas | feb. '15

Kolumbija me privlači, odkar sem se začela učiti španščino pred petimi leti. Lani poleti sem jo prekrižarila od juga do severa v enem mesecu s pomočjo kavčanja. »Couchsurfing« ali kavčanje je zelo priljubljeno pri mladih, saj omogoča poceni prenočevanje. Meni pa je bilo pomembnejše, da sem na ta način lahko od blizu spoznala domačine in skoraj ves čas govorila špansko.

V Bogoto, glavno mesto Kolumbije, sem priletela čez Atlanto. Prve dni sem preživela pri Luz in njeni družini. Luz je pustila službo v šoli, ko je zaradi levkemije umrl njen starejši sin. Zdaj se posveča mlajšima otrokoma. Vstaja ob pol petih, da pripravi zajtrk in deloma kosilo. Zjutraj pelje hčerko (6 let) v privatno šolo, opoldne sina (10) v javno šolo, po kosilu pa hčerko pripelje domov in zvečer gre po sina. Otroci v šolo in domov ne smejo sami. Promet v tem delu mesta je kaotičen. Otroke smo morali držati za roke, da smo lahko varno tekli čez cesto in se nekako uspeli preriniti med avtomobili in motorji. Hčerina šola se začenja zelo zgodaj ob pol sedmih. Pred vrati stojita učiteljica in varnostnik, ki vsakega otroka pregledata, ali ni prinesel kaj nevarnega v šolo, ali je uniforma čista in po predpisih, ali je pričeska urejena in obraz brez ličil … Privatne šole so stroge in niso poceni. Luz ima srečo in plačuje le 200 dolarjev na mesec, v bogatejšem severnem delu mesta pa so privatne šole tudi po 2000 dolarjev. Sin obiskuje brezplačno javno šolo. Vendar je med obema velika razlika. Čeprav se hči uči angleščino šele dve leti, je zna več kot brat po petih letih. Stanujejo v vrstni hiši, s sosedi na obeh straneh in s kovinskimi varovali na oknih in vratih. Del hiše oddajajo čevljarju za delavnico in stanovanje. Čeprav je Luzin mož profesor ekonomije in predava na treh univerzah, brez oddajanja ne bi mogli odplačevati kreditov. Imajo avto renault, ki ga uporabljajo ob koncu tedna, ko gresta otroka na športne dejavnosti (tenis in rolanje). Med tednom prometni režim v Bogoti omejuje vožnjo glede na številko tablice in tudi gorivo ni poceni. Predvsem pa je vsakodnevna vožnja v desetmilijonskem mestu zelo stresna in večina raje uporablja 'transmilenium', ekspresni avtobus, ki ima svoj cestni pas, in nadhode za pešce.

Podnebje v Bogoti me je spominjalo na Anglijo. Zaradi višine se temperature gibljejo od 10 do 20 stopinj. Enkrat ti je toplo, drugič te hladi, vmes pa še poprši rahel dež. Največ sem se gibala v starejšem severnem delu, ki ima veliko spominov na preteklost, še zlasti iz časa boja za neodvisnost od Španije (začetek 19. stoletja). Z zanimanjem sem si ogledala muzeje o boju za osamosvojitev in o narodni junakinji Poli pa galerije in Marquezov center z ogromno knjigarno. V severnem delu pod cerkvico Montserrate bivajo najbogatejši meščani, med drugimi tudi moja znanca s kavčanja Isabel, ambiciozna profesorica in avtorica učbenikov, in njen brat Adrian, ki je podjetnik, sta mi razkazala še druge zanimivosti starega mestnega jedra: Candelario pa muzej zlata, Bolivarjev park, parlament idr. Pri Adrianu sem lahko pokusila tipično piščančjo juho s koruznim storžem in celim krompirjem ter naravni sok lulo. Adrian stanuje v bloku iz rdečih opek. Stanovanje je prostorno, v dveh nadstropjih. Videti je zelo moderno, čeprav je staro že 50 let, in ga je podedoval po očetu. Urejena četrt z velikim parkom ima svojo varnostno službo.

Po nekaj dneh v glavnem mestu sem se z nočnim avtobusom peljala na jug v San Augustin. Medtem ko sem jahala konja, sem si ogledala arheološki kompleks, po katerem so raztreseni več tisoč let stari ogromni kipi in grobnice. Paznikov ni bilo, ker so gledali nogometni finale med Nemčijo in Argentino ter navijali. Naslednji dan sem preživela v belem mestu Popayan, ki ima menda največ cerkva. Potem pa naprej v dvomilijonski Cali, kjer me je čakal kavč pri gostiteljici Nini. Njene tri hčere so rade preizkušale svoje znanje angleščine. Dale so mi številne koristne nasvete za potovanje. Videlo se je, da pogosto gostijo popotnike z različnih koncev sveta. Čeprav živijo na obrobju mesta med zelenjem, je bila vročina zgoraj v sobi, kjer sem spala, neznosna. Prav prilegel se mi je večerni sprehod do bližnje slaščičarne, kjer smo pokusili njihovo ledeno cholado in panelo, sveže stisnjen sok sladkornega trsa z limono. Pridružila se nam je še Ninina nečakinja, ki bo študirala v Caliju in je iskala stanovanje v bližini univerze. Naslednji dan smo v hudi vročini iskale ustrezno stanovanje zanjo, a cene so bile visoke. Zato si je zapisala nekaj telefonskih številk, ki jih najemodajalci napišejo kar na okna stanovanj, ki jih oddajajo, in se bodo naprej menili po telefonu.

Iz Calija sem nadaljevala pot z avtobusom proti osrednjemu delu Kolumbije, kjer pridelujejo kavo. V Armeniji na kmetiji Recuci turistom pokažejo tipične navade, oblačila, plese. Obiskovalci lahko obirajo kavo, potem pa sledijo degustacija in nasveti za pripravo dobre kave. Pot me je nesla naprej v živahno mestece Salento in Valle de Cocora, kjer sem obhodila dolino voščenih palm. Včasih so iz njih delali sveče, zdaj so zaščitene. Na pohodu sem srečala kar dosti Evropejcev, tudi fanta iz Bosne, ki je po vojni odšel na Švedsko.

V Medellinu sem bila za kavč dogovorjena z moškim po imenu Jorge. Malo nelagodno sem se počutila. Dogovorila sva se, da me pričaka na postaji in pelje na drugo postajo, od koder pelje avtobus v slikovito mestece Guatape. Tudi zanimivo skalo s 700 stopnicami – La piedra sem hotela videti, še preden bi se vrnila v Medellin. Obenem sem imela priložnost presoditi, kakšen bo novi gostitelj. Bila sem prijetno presenečena. Prišel je skupaj z ženo in taščo, vsi so zelo prijetni ljudje. Lahko sem bila mirna in se veselila bivanja pri njih.

Moj gostitelj bi se že lahko upokojil, a ima svoje kovinarsko podjetje in zato še vedno dela. Z ženo, upokojeno medicinsko sestro, živita v najlepšem in najdražjem delu Medellina – v El Pobladu. Isti naslov in zastražen vhod si delijo štiri hiše. Vse so razkošne, prostorne. Iz dnevne sobe se pride na verando s pogledom na gozd, slišiš žuborenje potoka, ptičje petje. Občutek imaš, kot da si na podeželju, ne pa sredi štirimilijonskega mesta. Medellin se razprostira po vseh hribih naokrog. Prvi večer sta me peljala na ogled naselij na pobočjih. Lepo je bilo videti neštete lučke vsenaokrog. Avto z avtomatskimi prestavami se je na strmih vzpetinah upiral in »crkaval«. Sicer pa je promet v tem mestu zelo dobro organiziran. Poleg običajnih avtobusov, ki vozijo tudi na griče okrog mesta, gre skozi mesto več metrojskih prog. Zunaj centra pa so na voljo kabelske žičnice. Nekajkrat sem se peljala v hribe v okolici in vselej me je začudilo, kako hitro gondole požirajo dolge vrste čakajočih. Zanje je to najhitrejši prevoz v službo in domov.

Medellin je zaznamovan s krvavo zgodovino narkokartelov. Ljudje se sramujejo časa zloglasnega Escobarja, ki je za vsakega mrtvega policaja ponujal nagrado –enoletno plačo. Mestne oblasti se trudijo, da bi Medellin spremenile v kulturno, raziskovalno in inovativno velemesto. Proti revščini se borijo z izobraževanjem. Toliko knjižnic menda nima nobeno drugo mesto. Knjižnice opravljajo funkcijo vzgojnega in kulturnega centra. Brezplačno organizirajo številne dejavnosti: računalniško opismenjevanje, ročna dela, umetniške delavnice, literarna srečanja, igralnice, varstvo za otroke itd. Če primerjam Medellin z Bogoto, lahko ugotovim, da ima prijetnejše podnebje, več kulturnega življenja pa tudi dosti bolj urejen prometni režim, več zelenja in je čistejši kot druga mesta. Z veseljem bi živela tu in se sprehajala po parkih med Boterovimi kipi …

V Kartageno na sever sem se peljala z letalom. Pričakal me je študent ekonomije Manuel, ki mi je razkazal stari del mesta in obzidje nekdanje španske utrdbe. Sama sem si v naslednjih dneh ogledala še nepremagljivo Filipovo trdnjavo in zanimiv muzej inkvizicije z znamenitim okencem, kjer so lahko anonimno ovajali čarovnice. Stojnice s tipičnimi sladicami (arequipe) in sadjem v središču starega dela, ob robu pa z morskimi sadeži, ki jih prodajajo potomci nekdanjih sužnjev, so zelo slikovite. Čez dan je bilo zelo vroče, in sem hodila s sončnikom. Nekoliko sem se ohladila šele na Beli plaži ob Karibskem morju. A le za nekaj dni, ker sem želela videti tudi Leticio ob Amazonki, najjužnejši del Kolumbije, kjer je tromeja z Brazilijo in Perujem. Tam sem že prvi dan z mototaksijem obiskala Brazilijo, drugi dan pa se s čolnom peljala v Peru in okusila raznovrstni živalski in rastlinski svet amazonske džungle. Srečala sem se s tradicijo indijanskega plemena Tikuna. V začetku avgusta pa sem se vrnila v Bogoto in potem nazaj v Evropo.

Kljub drugačnim napovedim sem se v Kolumbiji ves čas počutila varno. Ljudje so povsod prijazni in radi pomagajo. Žal pa brez španščine ne gre, saj le redki govorijo tudi angleško. Verjetno prav nesporazumi zaradi jezika pri nekaterih ustvarijo občutek ogroženosti, kar sem pred potovanjem brala v spletnih dnevnikih. Prijetno me je presenetilo, da sem bila deležna številnih popustov pri prevozih ali celo brezplačnih vstopnin v galerijah in muzejih, ker sem stara več kot 60 let. Tudi sicer starejšim tam ne gre slabo. Upokojijo se lahko s 26 leti delovne dobe, vojaki in policisti pa že pet let prej. Slovenije ne poznajo. Ko pa jim omeniš nekdanjo Jugoslavijo, pa vedo, kje je. Zanimalo jih je, kateri jezik govorimo, pa vera, kakšno predstavo imamo o Kolumbiji ... Njih same je sram preteklosti in se trudijo, da bi postali turistom prijazna dežela in bi bila edina nevarnost, da bi turisti želeli ostati tam za vselej, kot pravi njihov slogan: »el riesgo es que te quieras quedar”.

Besedilo in fotografije: Nuša Javornik