Vsakdo je lahko darovalec

Dobro počutje | feb. '15

Danica Avsec, dr. med.

 Vsak se lahko opredeli kot darovalec organov po smrti, in gotovo je prav, da o tem v življenju vsaj razmišljamo in predvsem da svojo odločitev, takšno ali drugačno, zaupamo svojcem. Ti bodo po naši smrti odločali, kaj potem.

Morebitni pomisleki o starosti, zdravju in o tem, ali so naši organi sploh primerni za darovanje, so povsem odveč. O tem lahko pristojni strokovnjaki odločajo pozneje, če do tega položaja sploh pride. Pomembnejša je naša načelna pripravljenost za darovanje in da jo zaupamo bližnjim. »To nam pomeni največ,« nam je zaupala prim. Danica Avsec, dr. med., svetnica, direktorica Zavoda RS za presaditev organov in tkiv Slovenija-transplant. To je osrednja ustanova, ki povezuje nacionalni program zdravljenja s presaditvijo delov človeškega telesa.

Razume, da je vpis v register darovalcev nekoliko zahtevnejši korak, pri nas ga naredi le odstotek ljudi. Po drugi strani smo Slovenci darovanju organov naklonjeni, nanj je po raziskavah pripravljenih čez sedemdeset odstotkov prebivalstva, s čimer za deset odstotkov presegamo evropsko povprečje.

Čas je pomemben

Ko upanje, da si bo težko poškodovana oseba še opomogla, ugaša in so svojci nazadnje soočeni z njeno smrtjo, so razumljivo pretreseni in žalostni. Pogovor o darovanju organov lahko nastopi šele, ko strokovnjaki presodijo, da so nanj pripravljeni.

»Čas je pomemben, a pogovor s svojci je prva stvar po ugotovljeni smrti, in tukaj si ne dovolimo časovnega pritiska. Ne bi bilo prav. Za svojce je to težko in po informaciji o smrti potrebujejo nekaj časa, da to dojamejo na čustveni ravni. Počakati moramo, da smrt sprejmejo (z izgubo se bodo seveda soočali še dolgo) in pridejo do vprašanja, kaj pa zdaj,« skuša proces razložiti prim. Danica Avsec. Šele takrat, če ta trenutek sploh pride, se lahko pojavi pogovor o darovanju. »Gre za prepletanje bolečine, razuma in časa. Presoditi moramo, kdaj bomo vstopili s tem vprašanjem.«

Tega se držijo kljub časovni stiski, saj so po možganski smrti v procesu odpovedovanja tudi drugi organi, čeprav njihovo delovanje do neke mere še vzdržujejo medicinske naprave. Šele ko svojci privolijo (takih je že 80 odstotkov) in se od umrlega poslovijo, se lahko postopek nadaljuje.

 Organi živijo naprej

Takrat šele se začne ugotavljanje, ali so organi primerni za darovanje. Pri nekaterih (jetra, roženica) starost ni tako pomembna, pri drugih je bolj. »Najstarejši darovalec srca je imel 67 let, a večina je vendarle mlajših od 60 let,« pove sogovornica. Pregledajo, kako dobro je delovanje organov in morebitne bolezenske znake ter okužbe. Odločanje, ali je neki organ primeren, ni enostavno in enoznačno. »Še največja ovira pri presaditvi bi bilo hudo rakasto obolenje darovalca. Že če gre za kakšno neozdravljivo okužbo, pa organ lahko morda kljub temu uporabimo, če ga dajo osebi z enako okužbo.«

Organe prejemnikom dodelijo, ko so še v telesu umrle osebe, saj lahko proces traja nekaj ur. Ko ga nazadnje kirurška ekipa odvzame iz ogrevanega in vzdrževanega telesa, je njegova pot že natančno določena, saj časa (sploh pri srcu) ni veliko. Slovenija je del evropske donorske mreže (Eurotransplant), tako da organ po natančno določenih nacionalnih in mednarodnih pravilih dobi najprimernejši prejemnik.

Pri srcu in jetrih najprimernejšega prejemnika najprej poiščejo doma, pri ledvicah, kjer gre za zahtevnejšo analizo tkivne skladnosti, je lista skupna. Kadar gre za nujni primer, organ odpotuje tja, kjer ga najnujnejše potrebujejo. Tako je proces sklenjen, organi umrlega darovalca lahko podaljšajo in izboljšajo življenje enega ali več bolnikov, ki nanje čakajo.

 Dajemo in dobivamo

Osnovo pravilo je, da v Sloveniji pridobljen organ uporabijo za naše bolnike, a pomembni so še drugi dejavniki: koliko organov darujemo in koliko jih na ravni države prejmemo. »Ta trenutek pridobimo malo več ledvic in malo več jeter, kot jih doma uporabimo, ampak tudi manj src. Za nas v donorskem programu je to pomembno gonilo za širjenje informacij o pomenu darovanja. Ta srca potrebujejo naši ljudje.«

Kot še pove sogovornica, so ravno presaditve srca v Sloveniji med najuspešnejšimi. »Rezultati so nad evropskim povprečjem. Tudi pri presaditvi ledvic smo 12 do 14 odstotkov boljši od povprečja v Eurotransplantu, medtem ko smo po uspešnosti jetrnih presaditev povprečni.«

Leta 2014 so v Sloveniji presadili 55 ledvic, 33 src in 31 jeter. Ob koncu leta je bilo na čakalnem seznamu 136 bolnikov za presaditev ledvic, 31 bolnikov za presaditev srca in 20 bolnikov za jetra.

 Podarimo življenje

Ledvico, ki je parni organ, lahko darujemo tudi za časa življenja, vendar le ljudem, s katerimi smo genetsko, sorodstveno ali čustveno povezani. Drugi organi prejemnika lahko dobijo šele po ugotovitvi darovalčeve možganske smrti. Darovanje organov je najvišja oblika pomoči sočloveku, saj mu podarimo življenje, poudarjajo na zavodu Slovenija-transplant. V Sloveniji se lahko opredelimo za darovanje in odločitev o darovanju organov zapišemo na kartico zdravstvenega zavarovanja (po dopolnjenem 15. letu starosti). Lahko si tudi kadar koli premislimo. Nov zakon, ki je v obravnavi, pa predvideva tudi možnost opredelitve proti darovanju.

Če se človek za časa svojega življenja ni opredelil za darovanje svojih organov po smrti, njegove organe po ugotovljeni možganski smrti lahko odvzamejo, če temu ne nasprotujejo njegovi najbližji. Prim. Danica Avsec pojasnjuje, da se vedno trudijo izvedeti, kakšna je bila želja pokojnika. A včasih tega ne vedo. »Na koncu tako obvelja svobodna volja tistih, ki so z nami v pogovoru in živi.« Če se človek za darovanje svojih organov opredeli že za časa svojega življenja, je lahko prihranjen dragoceni čas.

 OKVIR 1

Kako se opredelimo

Vsakdo, ki želi postati darovalec, lahko svojo odločitev izrazi pri pooblaščeni osebi na večini območnih enot Rdečega križa in tudi v nekaterih zdravstvenih zavodih in lekarnah. Seznam je objavljen na spletni strani zavoda Slovenija-transplant (http://www.slovenija-transplant.si). S seboj mora imeti osebni dokument in kartico zdravstvenega zavarovanja.  Izpolni pristopno izjavo, pooblaščena oseba s podpisom potrdi preverjeno identiteto darovalca. Izjavo mora nato v priporočeni pošiljki poslati na zavod Slovenija-transplant. Tudi če ne naredimo tega koraka, je pomembno že, da svojo odločitev zaupamo svojcem in drugim bližnjim osebam.

POD sliko: »Včasih se o težkih stvareh, kot je smrt, nismo hoteli pogovarjati, danes vemo, da rano najbolje izčistimo s pogovorom,« meni prim. Danica Avsec, dr. med.

OKVIR LOČENO

Telo v učne namene

Po smrti lahko celotno telo prepustite v učne namene Inštitutu za anatomijo Medicinske fakultete v Ljubljani. Študentje medicine se tako lahko učijo na človeških organih, kirurgi pa vadijo nekatere operacije in preizkušajo nove pristope.

Za to možnost se v Sloveniji v zadnjih letih odloča vse več ljudi, celo več kot v tujini. Na inštitutu hranijo že več kot 3500 izjav o prepustitvi, v lanskem letu so jih recimo prejeli 512. Nekateri želijo s tem pomagati medicini, drugi ne želijo imeti groba, verjetno pa se kdo tako odloči tudi, ker s pogrebom in stroški ne želi obremeniti svojcev. Vsak se mora za to odločiti sam, poudarja predstojnik inštituta prof. dr. Dean Ravnik, dr. med. »Želja svojcev, ki včasih želijo 'prepustiti' nekoga, ki je že umrl, ne smemo upoštevati.«

Ob morebitni odločitvi za darovanje je postopek razmeroma enostaven. Vse potrebne informacije dobite, če pokličete tajništvo inštituta. Prepustitev je prostovoljna in brez finančnega nadomestila. Če se zanjo odločite, pošljete inštitutu izpolnjeno izjavo. Tam potrdijo, da so izjavo prejeli in vas vpisali v seznam darovalcev, ter vam vrnejo potrjeno kopijo. Izjavo je priporočljivo hraniti med svojimi dokumenti, tako da imajo v primeru smrti svojci ali druge bližnje osebe dokument, ki priča o vaši odločitvi, in lahko ukrepajo po vaši volji. Svojci obvestijo lokalno pogrebno podjetje, ki poskrbi za prevoz telesa. Prevoz mora biti opravljen najkasneje v 72 urah po smrti, telo pa ne sme biti obducirano. »Za medicino so ti ljudje izjemnega pomena, saj je to edini način, da se študentje naučijo 'praktično' anatomijo. Enako velja za usposabljanje kirurgov, ki pri nas vadijo nove pristope in tehnike ter obnavljajo ali izpopolnjujejo že znane,« poudarja Dean Ravnik. Pozneje ostanke telesa upepelijo in anonimno pokopljejo na Žalah. Vse stroške krije inštitut.

Besedilo in fotografija: Urša Blejc


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media