Dve vzpenjajoči se lepotici

Prosti čas | feb. '15

Ob rožnatih in rdečih dipladenijah so precej pogoste tudi sorte z belimi cvetovi. Zadnja leta lahko najdemo na trgu celo take z belo-rdečimi cvetovi.

Obe sta nadvse lepi in zanimivi cvetni popenjavki in jima niti ne smemo zameriti, da imata radi toplo okolje, saj sta doma iz Južne Amerike. Zato ju pri nas gojimo kot sobnici, a poleti sta nadvse hvaležni za izpostavljenost poletnemu soncu na prostem. Prva je razširjena pod imenom dipladenija, druga pa je bugenvileja.

Pod imenom dipladenija poznamo rastlino še danes, čeprav je njeno veljavno strokovno ime Mandevilla sanderi. Ta rastlinski rod je doma po vsej tropski Ameriki in omenjena vrsta je verjetno vrtnarsko najpomembnejša. Zanjo so značilni popenjava rast in trobentasto oblikovani cvetovi v različnih barvah. Sprva smo poznali le takšne z rožnatimi cvetovi, danes pa je izbor povečan na več rdečih odtenkov in belo-rdeče cvetove, pa tudi čisto bele z rumenim grlom si lahko kupimo. Vrtnarji z rastnimi hormoni pripomorejo k zbiti rasti, in ob nakupu pogosto rastline ne kažejo popenjave narave. Toda kupljeni primerki kmalu nadaljujejo rast z dolgimi poganjki, ki jih lahko usmerjamo po opori. V naravi je to mogočna vzpenjavka z nekaj metri dolgimi poganjki.

Dipladenija kot mlada lončnica še ne kaže svoje izrazito popenjave rasti, a v resnici lahko poganjki dosežejo nekaj metrov dolžine.

Glede toplote dipladenije niso bistveno zahtevnejše kot večina sobnic, saj jim je pozimi dovolj 15 stopinj, le svetlobe jim je vedno premalo. Zato pred začetkom nove vegetacije v zgodnji pomladi rastline ob presaditvi tudi obrežemo. Novi poganjki bodo poleti bogato cveteli in proti koncu maja jim brez skrbi privoščimo sončno mesto na prostem. Mnogi gojijo dipladenije kot balkonske rastline, pa naj se poveša ali vzpenja. Od pomladi do jeseni potrebuje mnogo vode in hranilnih snovi. Najbolje jo je zalivati s postano mehko vodo, pred jesenskim mrazom pa jo moramo pravočasno prenesti na varno. Domače razmnoževanje s potaknjenci ni tako uspešno, zato pa se dolgi poganjki radi zakoreninijo, če jih v sosednjem lončku podgrebeničimo in pozneje ločimo kot samostojne rastline.

Razkošna bugenvileja

Bugenvileje so lesnate vzpenjavke, ki posajene v čebricah pri nas bogato zacvetijo na prostem. Fotografijo sem posnel pri sosedovih v Slovenskih goricah.

Spet imamo opravka z 'južnoameričanko', ki nima bolj slovenskega imena. Za vrtnarje je to Bougainvillea glabra. Zato pa je kot cvetoča rastlina neustavljivo lepa, čeprav pri podrobnem opazovanju ugotovimo, da so resnični cvetovi drobni in kratkotrajni. Resnična privlačnost so barviti ovršni listi, ki po trije varovalno oklepajo vsak cvet. Pri različnih sortah so navidezni cvetovi lahko bledovijoličasti, rožnati, rdeči, oranžni ali beli. Opraviti imamo z lesnato vzpenjavko, ki v toplejših krajih prezimi na prostem, sicer pa jo gojimo kot lončnico ali posodovko. Za bogato cvetenje sta potrebni redno gnojenje in pomladno obrezovanje, ker se cvetne češulje pojavljajo na koncu poganjkov. Z obrezovanjem tudi ohranjamo takšno rast in velikost, ki še omogočata prezimovanje na svetlem pri 5 do 10 stopinjah. Ob pomanjkanju svetlobe in presušitvi substrata pozimi odvrže liste, kar utegne rastline oslabiti. Domače razmnoževanje je sicer mogoče, a tako potaknjenci kot grebenice lahko potrebujejo dva meseca ali več, da odženejo korenine. Kljub vzpenjavi rasti so bugenvileje primerne za vzgojo bonsajev.

Besedilo in fotografije: Izidor Golob

Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media