Številne nesreče, ki so doletele kraj, so terjale veliko žrtev

Zgodbe | feb. '15

ODSTRTE PODOBE – LOČE

Peter Štefanič

»Obcestno središčno naselje z gručastim jedrom leži v osrčju Dravinjske doline med Roglo na severozahodu in Bočem na vzhodu, jugovzhodno od Slovenskih Konjic. Zahodno od vasi se v Dravinjo izlivata potoka Klokočovnik in Žičnica. Kraj leži ob križišču cest proti Slovenskim Konjicam, Poljčanam in Slovenski Bistrici. Starejše jedro je v okljuku Dravinje pri barokizirani župnijski cerkvi sv. Duha iz 17. stoletja, mlajši del pa na vzhodu,« je najprej na kratko opisal svoj rojstni kraj 64-letni upokojeni časnikar in državni uslužbenec Peter Štefanič, nazadnje zaposlen na Uradu Vlade RS za komuniciranje. Še vedno živi na domačiji Pri Petru, ki je le devet metrov stran od cerkvenega zvonika, in z veliko ljubeznijo skrbi za bližnji sadovnjak na levem bregu Dravinje.

Loče po besedah našega domoznansko dobro podkovanega sobesednika kot kraj prvič omenjajo leta 1294, po nekaterih podatkih pa že leta 1165, v času, ko je nastajal kartuzijanski samostan pri Špitaliču pri Slovenskih Konjicah. Približno 140 let kasneje se omenja kapela, ki so jo nato dograjevali, dokler niso postavili cerkve (1434). Odtlej se je vas počasi širila, cerkev pa je bila še stoletja njeno središče. V njeni bližini že dolgo stoji tudi njihova domačija, ki jo je podedoval po očetu Petru, mizarskem mojstru in orožniku, in materi Ani, delavki v Konusovem loškem obratu. »Hiša je res stara, saj se še spomnim obokane črne kuhinje in odprtega ognjišča. In kako se ne bi, saj sem 'velbe' razbijal sam. Danes to ni le hiša, je dom mnogih spominov, kjer znajo spregovoriti tudi stene. Seveda so stare tudi zgradbe v sosedstvu, ki so še ostale in imajo vsaka svojo pripoved in svoje prebivalce, ki jih že zdavnaj ni več,« nostalgično pripoveduje predan Ločan Peter Štefanič, ki je v tem mandatu tudi konjiški občinski svetnik.

Turki, kmečki upori, kuga, ogenj, ošpice, koze, tifus …

Po sto letih je šola z zgornje slike krepko povečana, v gradu so zdaj stanovanja, na mestu Fleckove trgovine pa stoji kulturni dom.

Potem nadaljuje: »Tod naj bi med svojimi dvestoletnimi roparskimi vdori hodili tudi Turki. Prvič leta 1396, ko so po porazu ogrske vojske prodrli na Dravsko polje, požgali Ptuj, plenili v okolici in s sabo v suženjstvo odpeljali okoli 16.000 ljudi. Ker so prodirali vse do Ljubljane in Dunaja, so se verjetno motovilili tudi okoli Loč, čeprav o tem ni zapisov. Kraja niso zaobšli niti kmečki upori. Pozneje so sem prihajali tudi romarji s Koroškega in Kranjskega, za kar je imela zasluge Bratovščina sv. Antona Padovanskega, ki je nastala po razsajanju kuge v letih od 1680 do 1683. Takrat so v nekaterih okoliških krajih umrli vsi prebivalci. Temu je sledila še živinska kuga, ki je pomorila skoraj vse govedo.

A nesreča ni počivala. Nekaj desetletij kasneje, ko si je kraj komaj malo opomogel, je vas aprila 1776 povsem pogorela. Zgodovinski viri navajajo, 'da je kmet Trajbar šel po krmo s fajfo v zobeh in je v seno ogenj zatrosil in potem je pogorela vsa Ločka vas'. Kot da ne bi bilo dovolj, so v letih, ki so sledila, tu razsajale številne nalezljive bolezni. Ošpice, koze, tifus, davica, griža in kolera so znova terjale veliko žrtev; v posameznih letih je umrlo več kot sto ljudi. Če ne bi bilo vseh teh grozot, bi bile Loče lahko že pred sto leti trg. V času, ko je nastala starejša trislikovna razglednica, je bilo v naselju 49 hiš in – kakor so takrat rekli – 262 duš.

Kot zanimivost naj še povem, da je bilo do leta 1785 na delu cerkvenega zemljišča pokopališče, ki pa so ga morali prestaviti. Vendar tudi nova lokacija ni bila dobra, saj se je, kot je zapisano v krajevni kroniki, v mokrih letih večkrat zgodilo, da mrličev niso pokopali, ampak le utapljali ... Tako so pokopališče spet preselili. Se je pa kasneje primerilo, da sva z očetom, ko sva kopala za brajde, odkopala kakšno kost. Seveda sva jo spoštljivo in molče znova zagrebla.«

Šola iz leta 1890

Ko si z velikim zanimanjem ogleduje razglednico, ki je bila leta 1909 odposlana z loške pošte, ustanovljene leta 1868, v Gradec, nas opozori na veliko zgradbo na desnem robu panoramskega posnetka, ki so jo zgradili leta 1890 in v kateri je bila ljudska šola. »Tedaj je bila z odlokom deželnega šolskega sveta v Gradcu razširjena v štiriletno šolo, od leta 1905 je bila pet-, po zlomu Avstro-Ogrske leta 1919 pa šestrazredna. Takrat so odpustili vse učitelje, ki so bili lojalni Avstriji, in namestili slovenske. Nemci so kmalu po prihodu na šolskem dvorišču javno zažgali vse knjige iz učiteljske in šolarske knjižnice, odpustili vse slovenske učitelje in pripeljali nemške. Tako je bil pouk v letih od 1941 do 1944 le v nemščini, saj je bila slovenščina prepovedana. Po prvem napadu Šercerjeve brigade na orožniško postajo v Ločah sredi leta 1944 so nemški učitelji pobegnili iz vasi, nemška vojska pa je vse do odhoda šolsko stavbo uporabljala za nastanitev raznih enot.

Panorama Loč iz medvojnega časa

Posledice vojne je bilo čutiti še vrsto let. V straniščnih odtokih je bilo odvrženega veliko streliva. To je bilo zakopano tudi za šolo, kjer smo ga najdrznejši šolarji odkopavali. Osemletko sem obiskoval od leta 1956 do 1962, nato pa dve leti nižjo gimnazijo v Poljčanah. S postopno rastjo kraja po vojni se je število prebivalcev povečevalo in šola je postala pretesna. Zlasti ko je postala središčna in so vanjo prešolali starejše učence iz treh podružničnih šol. Tako so leta 1966 zgradili prizidek s štirimi učilnicami in kuhinjo, leta 1975 telovadnico, deset let pozneje pa še drugi prizidek z osmimi učilnicami, kuhinjo in jedilnico,« pripoveduje Peter Štefanič in navede, da je v letih od 1933 do 1941 tu poučevala tudi učiteljica in skladateljica Breda Šček (Friderika Orel), ki je uglasbila okoli 650 zborovskih in drugih pesmi ter uspešno vodila otroške in mladinske pevske zbore.

Spodnja desna slika prikazuje grad Pogled na manjši vzpetini nad vasjo Mlače, ki je naslednik starejšega stolpastega dvora in ga je Maks pl. Plöschen leta 1617 prezidal v štiritraktno stavbo z okroglimi stolpi na treh vogalih in arkadnim notranjim dvoriščem. Kasneje se je zvrstilo več lastnikov, od leta 1829 do konca druge svetovne vojne pa je bil grad v posesti rodbine Possek. Zadnji gospodar je bil Franc Possek, ki je poleg obsežnih posesti imel tudi žago, opekarno, mlin in elektrarno. Bil je dober gospodar in človek; delavci iz okoliških vasi so redno prejemali plače, za božič pa so bili še posebej obdarjeni. V gradu zdaj prebivajo tri družine. Na levi sličici je upodobljena trgovina Petra Flecka, ki ga krajani niso marali, ker je bil nemškutar, in je pred koncem druge svetovne vojne »pobral šila in kopita«. Po vojni so to stavbo preuredili v kulturni dom s kinodvorano, ki so ga pred dobrimi tridesetimi leti porušili in zgradili novega.

»Čas po vojni je čas moje generacije. Ko smo odraščali, še ni bilo televizorjev, kaj šele računalnikov; radijskih aparatov je bilo za vzorec. Imeli pa smo knjige in čas za druženje. Tedaj smo na poljih še orali z volovsko ali konjsko vprego, kosili travo s kosami, molzli na roke, mlatili žito na podu … in ob večerih je bilo še slišati petje vaških fantov. Motike, lopate, vile, krampi in podobno orodje so bili naš vsakdan …« odstira podobe takratnega življenja v Ločah Peter Štefanič, ki ima tudi glavne zasluge za nastanek samostojne revije Vzajemnost. Ko je leta 1984 postal urednik prilog Delavske enotnosti, med katerimi je bila tudi Vzajemnost, je kmalu predlagal, da bi jo izvzeli iz časopisa, jo vsebinsko obogatili in tiskali kot samostojno revijo – in to se je pod njegovim vodstvom že naslednje leto tudi zgodilo!

     

        

                         

 

Boris Dolničar  


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media