Le prvi verz je podarjen
Ivo Svetina
Vse drugo je trdo delo, pravi Ivo Svetina, priznani slovenski pesnik, dramatik, esejist in prevajalec z ogromnim opusom, ki obsega več kot 20 pesniških zbirk, 10 dram, 3 zbirke esejev, 5 pravljic za otroke in več prevodov. Ustvaril ga je, čeprav je bil vedno zaposlen – najprej na slovenski televiziji (dramaturg in urednik dramskega programa), potem v Slovenskem mladinskem gledališču (dramaturg in umetniški vodja), podsekretar na ministrstvu za kulturo in dolga leta direktor Slovenskega gledališkega muzeja. Lani se je upokojil, a ne bo zapečatil svoje ustvarjalne duše.
Konec preteklega leta je izšla njegova nova pesniška zbirka Strašni delavci, v kateri z upesnjevanjem preteklosti izraža tudi kritiko sedanjosti. Ta čas igrajo njegovo novo dramo ABC oder Krieg, quasi una fantasia, kjer odpira nova spoznanja o znameniti črkarski pravdi in tem, kako prav se piše »kaša«, ki so jo bojevali Prešeren, Kopitar, Čop proti Metelku in Danjku. Lanskega decembra pa je nasledil Vena Tauferja kot novi predsednik Društva slovenskih pisateljev. Kako se vidi v svoji novi vlogi, kaj namerava storiti, smo ga vprašali za začetek.
»Vidim se kot prvega med enakimi. Nadaljeval(i) bom(o) tradicijo družbene aktivnosti in s pametjo reagirali na različne pojave v družbi, tako kot so moji predhodniki. To ostaja naše vodilo. Ko je bilo leta 1872 ustanovljeno naše društvo, je njegov pobudnik dr. Davorin Trstenjak med drugim rekel, da je to nujnost, ker je »pisateljska država republika«. To je razumel v smislu temeljnih republikanskih načel, ki so se rodila v času francoske revolucije 1879. Poleg tega je to izrekel v času avstro-ogrske monarhije, kar je pomenilo, da je moral imeti veliko poguma. DSP kot del civilne družbe je tudi zdaj hočeš nočeš potisnjen v situacijo, ko mora reagirati na aktualne dogodke, ta hip na primer na razprodajo državnih podjetij in proces proti novinarki Anuški Delić. To ni politikantstvo. Naša obveza se je izreči v imenu molčeče večine. Enostavno se ne moremo ukvarjati le s svojimi stanovskimi vprašanji.« Kot drugo pomembno nalogo vidi animacijo članstva. »320 nas je in društvo bo toliko močno, kolikor so močni njegovi člani. Ne bi rad poslušal očitkov, da smo »starci« prevzeli oblast in je nočemo izpustiti, pač bi rad predvsem animiral mlajše člane, jih prepričal, da je ustrezno reagiranje na posamezne pojave v slovenski družbi nujno.«
Niti pomislil ni, da bi bil košarkar
Mladi Ivo Svetina je bil kot gimnazijec visok 187 centimetrov, suh, gibčen, po videzu bi lahko bil uspešen športnik. Pa je bilo drugače. Obiskoval je Šubičevo gimnazijo v Ljubljani in tam se je vse začelo. »Znašel sem se v razredu, kjer je bilo več zanimivih sošolcev: Vasko Pregelj – sin slikarja Marija Preglja, Iztok Simoniti – sin Rada Simonitija, Matjaž Kocbek – sin Edvarda Kocbeka, brata Miklavc, Denis Poniž, v sosednjem razredu je bil bodoči slikar Bard Iucundus. V začetku tretjega letnika se je začelo nekaj dogajati z nami. Veliko smo brali, iskali vzore, to je bil čas, ko smo bili vsi naročeni na zbirko Kondor, kjer je vsako leto izšlo 10 zvezkov, in srečevali smo se s svetovno klasiko. To je bilo zelo pomembno.« Nekaj časa ga je mikalo tudi slikarstvo in hodil je na nadaljevalni tečaj risanja k Bogdanu Borčiču, Dragu Tršarju in Tinci Stegovec, ki so poučevali v Pionirskem domu. »Na koncu smo ostali trije: Janez Bogataj, Jirži Bezljaj in jaz. Oba sta bila perfektna risarja, meni pa je roka malo nagajala. Ni šlo, čeprav me je zelo prevzela grafika. Ko pa sem spoznal Barda, je bilo konec moje predstave, da se bom ukvarjal s slikarstvom, ker sem videl, da moraš imeti za to res rojeno roko.« Vpisal je študij primerjalne književnosti in literarne teorije ter užival v študiju in ob profesorskih legendah Antonu Ocvirku, Janku Kosu, predvsem pa Dušanu Pirjevcu. »Vedno pogosteje se sliši, da mi, ki smo hodili na predavanja prof. Pirjevca, malo pretiravamo, mistificiramo njegov lik. A bil je karizmatičen, nekaj je imel prirojenega po svojem očetu dr. Avgustu Pirjevcu, slavistu in upravniku NUK-a. Vojni čas mu je dal neko posebno izkušnjo, ko je kot politkomisar stal na štoru in govoril partizanskemu bataljonu. Podobno je delal v predavalnici. To je bila fascinacija. Vedel je, da je treba mlada dekleta in fante »zastrupiti«, ker se bo le tako izkazalo, koliko se je kdo zares odločil za študij. Znamenit je bil njegov stavek: 'Vse to, kar doslej veste o literaturi, pozabite!' Mi pa smo si rekli: še hvala bogu, da veliko ne vemo.« Prof. A. Ocvirk je kot predstojnik katedre vsakega študenta povabil na pogovor. »Vprašal me je, ali se bojim, da me bo študij književnosti motil pri pesniškem ustvarjanju. Takrat še nisem vedel, da je bil v mladosti nadarjen pesnik. Pa ni bilo tako. Pirjevec nam je odprl to, da smo na literaturo začeli gledati drugače. Njegovi uvodi v zbirki Sto romanov so bile izjemne študije, pomembne so še danes in rad jih prebiram. Nenavadno za današnji čas pa je to, da je kot urednik zbirke Znamenja pri nekdanji Založbi Obzorja izdajal naše prve pesniške zbirke. Danes si težko predstavljamo kaj takega. Čeprav s Pirjevcem ni smelo biti objavljenih veliko intervjujev, za kar so poskrbeli njegovi nekdanji partijski partizanski tovariši, ker je bil izjemno bister in so se ga nekateri tudi bali, pa je Mate Dolenc v Mladini le uspel objaviti intervju z njim in v njem je pohvalil moje pesmi. Opogumil sem se, mu jih prinesel in moja prva pesniška zbirka Plovi na jagodi pupa magnolija do zlatih vladnih palač je leta 1971 izšla v omenjeni zbirki. Poleg tega smo imeli študenti še ta privilegij, da nas je nekajkrat povabil domov v Tacen. Tam je odpadla akademska distanca, njegova žena Nedeljka je pripravila hrano, imeli smo več kot dovolj pijače in pogovarjali smo se o zelo različnih stvareh. Mene je še malo bolj poznal zaradi tega, ker je moja mama s starši nekaj časa živela v Tacnu, imela je mlajšo sestro Elo in Pirjevec je bil v študijskih letih malo zagledan vanjo, ona pa se ni dosti menila zanj, ker je bil rdečelas in pegast. Šele kasneje je postal markanten. Naučil nas je razmišljati. Dal mi je največ, in to me ni nič oviralo pri pisanju poezije.«
Ivo Svetina se je kot študent konec šestdesetih let 20. stoletja pridružil eksperimentalnemu odru Pekarna, ki je poleg EG Glej iskalo novosti v formi in vsebini. V predspletnem času je bilo težko hitro izvedeti, kaj novega se dogaja na svetovnih gledaliških odrih, pot do informacij je bila daljša. »Res je, ampak to ni slabo. Moja generacija (1948–52) je imela srečo, ker smo bili nasledniki revije Perspektive in Odra 57 (oblast ju je prepovedala). Zastavili smo si svojo pot, nismo se preveč menili za to, kar je bilo pred nami. Že prejšnja generacija je plačala visoko ceno za svobodo, spomnim naj le na zapor Jožeta Pučnika, ki je bil vzorec zastraševanja, saj bi lahko doletel kogar koli, ki se je izpostavljal. Imel sem srečo, da sem spoznal Dušana Jovanoviča in Lada Kralja, ki se je vrnil iz Amerike, kjer je delal z odličneži sodobnega teatra, oba sta mi dala več praktičnega znanja, kot bi ga dobil na AGRFT. Občasno smo hodili v Beograd na Bitef, legendarni mednarodni gledališki festival, kjer so gostovale najpomembnejše predstave sodobnih gledališč. To je bilo naše okno v svet.
Je ustvarjalna iskra res božja?
»Vsak pesnik je obdarjen z nekim talentom, a le nekateri so božji izbranci, npr. Rimbaud, sicer pa vemo, da je daru za 5 odstotkov, 95 odstotkov pa je trdega dela. Le prvi verz je pesniku podarjen, vsi drugi so popolnoma skriti in jih z muko privlečemo na dan.«
Svetina je bil od nekdaj nočni ustvarjalni ptič, a z leti je ugotovil, da ko gre ura v noč, koncentracija upada. Ni sistematik. Čeprav piše redno, se zaveda, da je najbolj nevarna rutina. »Rutina je strup. Vsake stvari, ki se je lotim, naj bo pesniška zbirka ali drama, se je treba lotiti tako, kot da je prvič.« Je zelo radoveden človek, skuša se seznanjati z različnimi področji mišljenja in pesništva, več bere kot včasih, še zmeraj razmišlja in dela načrte za pisanje poezije in dramatike, v glavi ima kar nekaj motivov za dramsko pisanje. »Zavedam se, da imajo režiserji težave z mojimi dramskimi teksti. Pišem jih enako kot poezijo.« Toda kljub temu je njegova drama Šeherezada (režiser Tomaž Pandur) postala mednarodna uspešnica. K pisanju zadnje ABC oder Krieg pa ga je spodbudila Barbara Novakovič (Zavod Muzeum) in znano črkarsko pravdo, ki jo poznamo zlasti po Prešernovem sonetu Al prav se piše kaša ... , je razširil z novimi spoznanji o tem, da je v jezikovnem spopadu šlo pravzaprav za vojno med cirilico in latinico, med katolištvom in pravoslavjem, med (zahodno) Evropo in Rusijo, kar je aktualno še danes. Upa, da bo prepoznana kot pomembno sporočilo in ne le kot še ena romantična zgodbica o Prešernu.
Najljubših 10 Iva Svetine
Naj letni čas: pomlad
Naj barva: modra
Naj vonj: pačuli
Naj hrana: ribe s pogledom na morje
Naj knjiga: Mojster in Margareta
Naj pesnik: pesnica Sapfo
Naj pisatelj: A. Camus in njegov roman Srečna smrt
Naj dramatik: Sofoklej in njegov Kralj Ojdip
Naj film: v zadnjem času Mr. Turner M. Leigha, sicer Fellinijev 8 ½ in Brookov Moderato cantabile
Naj moto: Piši, kot da boš jutri umrl! (izrek M. Gorkega)
