Vseživljenjsko učenje
Pri šestdesetih Polona ni bila tipična Slovenka, ker ni znala peti, čeprav si je pri likanju pogosto veselo brundala. Tudi plesati ni znala; je pa ob španski glasbi zapeljivo sukala boke in bila zravnana kot sveča. Na Triglav še ni splezala, hodila pa je na bližnje hribčke. Mati je bila Slovenka, za očetovo narodnost ni vedela, ker je mamo zapustil še pred njenim rojstvom. Človek bi sklepal, da je bila takole 'napol Slovenka'. Nekaj tipično slovenskega pa je le imela v sebi: pripravljena se je bila učiti, kar je neizmerno veselilo njeno ožjo in širšo okolico, ki je čutila stalno potrebo nekoga poučevati.
Vedno je bila ubogljiv otrok. Znanje je srkala kot vodni sesalec, ki sicer odlično očisti stanovanje, žal pa še ni tako napreden, da bi znal ločevati odpadke.
Polonina mama je občasno delala tudi popoldne in takrat sta Polono čuvala babica in dedek. Babica je imela navado, da se je po dobro opravljenem delu usedla ob dišeči kavi s prekrižanimi nogami in si prižgala cigareto. Vnukinjo je posadila v otroški stolček nasproti in potem sta debatirali o gospodih. Polona jo je rada opazovala pri ličenju in lakiranju nohtov. Bila je ponosna, če ji je babica z lakom namazala nohte na mezinčkih. Ko je pri sedenju prvič tudi sama prekrižala noge in si v usta namesto cigarete vtaknila svinčnik, jo je babi pohvalila z besedami, da zgledi vlečejo. Na zalogi je imela še več pametnih ljudskih izrekov, kot sta 'Znanje je dota' ali pa 'Pri učenju so pomembne lastne izkušnje'. Polona je ni razumela. Šele nekaj let kasneje se ji je posvetilo. S prijatelji so v gozdu prižgali prvo 'cigareto' srobota. Okus je bil grenak in bila je 'zadeta'. Zaključila je 'kariero kadilke'.
Dedek, veterinar po poklicu, je bil človek z zdravo kmečko pametjo. V prepričanju, da se lahko marsičesa nauči od živali, je vozil vnukinjo s seboj, ko je opravljal delo na terenu. Polona je bila tako priča spočetju psičkov in rojstvu teličkov. Z navdušenjem je na novo pridobljeno znanje prenašala na sosedove otroke, kar pa je zmotilo njihove mame. V strahu pred pohujšanjem v dolini šentflorjanski se je zbral ulični odbor staršev in opozoril Polonino babico na neprimerno obnašanje vnukinje. Babica se ni jezila na Polono, za sosede pa je že imela pripravljen pregovor: »Pamet je boljša kot žamet.«
V osnovni šoli jo je poučevala učiteljica 's poslanstvom', ki je bila tudi pisateljica. Dan za dnem so 'pilili' slovenščino. Učiteljica je z zagnanostjo nadaljevala tudi izven službe in vrhunec tega je bil roman, napisan v poetični prozi. Pred otroki pa se je rada pohvalila s pregovorom: »Kar seješ, to žanješ.« Polona je bila navdušena.
Z željo postati pisateljica se je vpisala v gimnazijo. Ves prosti čas je porabila za branje ljubezenskih romanov. Žal pa ji je profesor slovenščine zatrl vsaka umetniška nagnjenja, ko jo je podučil, da pisateljice nikoli ne dosegajo enake ustvarjalne ravni kot njihovi moški kolegi. Sošolka je bila pesnica, ki je svoje pesmi uspešno objavljala v ženskih časopisih. Polona je potihoma želela, da bi se 'nalezla' kovanja stihov. Na papir je zlila pesmico o omamno dišečem 'špehu'. Sošolka jo je prebrala, se ob tem muzala in odkimavala. Potem pa ji je razložila, da je pesem kot sok, ki ga iztisneš iz sadeža, in kako moraš s skopimi besedami povedati veliko. Govorila ji je o pesniškem navdihu, ki da je božje delo in redek dar.
Starejši brat je bil uspešen šahist. Dosegel je naslov mojstrskega kandidata. Ko je preštudiral vse pomembne partije slavnih šahistov Aljehina in Fischerja ter se naveličal šahiranja s samim seboj, se je odločil, da bo Polono naučil 'damin gambit'. Trajalo je dva dni, da je znala poimenovati šahovske figure, gibanje po črno-belih poljih pa je bila že druga pesem. Po treh tednih nadležnega ponavljanja je obupal. Polona pa si je od šahovskega 'študija' zapomnila le, da je kraljica pomembnejša od kralja.
Mati jo je učila, kako z malo denarja zvoziti do konca meseca in še prihraniti za poletni dopust ali nove zavese. Polona se je navdušila za poklic računovodje. Zbirala je račune, beležila prihodke in izdatke. Vedno pa se je zmotila pri seštevanju; izdatki so redno presegali prihodke. Spoznala je, da delo s številkami ni primerno zanjo.
V času najstništva je pri govoru uporabljala za okolico nesprejemljive besede. Stric jo je skušal odvaditi, saj se je zavedal ljudskega pregovora: »Kar se Janezek nauči, to Janez zna.« Trudil se je, da bi jo navdušil za lepo vedenje, ki bi ji prišlo prav, če bi se nekoč zaposlila v protokolu. Pravega posluha za te vrste službe pa v času socializma ni bilo in njena sočna govorica, ki je že občasno dišala po prostaštvu, jo je spremljala še v študentske čase.
Končno se je izšolala za delo z ljudmi, za poklic s poslanstvom. Sodelavci so jo naučili, da obstaja relativno poštenje in da absolutne resnice ni. Sčasoma je obvladala umetnost poslušanja pa tudi preslišanja in se ob tem delala, da skrbno sledi pogovoru. Znala je biti potrpežljiva in tudi nestrpna. 'Spoznati se na vse' je bila nadgradnja službenega uka. Redno je hodila na strokovne seminarje in potem delala vse po pogosto spreminjajoči se doktrini. Tako ni bilo treba veliko premišljevati in se posledično bati napak. Sicer pa je nekje prebrala misel, da se modrost poraja iz napak.
Deset let starejši mož jo je z veseljem učil vrtnarjenja, redno je nadziral vsa njena zemeljska dela. Razočaran je ocenil, da je vrt tak, kot bi ga nanesla voda. Zelenjavo je izpodrival plevel, visoke rože so delale senco nizkim, polži in gosenice pa so se veselo množili. Potem jo je prepričal, da je najbolje, da nič ne dela, ker nič ne zna. In končala se je kariera vrtnarice. Mož je spoznal uspešno mlajšo kmetico ter Polono zapustil z besedami. »Ti pa res ne znaš ločiti zrnja od plev.«
Oddahnila se je v prepričanju, da se je za nekaj časa znebila učiteljev in da so nastopile dolge počitnice. Uštela se je. Vlogo učiteljice je prevzela odrasla hči, ki je menila, da se Polona neprimerno oblači, ne pozna zdravega načina življenja in vsak mesec 'sfrčka' borno pokojnino. Očitala ji je tudi, da je poleg nje težko odraščala, ker ji ni znala postaviti mej, in dodala, da bo svoje otroke vzgajala s tršo roko. Materi je iz rok vzela finance z izgovorom, da je najhitreje in najenostavneje poslovati prek klika, kar pa Polona, ki je večino svojega življenja preživela v prejšnjem stoletju, seveda ne obvlada.
Veselje do poučevanja je zgrabilo tudi zeta. Razlagal ji je dnevno politiko in skrbel za njeno 'pravilno' strankarsko usmeritev, sam pa ni hodil na volitve. Zdelo se mu je, da kritiziranje doma in v službi zadostuje. Tudi polpretekli časi so bili njegova strast in tako je bila Polona deležna še pouka iz 'prave' zgodovine. Z veseljem se je lotil učenja tašče dela z računalnikom in pametnim telefonom. Poznan je bil kot vztrajen mož, vendar ga je to pot potrpežljivost kmalu pustila na cedilu.
Hči je dobila boljšo službo v drugem kraju in mlada družina se je preselila. Končno je Polona zaživela sama in bila prisiljena misliti s svojo glavo. Prav ponosna je bila nase, ko je ugotovila, da življenje teče gladko naprej. S tem pa se niso strinjali starejši sosedje. Sosed jo je učil, kako se parkira v skupni garaži. Imela ga je na sumu, da nosi v žepu meter in z njim kontrolira njeno vozniško spretnost. Soseda jo je prihajala učit gospodinjstva. V preverjanju naučenega je celo včasih dvignila pokrovko s posode.
Polona se je razveselila, ko je prišla osemletna vnukinja k njej na počitnice. Veliko sta se pogovarjali, skupaj kuhali in gledali filme po televiziji. Polona je bila sproščena kot že dolgo ne. Vnukinja se je šla igrat k sosedovi deklici, Polona pa se je v atriju zleknila na ležalnik, da bi si na soncu pogrela revmatične kosti. Ponavljala si je mantro z zgoščenke za meditacijo: »Udobno se namestite na svojem stolu, nikamor se vam ne mudi, nihče vas ne priganja …« Odneslo jo je v prijetne sanje.
»Hej, babi, zbudi se! Dobila boš sončarico,« jo je vnukinja stresala za ramena. »Kolikokrat ti bom morala še povedati, da ne smeš zaspati na soncu, že dolgo te učim, pa se te nič ne prime,« je skušala biti odrasla. »Pa sem res potrebna vseživljenjskega učenja,« se je sprijaznila Polona in se veselo zasmejala.
Postržek
Tinko je mama povila, ko se je že krepko pomaknila čez štirideseto. Pet jih je bilo že pred njo; med prvim in Tinko je bilo nekaj manj kot dvajset let. Ob njenem rojstvu so bili že vsi zdoma. Mama in oče sta zato še bolj visela na njej.
»Naš postržek!« je rekla mama, kadar se je odtrgala od kmečkega dela in prišla na govorilne ure; bila je tako polna življenja, leta so jo obšla. Tudi oče se je rad oglasil. Preprost, prijeten možakar, leta pa so ga prehitro dohitela in upognila. Tako rad se je pogovarjal o Tinki. Čvrste, globoke vezi so bile med njimi.
»Ta naš postržek,« je začenjal, vse na njem se je smejalo, »pri knjigi ne strpi dolgo, najraje je z nama na njivi. Saj menda bo šlo. Trdo bi jo prijel; a kaj, ko ji oči takoj zaplavajo. Zemljo pa ima rada, zelo rada.«
Kaj naj rečem očetu, ki je s tako odprto dušo govoril o svojem postržku. Če je naletela na težave, ni vztrajala. Zaprla se je vase. Težko se je približala otrokom. Tinkino močno področje pa je bila narava. O njej je znala povedati čudovite stvari, kot bi se ji odprle notranje zapornice. Skrbno je zalivala rože v učilnici, tudi pogovarjala se je z njimi. Kako se ji je svetlikalo v očeh! Seveda sem očetu potrdila, da dobro napreduje. Koliko radosti se mu je nabralo v očeh.
Nekaj pa je pritegnilo našo pozornost. Debelo in dišeče rdečkasto jabolko. Vsak dan ga je prinesla v šolo, ga prekladala iz roke v roke, vonjala, božala; pojedla pa ga ni.
»Zakaj ga ne poješ?« so vrtali vanjo. Začudeno jih je pogledala, na licih rdečica, zamaknjeno je spregovorila: »Diši po mamini in očetovi roki. Greje me. Če ga ne vzamem s seboj, me je strah. Pojedla ga bom doma.« Hitro je potlačila nasmešek, kot bi se zbala, da je povedala preveč, razkrila skrivnost rdečega sadeža. Zaprlo nam je sapo. Učence je presenetila Tinkina navezanost na starše. Obviseli so na njej z začudenjem, z občudovanjem.
Varnostna gesla
Hitel sem domov. Prej sem po vajah ostajal s kolegi na pijači. Ampak odkar sem spoznal Zalo, nisem hotel zamuditi njene družbe. Veselil sem se njenega objema, smeha, ki je polnil prostor, pogleda njenih toplih prijaznih oči, iz katerih se je zrcalila vsa njena ranljivost: veselje, žalost, presenečenost …
Hitro sem vtaknil ključ v ključavnico. Po navadi me je pričakala pri vratih. To, da me tokrat ni, me ni motilo. Tudi to, da sem na mizi zagledal listek, me ni spravilo v slabo voljo. Je pač šla na sprehod. Rada je imela sprehode ob morju.
Na hitro sem pogledal listek . Pa še enkrat. Saj ne more biti res. V glavi se mi je zvrtelo. Dva kratka stavka sta mi poplesavala pred očmi.
»Dragi (v nadaljevanju moj psevdonim, ki sem ga uporabljal le na spletu), uživaj, ne bom ti v napoto. Zabaval se na moj račun ne boš.«
Ne, to ne more biti res. To je pomota. In kako se je dokopala do teh podatkov? Saj sem imel vse zaščiteno z gesli. Kako si je upala vdreti v moj računalnik, v mojo zasebnost?
Res je, da sem še vedno uporabljal spletne strani zaupnih zmenkov. Zabavno je bilo pisati sporočila in pričakovati odgovore. To pa ni takšen greh. Saj to počnejo tudi drugi. Res je tudi to, da sem bil nenehno v pričakovanju, in verjetno ji to ni bilo težko ugotoviti, ker je imela poseben talent za branje mojih misli. Trudil sem se, da so bili izgovori prepričljivi, čeprav še sam nisem verjel vanje. Tudi slaba vest me je nekoliko preganjala.
Že na začetku najinega poznanstva mi je rekla, da brez obojestranskega spoštovanja, prilagajanja in sprejemanja ne moreva uspeti pri gradnji nečesa trajnega in trdnega.
Pa saj sem se maksimalno trudil. Ne more mi očitati, da ni res. Povedal sem ji tudi to, da se popolnoma ne morem spremeniti.
Tako sem sam sebe zagovarjal in se tolažil, a se nisem počutil nič bolje. Bil sem sesut. Začel sem izdelovati strategijo, v kateri ni bilo prostora za priznanje krivde. Konec koncev je ona naredila krivico meni. Pozabila je na spoštovanje moje zasebnosti. Sama si je kriva.
Nekajkrat sem jo poklical , a ni bilo odziva. Postajal sem utrujen in jezen. Lahko bi dvignila telefon. Obnaša se otročje in strahopetno. In kje je zdaj tista njena trditev, da se morata partnerja pogovarjati o nastalih težavah, kajti pogovor vodi k dobremu odnosu in odpravlja težave pri prilagajanju in sprejemanju?
Ostala mi je še ena možnost: SMS-sporočilo. Napisal sem kratko: »Če se nisi v tem letu prepričala o iskrenosti mojih čustev, potem je res bolje, da si odšla.«
In ni trajalo dolgo, ko je zazvonil telefon. Čeprav sem v njenem glasu zaznal utrujenost, razočaranost in jezo, sem tudi začutil, da se ne bom tako enostavno izvlekel iz te kaše. Kot pravi moški sem zahteval pojasnilo za njeno ravnanje in vse skupaj zanikal. Z eno besedo, jaz nisem nič kriv in nič ne vem o tej pošti. Vse to se nanaša še na čas, ko se nisva poznala. Dodal sem še, da sva se tudi midva tako spoznala. In kaj je v tem narobe?
Lahko si samo mislite, v kaj sem se spustil. Naštela mi je vsa imena, še sam nisem vedel, da je seznam tako obsežen, datume, ko sem prejel pošto in kdaj sem odpisal.
Hotel sem omiliti situacijo in sem kar tako izdavil: »Saj nisem nič hudega mislil, le enoličnost in dolgčas sem si želel razbiti. Ampak tebe imam rad.« V trenutku mi je postalo jasno, kakšen cepec sem. Kaj takega lahko rečem samo jaz. Cepec nad cepci.
»Veš, gospod Virtualni, najbolj žalostno in žaljivo je to, da sem jaz skrbela za tvoje udobje, ko si se ti dolgočasil in trosil neumnosti po spletu. Kaj pa tisto pihanje na dušo določeni osebi, da je najlepša ženska na spletu? Celo datum srečanja si določil. Čudno, da se nisi nikoli vprašal, ali tudi meni ni dolgčas zraven tebe,« je še pribila.
Še vedno sem vztrajal pri svoji strategiji, čeprav ne več tako samozavestno. Trdila je, da ni vdirala v moj računalnik, ampak da se je prek njene pošte odprla moja skrita stran. Priznati sem moral poraz, kajti meni ta podvig ni uspel, čeprav sem se trudil dve dolgi uri.
Bolje, da vam ne govorim, kaj vse sem moral narediti, da sem se ji spet prikupil. Tudi pred računalnikom nisem več toliko sedel, saj zdaj niti ni bilo več tako zabavno.
Mojemu računalniku je potekla življenjska doba in kupil sem novega. Pri zagonu sem nastavil vsa mogoča varnostna gesla. »Tako, draga moja Zala, tokrat ti ne bo uspel vdor v mojo zasebnost,« sem škodoželjno razmišljal. Sedel sem pred računalnikom, ko je prišla mimo in me prijazno vprašala, če se ji bom pridružil v mestu pri kavici. »Ja, pridem,« sem odgovoril. » Samo nekaj še moram napisati.«
»A reeeeeees?« me je vprašala. V njenih očeh sem videl hudomušnost s kančkom posmehljivosti, kar je pri meni sprožilo slabo vest.
Ampak hitro sem se pomiril, saj sem vedel, da je moj računalnik zaščiten z dobro premišljenimi gesli. Res je, da sem jih moral zapisati na list papirja (saj sem jih redno pozabljal), in list sem dobro hranil. Vsaj tako sem mislil do tega trenutka. Tam, v desnem kotu pisalne mize, sem namreč zagledal ta list papirja z vsemi mojimi varovanimi gesli. Gledala so me, mi mežikala, občutek sem imel, da mi posmehljivo šepetajo: »Si pa res cepec.«
Pogovorček pred izvirom Gospodične
S sestro Vero smo skovali načrt, kako bomo popestrili počitniške dni njenima in najinima vnukinjama, mestnim gospodičnam Maši, Špeli, Katrin in Zali, ter uživali v druščini deklic. Lepo je biti dedek in babica. Vse štiri deklice so pravi božji dar.
Dan, ki smo ga določili za obisk vedno čarobnih Gorjancev, ni bil prevroč, pač pa poznojunijsko lep in obetaven. Rahlo svetlomodro nebo z redkimi kodrastimi belimi oblački nas je pozdravljalo na vsakem koraku, pramir gorjanskih košenic in ostankov pragozda je ovil tiho spokojno druščino, ki je zadihano rinila proti v zelenje odeti in skriti Gospodični. Le tu in tam je pod nogami zašelestelo suho listje ali pa pokljalo dračje. Redki sprehajalci, ki so se zadovoljno vračali v dolino, so prijazno pozdravljali in spodbujali. Bolj nas tri, Polono, Vero in mene. Četica dveh desetletnic in dveh sedemletnic je bila namreč od začetka do konca enodnevnega izleta skoraj vedno kakšnih deset korakov pred nami. Kadar smo iz s soncem obsijanih toplih košenic stopili v globoke, skrivnostne in prijetno hladne sence stoletnih gorjanskih bukev, so deklice povsem utihnile. Le takrat so lahko v nosnicah zaznale vonj po gozdni vlagi in trohnobi in se spomnile na mojo pripoved o gorjanskih velikanih in o starodavnih mitih o žalik ženah, škratu Tausu in njegovih bratih s kopiti namesto nog, o čarovnicah, ki so z vrha Sv. Jere, tako kot s Slivnice ob Cerkniškem jezeru, letale na Klek. Korak jim je takrat previdno in strahospoštljivo zastal. Porinile so me na čelo skupine. Tam sem bil lahko vse do trenutka, ko so nas znova začeli pozdravljati sončni žarki, ki se jim je uspelo prebiti skozi gosto listje, in so se pred nami začeli bliskati obrisi naslednje košenice, na kateri smo si obetali kratek počitek. Takrat so deklice znova pospešile korak, ne preveč glasno, a razposajeno so drobile v hrib in na žalost odraslih pozabile na kratek postanek. Da bi jih bilo v globokem gozdu strah, niso priznale.
Približevali smo se izviru studenca Gospodična, ki ga iz Trdinovih bajk dobro pozna vsak osnovnošolec po tem, da izvirska voda prinaša večno mladost. S težavo sem priklical razigrano Špelo, želeč z njeno pomočjo v druščini malce duhovičiti in obe babici spomniti na njuna zrela leta.
»Špela, pojdi k babici in Veri. Naroči jima, naj se temeljito, vsaj dvakrat ali trikrat, da bo bolj pomagalo, umijeta z vodo iz izvira. Pa me nič spet ne sprašuj, zakaj, babici že vesta, kako in kaj.«
Vedno radovedna Špela, ki ji zakajev, kar je tipično samo za otroke in genije, nikoli ne zmanjka, je vztrajala in zahtevala odgovor: »Zakaj pa, dedek?«
Vdal sem se v usodo in potrpežljivo vprašal: »Ali se spomniš bajke, kako je postarano grajsko gospo z mehovskega gradu, vso polno gub in gubic po obrazu in rokah, pomladila voda iz gorjanskega izvira?«
»Seveda se, dedek. Ampak če te dobro pogledam, mislim, da bi si moral z vodo iz tega izvira obraz vsaj trikrat umiti tudi ti!«
Ko je to govorila, me je malce porogljivo gledala. Iz njenih rahlo priprtih oči se je nasmihal pravi gorjanski vražiček oziroma škratek Taus, kotički njenih ustnic so se rahlo zavihali, dokler ni prasnila v razposajen smeh in pokazala lepe bele zobke. Pošteno, kot to znajo le otroci, je povedala, kar je mislila. Dobil sem, kar sem iskal. Pa me je hitro ohrabrila. »Zame si lep takšen, kakršen si, dedek. Pa čeprav si skoraj brez las in imaš brke.«
Pri izviru me je »zatožila« babicama in nazorno pojasnila, kaj mi je svetovala. Ženski sta ji za pameten odgovor in odličen nasvet dedku s privoščljivim nasmehom obljubili posebno nagrado.
Jesen
Narava gre počasi spat,
spomladi se spet prebudi
in življenje na novo se rodi.
Oj, le rasti trava zelena
Iščeva pot v dom topline,
spoštovanja, hvaležnosti in miline.
Blodiva sem in tja,
a krog naju neme sence brez srca.
Mar res ne veva več,
kje sva doma?
Iščeva stezo v labirintu teme,
da upanje bi ozelenelo.
Ojoj, v nekdaj domu radosti,
zaupanja, ljubezni in topline
vsak novi dan
iz trna rane kri kaplja.
Iščeva sledi za sanje na stare dni.
Ah, praznina,
hujša si kot rane bolečina!
Pridi, pridi, pomladno zelenilo,
rasti, oj, rasti trava zelena,
da v objemu zelenine oživi povezanost družine.
Sonet
Na našega poeta Prešerna dan,
ko ga je dosegla bridka smrt,
iz prav zloveščih sanj
prebudil sem se zlomljen, strt,
Željan le tebe in bližine,
ko gledal bi tvoj mili obraz,
do mene seže le glas tišine,
ti tam si, a kje sem jaz ?
V jutru, ki ga barva zarja,
mi misel prva k tebi popotuje
in mi srce nemirno udarja,
vse drugo mi ostaja pusto, tuje.
Zdaj čakal bom poljub, objem,
da se le kmalu srečava v njem …
Midva
Most je združil dve srci,
dve duši, hrepeneči po sreči.
Prišel je veter pomladni,
poljubil naju v izgradnji
nove ljubezni, nove poti k sreči.
Gledava se, eno sva.
En nasmeh, eno bitje srca.
Govoriva brez besed
s pogledom objeta.
Dva samostojna bregova,
vmes voda besneča,
pozabljena sreča,
razočaranja, pereča in skeleča.
Most je trden, kamnit,
zdržati mora preizkušenj nit,
nezaupanja plaha srca dveh bitij,
ki vesta le to,
da želita ljubiti.
Desni in levi breg voda zaliva,
most ju združuje, predsodke podira.
Bova kdaj skupaj vodo zajela
ali ostala dva brega,
ki most ju združuje – in bega?
Ljubljanica
Na Vrhniki lepa in čista izvira,
čez Barje zeleno pot si utira.
Plečnikovo cerkev si ogleduje,
ko po Črni vasi mimo pluje.
Ko od Trnovskega pristana se poslavlja,
že Ivan Hribar jo z nabrežja pozdravlja.
Pri Tromostovju jo Prešeren pričakuje,
ji pokaže pot, da lahko nadaljuje.
Poskrbel je Gruber, da grajski grič obkroža,
da mesta več ne poplavlja, ga ne ogroža.
Ljubljanica ni več čista, se ne vidi dna,
ni več plesa Urške in povodnega moža.
Ko doseže Štepanjsko naselje,
jo pot v Fužinske toplice popelje.
Ko tako proti Zalogu potuje,
z večjo sestro Savo se združuje.
