Ogrožena varnost
Za slovenske zmage
V preteklih tednih smo veliko slišali in brali o nevarnostih, ki jih za varnost držav in prebivalcev predstavljajo teroristična dejanja skrajnih skupin. Tokrat so v ospredju islamski fanatiki, ki skušajo svoja dejanja upravičiti z verskimi »argumenti«. Najbrž v našem kulturnem prostoru ni povsem jasno, zakaj je prepovedano upodabljati preroka Mohameda, še posebej pa je po prepričanju islamistov zavržno, če je prerok predmet satirične karikature. Prav to so storili v pariškem časniku Charlie Hebdo, in »pravoverni« islamisti so se maščevali s terorističnim napadom. Tega dejanja ne gre presojati le v okviru ogrožene nacionalne varnosti, temveč tudi kakšen je pravzaprav koncept multikulturnosti našega okolja, v katerem naj bi enakopravno sobivali predstavniki različnih verskih prepričanj, ras, kultur. Pravzaprav naj bi nas ta raznolikost bogatila. Na načelni ravni je to sprejeto, tudi zakonodaja evropskih držav praviloma zagotavlja enakopravnost vseh državljanov. V dejanskem življenju pa je marsikdaj drugače.
V Franciji so razmere še posebej zapletene, saj se je v to državo priselilo veliko prebivalcev nekdanjih kolonij. Še posebej številni so priseljenci iz Alžirije, ki so večinoma islamske veroizpovedi. Velika večina se je uspešno vključila v francosko okolje, za katerega je značilna privrženost državljanskim svoboščinam. Uspešnost integracije priseljencev v novo družbeno okolje je seveda v veliki meri odvisna od njihovega socialnega položaja. In v tem pogledu se je v zadnjih dveh desetletjih veliko spremenilo, praviloma na slabše. Kriza je najbolj prizadela priseljence, med njimi je stopnja nezaposlenosti največja. Poslabšane socialne razmere so obenem spodbudile pojav skrajnih skupin, ki priseljence obtožujejo, da »kradejo«delovna mesta »domačim« državljanom.
Nestrpnost do tujcev se širi po Evropi, v zadnjem času jo je zlasti zaznati v Nemčiji. Tam so v 60. letih prejšnjega stoletja širokogrudno vabili delavce iz južnoevropskih držav, ki so pomagali pri razcvetu nemškega gospodarstva. Največ jih je prišlo iz Turčije, ki so v novem okolju relativno dobro zaslužili in s svojimi dohodki pomagali sorodnikom. Postopoma so si priseljenci v novem okolju ustvarili družine in skušali zaživeti »polno življenje«. Toda ni šlo, prišleki so se nekako zaprli v svoje okolje, večina se tudi jezika nove sredine ni naučila. Oblasti temu vprašanju niso namenjale potrebne pozornosti in po nekaj desetletjih navideznega sobivanja so se tujci vse bolj odtujevali od gostiteljev. V Berlinu na primer večinoma živijo v četrti, ki so jo poimenovali »mali Istanbul«. Skratka, sprva so prišli le kot delavci, v resnici pa so bili to ljudje z vsemi socialnimi, kulturnimi in tudi verskimi potrebami. S slabšanjem njihovega socialnega položaja se je tudi v Nemčiji – podobno kot v Franciji – zlasti med mladimi krepil občutek socialne izključenosti in brezizhodnosti. To je seveda idealno gojišče za uveljavitev radikalizma, ki se je najbolj grobo izrazil z vključevanjem evropskih muslimanov v Al Kaido ali Islamsko državo.
V razpravah o terorizmu pa je v zahodnem svetu tudi veliko sprenevedanja. Dosledno se politika izogiba odgovoru na vprašanje, kateri so pravi vzroki za radikalizacijo islamskega sveta. Prva upoštevanja vredna okoliščina je socialna in družbena podoba tega dela sveta. Kljub velikemu bogastvu držav večina živi v revščini. Prepad med tistimi, ki imajo, in onimi, ki nimajo, je za naše razmere nepredstavljiv. In v takem okolju se pojavijo novi »preroki«, ki obljubljajo pravičnost in solidarnost, vendar se je treba za dosego teh ciljev žrtvovati. Če je potrebno, tudi z ubijanjem »nevernikov«. Druga spodbuda k razraščanju terorizma pa so vojaške intervencije Zahoda v muslimanskem svetu. Zlasti Amerika si prizadeva za prevlado tudi v tem delu sveta, vendar je tudi najsodobnejše orožje neučinkovito v boju proti ljudem, ki se borijo proti tuji nadvladi. Veljalo bi jim prisluhniti in potem bi bil verjetno tudi boj proti terorizmu uspešnejši.
