Kuhinja iz pravljice

Zgodbe | feb. '15

Mizarske spretnosti Janka Zakovška imajo korenine pri njegovem očetu in dedu. Tudi njegovi hčeri sta od malega vedeli, da bosta zaposleni v družinskem podjetju. Njihov "paradni konj" so starinske kuhinje, čeprav izdelujejo prav vse pohištvo.

»Dedek je imel veliko kmetijo v Krški vasi in je sam izdeloval marsikaj, tudi pohištvo. Naš oči se je učil ob njem in že kmalu znal poprijeti za marsikatero delo. Čeprav je po poklicu strojnik, sta pred 30 leti z mamico ustanovila Mizarski atelje; oče je duša proizvodnje, mamica pa je s posluhom za estetiko in tradicijo usmerjala družinsko dejavnost v starinsko pohištvo,« pripoveduje Anja, mlajša hčerka, ki je tudi zaposlena v njihovem Mizarskem ateljeju v Celju. Oče Janko je tik pred upokojitvijo, zato je že pred leti direktorsko vlogo predal starejši hčerki Katji, mama Jadranka pa je že upokojena. To pa ne pomeni, da ni z dejavnostjo še vedno zelo povezana, vendar z malo drugačne plati.

Njihov »paradni konj« so starinske kuhinje, čeprav izdelujejo prav vse pohištvo. Kuhinja ima od nekdaj velik simbolni pomen in predstavlja srce doma, zato ne čudi, da kjer koli se predstavi Mizarski atelje iz Celja s svojimi replikami starinskih kuhinj, povsod požanje velike uspehe. V romantične podobe kuhinj iz polnega lesa so »skrili« najsodobnejše rešitve in okovja. Omara, ki je kot nekdanja shramba, znotraj pa sodobne izvlečne police, pa pokrit predal za pripravo testa in predali ter predalčki, kjer vsaka malenkost najde svoje mesto, in še marsikaj. Vse to starejšim sproži nostalgične spomine, mlajšim pa se zdi kot slika iz pravljice.

Janko in Jadranka

Janko izhaja iz Krške vasi; rasel je ob ustvarjalnem očetu, ki je tako rekoč vse, kar je kmetija potrebovala, naredil sam. Njegov oče – Jankov ded – je bil po poklicu mizar, kmetijstvo pa je zahtevalo vse več različnih spretnosti, zato je njegov sin, ko je prevzel kmetijo, zastavil svoje delo zelo široko. Mizarstvo je bilo le del vseh spretnosti, ki jih je obvladal. Je pa naneslo tako, da je Janko, potem ko je v Celju končal srednjo strojno šolo in bil kot strojnik tudi nekaj časa zaposlen, z ženo ustanovil mizarsko podjetje in z njim dosegel izjemen uspeh. Tako se je mizarstvo od deda prek očeta, ki se je s tem ukvarjal le »mimogrede«, preneslo na Janka.

Janko se rad spominja svojih otroških let v Krški vasi, kamor se še vedno rad vrača. Ob vsakem obisku pa se prebudijo tudi zelo lepi spomini. Pravi, da je bil njegov oče tako spreten, da je zanj izdelal celo smuči. Lesene smučke, majhni hribi, na katerem so fantje »štamfali«, in mraz, ki je včasih segel do kosti (obutev in oblačil, ki ne bi prepuščala vlage in mraza, seveda še ni bilo) – vse to je zajemalo zimsko veselje, ki se za vedno zapiše v srce. K zimi pa so seveda spadale tudi koline; teh spretnosti pa je Jankova mama, ki je stara 86 let, naučila tudi snaho Jadranko. Zelo so povezani, in odkar sta Jadranka in Janko skupaj, so kar se da veliko koncev tedna preživljali v Krški vasi in pomagali na kmetiji. Jadranka celo pravi, da je njena tašča kot njena druga mama; marsičesa jo je naučila in danes obvlada vsa kmečka dela, ki jih kot mestna deklica ni poznala, kaj šele obvladala.

Njen oče, po rodu Gorenjec, je bil eden izmed le treh takrat slovenskih vojnih pilotov, zato so se preselili v Brežice, v bližino vojaškega letališča Cerklje. Tudi njeni spomini na otroštvo v Brežicah so zelo lepi, zato je bila žalostna, ko sta se z mamo po ločitvi staršev preselili k stari mami v Celje (sicer pa njihova družina izhaja iz Savinjske doline). »Ko bom velika in se bom poročila, bom šla nazaj v Brežice,« je neprestano ponavljala. Očitno uspešno, saj je v Celju spoznala svojega moža, ki izhaja iz bližine Brežic.

Katja in Anja

Obe hčerki sta odraščali ob delu v njihovi delavnici in na kmetiji starih staršev. Zgodaj sta že pomagali v proizvodnji, kjer še danes poprimeta za delo – od brušenja naprej. Lepi spomini pa ju vežejo tudi na Krško vas in stare starše.« Naučili sva se vseh kmečkih del in uživali na dvorišču, polnem živali. Danes otroci ne vedo, od kod prihaja hrana, mislijo, da je vse iz trgovine, midve pa sva doživeli vzgojo zelenjave od sejanja do pobiranja plodov.« Oče jima je pripovedoval o svojem otroštvu, zato sta hoteli vse, kar so počeli takrat, doživeti tudi sami – tako sta z očetom lovili ribe, raziskovali gozd ... Vsako leto pa so radi preživljali del počitnic tudi na morju – v Istri so imeli počitniško prikolico, kjer so uživali sredi narave. Posebno lepi spomini pa ju vežejo na stare starše v Krški vasi in na mamine starše. Spomini na dedka pilota in njegove zgodbe, ki sta jih poslušali, ko sta ga obiskali v Kranju, so nekaj posebnega. Najbližja pa jima je babica – mamina mama.

Obe sta od malega vedeli, da bosta zaposleni v družinskem podjetju, zato je starejša Katja kolebala med študijem ekonomije in arhitekture. Vendar se tudi kot ekonomistka (in direktorica) loteva risanja načrtov in oblikovanja njihovih izdelkov. Po mami ima velik občutek za umetnost – igra klavir, naredila je tudi glasbeno šolo, in dolgo je plesala v celjskem Plesnem forumu. Še vedno je ustvarjalka in estetka, tako kot mama. In tako kot mama tudi Katja neguje svoj vrt, da imajo zdravo hrano. Mama Jadranka pa odstopi kite lepega česna pa paprike, paradižnike, peteršilj in še kaj za sejme in razstavne prostore, da kuhinjam vdihne življenje, in jih še polepša s čipkami in vezenimi prtički.

Mlajša Anja pa je bolj športen tip – privlači jo celo ekstremno smučanje in tudi po tem je podobna očetu. Zelo spretna je tudi v proizvodnji, kjer ženska roka pride zelo prav, še zlasti ob finiširanju. Kmalu bo pomagala tudi pri izdelavi kuhinje za svoj dom.

Stara starša pa zelo računata tudi na vnuka, na Katjinega sina Matijo in hčerko Gajo, pa tudi na tiste, ki še pridejo, saj je Anja tudi že v resnejši zvezi. »Matija obiskuje modelarski krožek, in ko le lahko, pride tudi v našo proizvodnjo,« pripoveduje Katja. Starša sta malce računala na ženina, ki bi pokazala zanimanje za proizvodnjo in mizarstvo, toda to je bil račun brez krčmarja. Zato pa Matija kaže, da ima njihovo podjetje pravega naslednika.

Podjetje

In kako je sploh prišlo do družinskega podjetja, specializiranega za starinsko pohištvo, kar zahteva posebne spretnosti in dodatna znanja? Jadranka je bila zaposlena v trgovini s pohištvom in tako se je porodila ideja, da bi z možem imela svoj salon pohištva in bi kupcem ponudila nekaj več, se jim bolj prilagodila … Na ta način bi tudi lažje izrazila svoj velik estetski čut in bila ustvarjalnejša. Rečeno – storjeno! V praksi pa je bilo to videti tako, da so bili standardni kosi pohištva pogosto nekaj centimetrov prekratki ali predolgi, zato sta kupila mizarski stroj, da sta dimenzije prilagajala potrebam kupcev … Popravkov je bilo ogromno. In ob tem se je spet rodila nova ideja – zakaj ne bi kar sami izdelovali pohištva, kakršnega sicer ni bilo mogoče kupiti. Odločila sta se za videz starih kuhinj, izdelanih iz polnega lesa. »Les kupujemo v Sloveniji, iščemo pa tudi takega z grčami ali celo s sledmi črvičkov. Povsem raven slavonski hrast ni za nas, ker deluje že skoraj nenaravno.» Pravijo, da obilica lesa po žledu za njih ne predstavlja možnosti za cenejši nakup, saj imajo stalne dobavitelje kakovostnega lesa, ta pa ohranja svojo ceno. Njihove izkušnje kažejo, da se zanimanje za stare kuhinje povečuje tudi v modernejših stanovanjih in hišah. Ker so prostori v sodobni arhitekturi odprti, se naročila širijo tudi na jedilnice in dnevne sobe. Na Primorskem imajo na primer raje temen les, drugje pa barvitejšega – omarice so v zelenkastih ali v modrikastih tonih, kredence pa so lahko tudi čisto bele. Za poslikave imajo pri njih posebnega mojstra, in tudi te naredijo njihovo pohištvo še bolj romantično. Večino proizvodnje prodajo v Sloveniji, nekaj malega pa tudi v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Ker je v njihovi proizvodnji ogromno ročnega dela, si niti ne želijo širjenja obsega dela. Zato se tudi ne predstavljajo na tujih trgih; sprejmejo le naročila tistih kupcev, ki jih sami poiščejo. »Ostajamo družinsko podjetje – poleg domačih so zaposleni še 3 mizarji, in to je za zdaj naš optimalen obseg. Ni naša ambicija širiti se, ampak ostati kakovosten in izviren.«

Lidija Jež