Po duši kulturnica, po srcu učiteljica
Sivolasa gospa, počasnega, utrujenega koraka, a ostrega uma in izjemnega spomina. Letos bo naštela 90 poletij, z možem bosta prihodnje leto skupaj že 70 let. Berta Čobal Javornik, ki živi v Pernici pri Mariboru, je po duši kulturnica, po srcu pa učiteljica. Skozi njene roke je šlo 35 generacij prvošolcev. Je pobudnica dneva upokojencev in založniške dejavnosti.
Rodila se je 22. junija 1925 na Pernicah nad Muto kot najstarejša med šestimi otroki. Ime Berta, ki je bilo pred devetdesetimi leti precej nenavadno, ji je dal dedek. Med 2. svetovno vojno je bila s starši, brati in sestro izseljena v Srbijo. Maturirala je na Trgovski akademiji v Zrenjaninu, kasneje pa je ob delu diplomirala na Pedagoški akademiji v Mariboru.
Poučevala je v Pečarovcih, na Gradišču na Kozjaku. Glede na njene dolgoletne izkušnje v šolstvu, pa tudi sama ima tri otroke, ima pravico, da je kritična do sodobnega poučevanja. »Pri vsakem učencu sem našla zametek oziroma njegovo danost, na čem bo lahko gradil svojo eksistenco. Da najde raison d'etre, da najde veselje in ljubezen do tistega, kar je, ker potem mu bo v življenju lažje. To je naloga učiteljev, da najde pot do učenca, da mu prisluhne, ga razume in sprejme, in učenec mora v tebi čutiti osebo, ki ji zaupa in ki mu nadomešča včasih celo mater. Opažam pa, da so otroci zdaj predvsem številke, ne pa ljudje. Preveč je ocenjevanja, rangiranja in tekmovanja, ki je do neke mere sicer zdravo, vendar pa ne sme biti cilj. Ne smem delati krivice. Še obstajajo učitelji, ki se zelo trudijo, in so učitelji s srcem,« pravi Berta Čobal Javornik, ki pa je precej črnogleda, ko gleda v prihodnost. »Zame me ne skrbi, ampak za mlajše. Prihodnost ni obetavna.« Pogreša kulturni utrip v osnovnih šolah, včasih so bili tako zagreti za kulturno udejstvovanje, da so učitelji, med njimi tudi sama, kradli kurjavo v šoli in jo nosili v zadružni dom, da so tam lahko vadili.
Misli je morala zapisati
V življenju je veliko pisala. »V sebi sem ves čas čutila navdih, da moram misli, ki so se mi rojevale in podile po glavi, tudi zapisati. Pred leti so v arhivu odkrili Mlado jutro, slovensko mladinsko revijo, v kateri je bila objavljena moja pesem Juterčki jokajo, in to daljnega 25. novembra 1934,« opisuje.
Do zdaj je napisala šest knjig: leta 1997 zbirko balad Nekoč, v knjigi Sonce in oblaki na mojem nebu je opisala zgodbice, povezane s šolskimi leti pri Juriju ob Pesnici, Spomin na otroštvo je objavila v 21. Zborniku Likusa, v samozaložbi je izšel roman Trnjakova domačija, predlani pa zbirka Drobne misli v trivrstični japonski pesniški obliki haiku. Po romanu Skaljena ljubezen Agate in Friderika zdaj celo nastaja film. V njem je povzela legendo, ki že več kot 500 let živi v osrčju Slovenskih goric, o tragični ljubezni med grofom velikega hrastovškega gospostva Friderikom Herbersteinom in Agato Nirnberger, plemkinjo nižjega rodu z gradiča Štralek pri Voličini.
Kljub letom ima še vedno veliko dela, čeprav zdaj bolj pospravlja svoje literarne stvaritve. »Za vse, kar hočeš in kar želiš narediti, je eno življenje prekratko,« pravi in dodaja, da je bilo njeno življenje bogato in nikoli dolgočasno. Več kot 27 let je bila sodelavka pri radijski oddaji Sestanek starejših na Radiu Maribor. Napisala je tudi več radijskih iger, pesmi za otroke, besedil, med drugim za glasbenike Toneta Neuvirta, Lojzeta Peserla, Marjana Smodeta, za vokalno skupino Liguster in druge. »Najbolj pri srcu sta mi moji pesmi Slišim potok žuboreti in Nekoč, ki ju je uglasbil Zlatan Vauda. V čast si štejem, da je uglasbil prav moje pesmi,« pravi, saj je ta skladatelj, rojen v Pernici, med drugim napisal prvo otroško opero v Jugoslaviji – Ježevo hišo po pripovedi Branka Čovića.
Za svoje delo in ustvarjanje je Berta Čobal Javornik dobila številna visoka priznanja, med drugim plaketo Zveze društev upokojencev Slovenije in plaketo Zveze kulturnih društev Maribor, kjer je častna članica. Leta 2001 so jo v Občini Pesnica izbrali za častno občanko.
Včasih je prehodila vse gozdove, blizu in daleč. Danes ji je to pretežko. Recitira pa pesmice svojim sedmim pravnukom. Ena zbirka, popolnoma pripravljena, še čaka objavo. V zabavo ji je računalnik in družabno omrežje Facebook, sama pravi, da sta jo kar zasvojila. Tudi zato, ker njen mož, s katerim se je poročila leta 1946, ne sliši in mu peša vid. »Živim bolj v tišini in s spomini na preteklost. Kako preživeti v dvoje skoraj 70 let? Skrivnost so spoštovanje in potrpljenje in seveda iskrena ljubezen, opora in moč za premagovanje težav v poznejšem življenju,« zaključi Berta Čobal Javornik.
