Spomini namesto spominkov

Zgodbe | feb. '15

Marušo in Lucijana Skoka iz Ljubljane smo spoznali – kje drugje kot na izletu! Sta zgovoren in zabaven par in že na prvi pogled se opazi njuna povezanost in uglašenost, predvsem pa ljubezen do življenja in želja po doživetjih. Našla sta se v zrelih letih in odkrila, da sta kot ustvarjena drug za drugega.

Oba sta Ljubljančana, vendar se v mladosti nista poznala, čeprav sta živela v bližini, on na Viču, ona pa na drugi strani železniške proge, v Rožni dolini. »Sem pa hodil rabutat sadje k njim,« se nasmeje Lucijan. »Pa tudi jaz sem slišala za fanta z motorjem, ker pa je bil deset let starejši, se nisva poznala,« pove še Maruša. Za motorje ga je navdušila mama že v ranem otroštvu, še hrani fotografijo, na hrbtno stran katere je njegov oče zapisal, da se takrat štiriletni Lucijan »zelo zanima za tehniko, posebno za motorje«. »Moja mama je bila prava atrakcija, ko se je kmalu po koncu druge svetovne vojne vozila z motorjem. Oba sva imela rabljena stara horexa regina, jaz 350 ccm, ona pa 400 ccm, s prikolico. Kor študent sem tudi nekaj malega dirkal. Vožnja z motorjem je zame nekaj najlepšega!«

Otroški voziček namesto motorja

Življenje pa obrača svoja pota, in ko si je Lucijan ustvaril prvo družino, je prodal motor in med drugim kupil otroški voziček in dve kolesi. »Tako je pač bilo. Sem pa neizmerno trpel, ker sem bil brez motorja. Pred nekaj leti sem si končno kupil cestni motor, o katerem sem sanjal že od desetega leta: bmw box, letnik 1988. Z njim se vozim najraje po serpentinah, rad se zapeljem na Jezersko, v Logarsko dolino, na Pavličevo sedlo …« »In zdaj ga izboljšuje,« pristavi Maruša. »Ja, res je, rad bi dogradil še bočno prikolico. Do julija letos, ko bom imel osemdesetletnico, mora biti nared.« Izleti z motorjem so ena redkih stvari, ki jih počne Lucijan sam. In kljub zaskrbljenosti, ali se bo srečno vrnil s poti, ga domači ne morejo odvrniti od vožnje z motorjem.

Sicer sta zakonca Skok le redko narazen, saj imata kar nekaj skupnih konjičkov. Tisto, kar ju je združilo, je zborovsko petje. »Sva pevca, ona poje tenor, jaz pa drugi bas. Ampak skupaj pa ne znava nič zapeti, ker sva navajena na zbor,« se smejita. Spoznala sta se v Mešanem pevskem zboru Kolinska, kjer je pela Lucijanova prva žena, Maruša pa tudi, saj je bila vso delovno dobo zaposlena v Kolinski. »Ko bi vedeli, kakšna odlična firma je to bila! Še zdaj mi ne gre v glavo, da je ni več,« se z obžalovanjem spominja odličnih izdelkov, sodelavcev, vodstva.

Lucijan je vmes zamenjal še nekaj pevskih zborov, v nekaterih je sodeloval istočasno. »Denimo z mešanim pevskim zborom dr. Bogdan Derč pediatrične klinike smo gostovali v ZDA, sodeloval sem pri zboru SCT, več let sem pel tudi pri komornem zboru Fakultete za elektrotehniko. Kmalu je postalo prenaporno, tako da sem ostal pri zboru Kolinska.« Kasneje, ko je Kolinska propadla, je pevce za nekaj let 'pod streho' prijazno sprejelo Društvo vojnih invalidov Ljubljana. Zdaj pa prepevajo še naprej kot MePZ Kolinčani. »Moram povedati, da mož igra kitaro in orglice, je samouk, ampak je že kar dober,« pove Maruša. »Kar je res, je res,« zavrne moževo negodovanje, da to nikogar ne zanima …

Številni skupni konjički

Skupaj sta od leta 1998, on je bil vdovec, ona že dolgo ločena, leta 2001 sta se poročila. Lepo je slišati, da imata z nekdanjim možem in njegovo družino prijateljske stike. Vesela sta, da so otroci njuno zvezo lepo sprejeli in da se dobro razumejo. Lucijan ima dva sina in tri vnuke, Maruša pa sina in dva vnuka. »Otroci so lahko srečni, da eden od staršev najde partnerja, s katerim živi v slogi, in da skrbita drug za drugega. Tako so sami razbremenjeni,« sta soglasna.

Po ženini smrti je bil Lucijan kar nekako izgubljen, ni se znašel pri gospodinjskih opravilih … »Smo ga pa v zboru vsi občudovali, kako je bil pozoren in kako lepo je skrbel za svojo bolno ženo. Takoj sem vedela, da je dober človek. Lahko rečem, da sem dobila moža, kot sem si ga vedno želela – športni tip, veseljak, pozoren, dober … Predvsem pa imava enaka zanimanja. Kar veliko ljudi nama zavida, da naju zanima toliko istih reči,« je iskrena Maruša, ki vedno najde čas za prebiranje Vzajemnosti, na katero je naročena že leta. Veliko časa posvečata športu. »Včasih sva smučala, veliko več kolesarila, igrala sva tenis in še marsikaj. Zdaj se pa boriva s kilogrami. No, to velja zame, zato hodim trikrat na teden na telovadbo v okviru šole hujšanja,« pravi Maruša. »Mož pa solidarno hodi z mano.« Igrata še namizni tenis pa tudi veliko hodita. »Nordijska hoja je krasna aktivnost, palice so zelo koristne, če jih le pravilno uporabljaš,« pravi Lucijan, ki je po poklicu športni pedagog, uradno: specialist s področja kinezioloških znanosti. Najdlje je za telesno vadbo navduševal študente umetniških akademij: prihodnje glasbenike, likovnike in gledališčnike. »Učil sem boeme,« se pošali, »ki so veljali za antišportnike. No, ampak nekateri so se prav potrudili.«

Potem Maruša pojasni, da je v osmih letih imela štiri ortopedske operacije, zaradi obrabe sklepov so ji zamenjali oba kolka, koleno in operirali ramo. »No, jaz pa sem si dal 'iz solidarnosti z ženo' zamenjati poškodovano koleno,« je spet hudomušen Lucijan. Za kondicijo skrbita tudi zato, ker jo potrebujeta za njun najljubši konjiček – potovanja.

Vandranje po svetu …

O tem, kje vse sta že bila, kaj sta videla in doživela, bi lahko govorila ure in ure. »Najraje spoznavava ljudi in običaje. In obnavljava znanje tujih jezikov. Jaz predvsem španščino, saj sem obiskovala tečaj na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Zelo rada hodiva na križarjenja, zbirava točke in tako so najina potovanja precej cenejša. Podobno sva pred časom zbirala letalske milje in sva imela zastonj polet v Argentino,« pove Maruša. »Pa tudi po spletu nenehno iščem najugodnejše ponudbe. Ker nimava obveznosti, se lahko odločiva in v dveh dneh odpotujeva.«

Pri najljubših potovanjih nista najbolj usklajena. Marušo, ki je že sama veliko prepotovala, namreč veliko bolj kot moža privlači vzhod, eksotika: Tajska, Indija, Laos, Venezuela. Nikoli ju ni strah, ne glede na to, na katerem koncu sveta sta. Pa tudi neprijetnih dogodkov se ne spominjata. »No, v Kairu je pred glavnim muzejem eksplodirala bomba mesec zatem, ko sva bila tam. Ampak saj ni vredno razpravljati o tem, nesreča se ti lahko zgodi tudi v domači hiši,« sta si edina.

»Imava srečo, da nama ni treba vlagati v hišo ali jo obnavljati, tudi pri hrani ne komplicirava. Lahko rečem, da vse, kar nama ostane od sicer kar solidnega življenja, dava za potovanja. Dokler bova lahko, si bova privoščila dolga potovanja, potem pa le krajše izlete. Letos greva v Indokitajsko,« se Maruša že veseli. »Ko sva doma, pa rada sedeva v avto in križariva po Sloveniji.«

Skoraj bi pozabila omeniti njuno vsakodnevno rutino: če nimata pomembnih opravkov, je zjutraj po kavi čas za karte: igrata argentinski remi (romi) ali pa možgane razgibata s triominom, pri katerem sestavljata trikotne domine s številkami. Najbolj pa uživata ob večerih, ko se zlekneta na kavč in gledata slike s potovanj. Za vsako posebej vesta, kje sta jo posnela in v kakšnih okoliščinah. »S potovanj ne prinašava spominkov, ki bi se prašili na policah, pač pa veliko lepih spominov,« na kratko povzame Maruša Skok.

Anita Žmahar, fotografije: osebni arhiv zakoncev Skok