Tudi bolniki so radi urejeni

Potrebe starejših ljudi, ki se zdravijo v bolnišnici, se nekoliko razlikujejo od potreb mlajših bolnikov. Zato ima njihova zdravstvena nega določene posebnosti. O tem smo se pogovarjali z Nikico Grkman, dipl. medicinsko sestro. Zaposlena je na Srednji zdravstveni šoli Ljubljana kot učiteljica strokovnih predmetov, kjer poučuje zdravstveno nego in vodi praktični pouk. Velik del njenega dela poteka v Bolnici dr. Petra Držaja na kliničnem oddelku za revmatologijo in tako ima veliko neposrednega stika s pacienti.

Vsak dan se srečuje z boleznijo, trpljenjem, čustvenimi stiskami in različnimi potrebami bolnikov. Z izkušnjami, ki jih je pridobila kot medicinska sestra v kliničnem okolju, ter z nenehnim izobraževanjem v šolstvu si prizadeva za medsebojne odnose, ki niso osredotočeni na diagnozo, ampak na pacienta z diagnozo. Najpomembnejše se ji zdi, da pacienta upošteva kot človeka, ob tem pa še kot človeka z boleznijo. To pomeni, da se vsakemu bolniku posvečajo individualno, vsak človek ima namreč svoje potrebe.

Teži jih osamljenost

Katere so skupne značilnosti starostnikov v bolnišnici? »Predvsem je to občutek osamljenosti in nezaupanja ter včasih tudi izguba vere v izboljšanje, po drugi strani pa velika želja po izboljšanju in zdravju.« Vendar tudi med starejšimi bolniki obstajajo velike razlike. Nekateri so res zelo osamljeni, ne vedo, na koga se obrniti, ter so videti kar nekoliko izgubljeni. Na drugi strani so starejši ljudje, ki jim bivanje v bolnišnici pomeni dobrodošel odmik od domačega okolja, kjer zanje ni dobro poskrbljeno ali so celo zlorabljani. Takšni so v bolnišnici zelo zadovoljni, saj so na toplem in čistem, poskrbljeno je za njihovo prehrano. Varnejše se počutijo v bolnišnici kot pa doma. Med starejšimi pa so tudi bolniki, ki si zelo želijo iti domov. Večinoma so to ženske, ki so pred boleznijo doma skrbele za nekoga od bližnjih, za moža pa tudi vnuke, kadar so njihovi starši v službi. V času, ko so v bolnišnici, jih skrbi, kdo bo tisti čas poskrbel zanje.

Potrebe pacientov ugotavljajo v pogovoru z njimi, pogosto pa že takoj ko vstopijo v sobo. Nekateri so živahni, zgovorni in odprti, drugi so tišji, sestre opazujejo pri delu in so včasih tudi prestrašeni. Nekateri so v bolnišnici prvič, nimajo izkušenj in ne vedo, kaj naj pričakujejo. Drugi so že stari znanci in vedo, na koga se morajo obrniti, če kaj potrebujejo. »Tiste, ki se slabše znajdejo, z dijaki med potekom našega praktičnega pouka peljemo po bolnišnici in jim razkažemo stvari, ki so za njih pomembne. Nazadnje smo neko bolnico, ki niti ni vedela, da v bolnišnici obstaja kapela, odpeljali tja. Bila nam je neskončno hvaležna, da smo ji omogočili duhovno doživetje, ki ji je vlilo novo vero in upanje. Ob tem je lahko s sabo v bolniško posteljo odnesla tudi revije, ki so tam na voljo. V današnjih časih, ko je vse zelo drago, starejšim bolnikom veliko pomeni, da kakšno stvar dobijo tudi brezplačno,« pripoveduje naša sogovornica.

Težavnih bolnikov ni

Kot pravi, je pri delu z bolniki najbolj pozorna na neverbalna sporočila. »Nekateri pacienti povedo, kaj potrebujejo, drugi pa so tiho. K tem drugim kljub temu pristopim ter navežem stik z njimi, da se mi lahko odprejo ter povedo svoje želje.« Ali ima izkušnje s tako imenovanimi težavnimi bolniki? »Nedavno sem bila na seminarju, kjer je predavatelj govoril o težavnih otrocih. Rekel je, da težavnih otrok ni, da so samo težavni starši. Če izhajam iz takšnega pojmovanja, potem tudi težavnih bolnikov ni, smo samo težavni zdravstveni delavci. Zdi se mi, da že zdravi ljudje potrebujemo nešteto stvari, da lahko normalno funkcioniramo. Ko pa smo bolni in imamo poleg tega še kup drugih težav, na primer materialno stisko, nepreskrbljene svojce in množico drugih skrbi, ali se nimamo pravice kdaj tudi kaj pritožiti? V bolnišnicah pa dostikrat ni razumevanja za bolnike in za to, kaj je v ozadju njihovega nezadovoljstva. Zdravstveni delavci ne moremo rešiti njihovih težav, lahko pa vplivamo na to, da se človek počuti bolje, ker do njega pokažemo sočutje. Ne moremo rešiti njihovih življenjskih težav. Lahko pa se pogovarjamo z njimi ter jih spomnimo na svetle trenutke v njihovem življenju.«

Potrebni sta natančnost in rahločutnost

V čem se nega starejših bolnikov razlikuje od dela z mlajšimi bolniki? Razlik je po besedah Nikice Grkman veliko. Predvsem ker so pri starejših ljudeh prisotne starostne spremembe. To pomeni, da je treba biti pri delu še natančnejši in rahločutnejši. »Nedavno sem negovala pacientko, ki je stalno odklanjala pomoč pri prhanju. Želela je ostati samostojna. Ko je nekoč izrazila željo po umivanju glave, sem ji predlagala, da bi bilo to najbolje storiti pod prho. Ni želela. Zdelo se mi je, da bo težko toliko časa držala glavo nad umivalnikom pod pipo. Na moje vztrajno prigovarjanje pa mi je že nekoliko jezno odvrnila, da je gole že ne bom gledala. Starejši imajo torej na splošno več zadržkov in jim je zelo neprijetno, če so telesno razgaljeni. Zelo taktni moramo biti tudi pri inkontinentnih, ko jim menjamo vložke.«

Kadar imajo na oddelku gluhe, naglušne, slepe ali slabovidne paciente, jim prilagodijo svoje ravnanje in komunikacijo z njimi. Zelo pomembno se ji zdi, da imajo tudi starejši pacienti, ki sami ne zmorejo, urejeno ustno votlino. S tem, ko imajo urejene zobe, se jim zviša samopodoba, bolje se počutijo. Poleg tega lažje govorijo in lažje jedo. Pacientom pa urejajo tudi pričesko, nohte in drugo, kar je potrebno.

Nikica Grkman je prepričana, da ima vsak bolnik pravico do kakovostne oskrbe in nege. Ima pravico, da se v bolnišnici počuti dobro kljub bolezni. In ima pravico biti urejen. Če tega ne zmore in ni sposoben storiti sam, je dolžnost medicinske sestre, da mu pri tem pomaga. »Bolnik potrebuje spodbudo pri pomanjkanju volje do življenja, pri moteni gibljivosti zaradi starosti in bolezenskega stanja ter pri moteni komunikaciji. Pri tem imam v mislih težave, kot so naglušnost, otežen govor in podobno.« Medicinska sestra ugotavlja stopnjo in vrsto odvisnosti pri pacientu. Zanima jo, koliko in pri katerih opravilih je pacient lahko samostojen in si lahko pomaga sam. Pri tem sledi temu, da pacient vse tisto, kar zmore sam, tudi naredi sam. S prijaznim pristopom lahko doseže, da se pacient odpre in začne sodelovati. Vse to uči dijake, dva sta bila prisotna tudi pri pogovoru. »Dijake predvsem želim naučiti razumevanja, potrpežljivosti in tega, da morajo biti pri svojem delu strokovni in pošteni. Da tisto, kar delajo, delajo dobro. Da se znajo vživeti v pacienta, da znajo upoštevati, da so vsi pacienti enaki. In tudi to, da pri delu z njimi delajo tako, kot bi bila pacientka njihova mama in pacient njihov oče. Želim tudi, da so pri delu natančni in da na koncu lahko čutijo zadovoljstvo z dobro opravljenim delom.«

Jaka Škof, dijak tretjega letnika Srednje zdravstvene šole Ljubljana: »Pri delu s starejšimi bolniki se mi zdi pomembno, da ne mislimo, da so kaj drugačni od nas. Če smo na primer mi sami radi urejeni, potem si tega želijo tudi oni. Želijo biti v oblačilih, v katerih se dobro počutijo ali so bolje videti. Če jih v bolnišnici peljemo na preiskave, tudi oni radi vidijo, da so počesani. To pomeni, da zanje poskrbimo tako, kakor bi poskrbeli zase.«

Maša Žiber, dijakinja tretjega letnika Srednje zdravstvene šole Ljubljana: »Čeprav so že v letih, opazijo vse. Zato je pomembno, da svojega dela ne opravljamo površno. Večkrat pomislim, kako bi se sama počutila v njihovi koži. Na primer, ko jim delam genitalno nego. Skrajno neprijetno bi mi bilo, če bi me nekdo urejal ob odprtih vratih in ne bi zagrnil zavese.«

Besedilo in fotografije: Maja Korošak