Šavrinke – ženske s poslanstvom

Zgodbe | mar. '15

Ilustracija: Nejka Selišnik

Prepričanje, da so ženske komaj po drugi svetovni vojni prerasle kuhinjo, hišna opravila in vzgojo otrok, se hitro omaje, če poznamo usode številnih primorskih žena in deklet, katerih vloga odstopa od zgodovinskega stereotipa ženske kot gospodinje. V mislih imamo aleksandrinke in Šavrinke.

Šavrinke so bile ženske iz slovenske Istre, natančneje iz jugovzhodnega dela koprskega zaledja. To ime so jim nadeli prebivalci osrednje Istre, ki so pokrajino, od koder so prihajale, imenovali Šavrinija.

Bile so svojevrstne potovke, ki so se iz domačih vasi peš odpravile globoko v hrvaško Istro po jajca in jih nato prodajale v Trstu. V zameno za jajca so ponudile bodisi denar ali blago, kupljeno v Trstu: petrolej, riž, tekstil, milo, sladkor. Kupovale so tudi drugo blago, a glavnino so predstavljala jajca, zato se jih je oprijel vzdevek jajčarice.

Dekleta so to dejavnost začela takoj po zaključku šolanja in so pri njej vztrajala do poroke, nekatere pa tudi še potem. Veljalo je nepisano pravilo, da je mlado dekle v posel uvedla starejša članica družine: mati, teta, tudi babica. Ta ji je po navadi prepustila tudi stranke, od katerih je do takrat sama kupovala jajca. Preden so se podale na samostojno pot, so od svojih predhodnic dobile navodilo: »Pošteno plačat' in trdo glihat'!« To pa kaže na poštenost in odločnost teh izjemnih žensk. »Na vreme se nikoli ne gleda,« so učile mlada dekleta, kot zapiše najbolj znana Šavrinka Marija Franca iz Gračišča v Šavrinskih zgodbah. In so še optimistično dodale: »V grdem se gre, v lepem se pride.«

Potovale so v dveh smereh: ena je vodila proti Buzetu, druga pa proti Motovunu. Do tja je bilo kakih šest, sedem ur hoda, sledili so obhodi po vaseh, kar jim je vzelo dva ali tri dni. Prespale so pri znancih, po vrnitvi na dom pa si niso privoščile počitka. Jajca je bilo treba čim prej odnesti v Trst. Nekatere, iznajdljivejše, so imele stalne odjemalce, kar jim je precej olajšalo delo. Druge so prodajale jajca na drobno na Piazzi Garibaldi ali pred pokrito tržnico in tudi mleko, kruh in druge domače pridelke. Domov so prinesle kakšno malenkost – za veselje otrok in zadovoljstvo starejših: kornete (rogljičke), pečene ribe, cigarete ali pa kaj za potrebe gospodinjstva, recimo petrolej, olje. Samo neporočene so si privoščile tudi kakšno malenkost zase.

Čez dva ali tri dni se je zgodba ponovila in se je ponavljala v nedogled: za preživetje družine, za plačilo davkov, ki so predstavljali veliko breme še posebej v času fašizma.

Z oslom je šlo laže

Bile so praktične in so si omislile plenjer – jerbas, ki so ga posadile na glavo. Vanj so lahko naložile približno tristo jajc. Nadvse dobrodošel pomočnik je bil osel ali muša, kakor so mu rekle Šavrinke. Pustile so ga pri kakem kmetu v hrvaškem delu Istre in svoj obhod nadaljevale s plenjerjem na glavi, dokler niso napolnile bisag. Vanje so lahko naložile do 1300 jajc, ki jih je osel potrpežljivo prenašal do doma in nato naprej v Trst. Dekle, ki si je še pred poroko prislužilo toliko denarja, da je lahko kupilo osla, je v očeh bodočih ženinov zelo pridobilo ugled.

O tem, kako so jih sprejemali ljudje v hrvaški Istri, od katerih so kupovale jajca, uporablja Marija Franca samo pohvalne besede in doda, da so se stiki pogosto ohranili tudi še potem, ko so Šavrinke opustile svojo dejavnost.

Največ Šavrink so dale vasi Gračišče, Kubed in Dol pri Hrastovljah. Dejavne so bile od konca devetnajstega stoletja. Preživele so prvo svetovno vojno in z njo avstro-ogrsko monarhijo, ohranile so se v času fašizma, ko pa se je njihov »teritorij« po drugi svetovni vojni razdelil na coni A in B ter na novonastalo državo, je postala njihova dejavnost v luči nove politične ureditve tihotapstvo in je počasi izumrla.

Šavrinke so bile ženske s poslanstvom, ki je preseglo tradicijo. Da pogum in požrtvovalnost teh izjemnih žensk ne bi šla v pozabo, skrbi Društvo Šavrini in anka Šavrinke iz Gračišča. Prvi, ki je usode teh izjemnih žensk prelil v literarno obliko, je bil Alojz Kocjančič, župnik v Kubedu. Utrip njihovega življenja je ujel v Šavrinskih pesmih. Nazorno pa je življenje Šavrink predstavil pisatelj Marjan Tomšič v romanih Šavrinke in Zrno od frmentola. Pisatelj je pomagal Mariji Franca zliti njene Šavrinske zgodbe, nastale tako rekoč iz prve roke, v knjižno obliko. Poudarjeno pokončno držo Šavrink (v dobesednem in prenesenem pomenu) je ujel kipar Jože Pohlen v stiliziranem kipu, ki stoji na griču nasproti hrastoveljske cerkve.

Nadija Šuler


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media