Potovanja s Tonko – v globine srca in daljave sveta

Zgodbe | mar. '15

Muc Gatsby jo vedno težko čaka.

Bogato življenje 68-letne gospe Tonke Zadnikar je težko zajeti na kratko, saj počne »tisoč zelo različnih stvari«, in to vse zelo uspešno. Mnogi jo poznajo kot tankočutno socialno delavko, ki je med drugim sodelovala tudi z dr. Rugljem, veliko je tistih, ki jo poznajo kot oskrbnico različnih planinskih domov, planinci pa jo poznajo tudi po njeni dobri in prav posebni kuhinji. Gospa Tonka pa je tudi uspešna maratonka, svetovna popotnica. In ne nazadnje poznavalka zdravilnih zelišč in celo klekljarica.

Ta zanimiva svetovljanka ima svoj »ljubi domek« v vasi Povlje pod Storžičem, na Vršiču (pri 17. ovinku) pa je koča z njenim imenom, kjer preživlja večino poletja, pozimi pa konce tedna. Vmes pa se dogaja še marsikaj …

Čez ovire in čez grenke izkušnje

Gospa Tonka izhaja iz Selške doline. Kot najmlajša od otrok ni imela možnosti študirati, so jo pa domači poslali v gospodinjsko šolo – po maminem zgledu, ki je kot odlična kuharica še pri 88 letih pekla piškote za poroke in zmogla še marsikaj. Tonka pa si ni dala vzeti svojih sanj, zato je študirala ob delu. Kot socialna delavka v Elektru Ljubljana (kasneje je bila vodja kadrovske službe v tem podjetju) se je srečala s težkimi primeri – od alkoholikov naprej. Da bi bila kos nalogi oz. da bi lahko strokovno delala, se je obrnila na dr. Ruglja in kmalu postala terapevtka v eni izmed njegovih skupin. »Takrat sem začela tudi teči – skupaj z možem, saj je imel tudi on psihične težave. Ko sem prvič pretekla cel kilometer okoli Fužin, kjer smo stanovali, sem se počutila kot velika zmagovalka. » Zdaj je že vrsto let redna udeleženka 42-kilometrskih tekov doma in v tujini; za svojih 70 let pa načrtuje tek na najstarejšem mestnem maratonu na svetu – v Bostonu. Kdaj ima čas za treninge, me je zanimalo: »Po malem tečem vse leto, priprave na maraton pa začnem po programu, in sicer devet tednov pred tekmo. Postopno in previdno dodajam kilometre, celotno progo pa pretečem šele na sami tekmi. To je preverjen pristop.« 

Gospa Tonka ima za sabo veliko težkih življenjskih preizkušenj; najtežje pa je bilo spoznanje, da je mož, ki ga je imela zelo rada, uničeval sebe in vso družino. Šele ko sta hčerki odrasli, se je dodobra zavedela tega, kar so ji prijatelji že dolgo govorili: da lahko skupaj z možem, ki so ga psihične težave vedno bolj pestile, propade tudi sama. Ločila sta se, toda še vedno – kolikor se je le dalo – mu je stala ob strani, skrbela zanj in mu tudi gmotno pomagala. Do njegovega konca sta ostala prijatelja.

Kljub vsemu pa je zadovoljna, da je imela toliko moči, da je »vzdrževala« svojo psihično in fizično kondicijo in da je znala živeti za svoje cilje. Ko razmišlja o današnjih zelo obremenjenih ženskah, ki se pehajo za preživetje, za to, da dobijo ali pa da ohranijo službo, skrbijo za družino itn., je žalostna. Nekatere ne morejo, druge ne znajo, tretje nočejo skrbeti zase, nase kar pozabljajo. «Ne živijo svojega življenja. Marsikatera se niti ne pozna, ne ve, kaj si želi, kaj bi jo izpolnilo. Zelo hudo mi je zanje.«

V bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd

Ko ji je bilo najtežje in ko je le mogla, je šla v gore. Kot je v eni izmed pesmi o gorah zapisal Oton Župančič: »v bližino zadnjih gnezd in prvih zvezd«. Tam se je napojila s čisto energijo. Začela je v Mihovem domu, nadaljevala na Golici in nato na Kriški gori, kot pomočnica je vmes delala tudi v Valvasorjevem domu pod Stolom. Zdaj pa je v koči z njenim imenom, ki stoji na 17. ovinku ob cesti na Vršič. Tonkina koča je v lasti njenega zeta in hčerke. Tam preživlja večino toplega dela leta, pozimi pa konce tedna. Koča stoji ob poti Alpe-Adria, ki se začne pod avstrijskim Velikim Klekom (Großglockner), se razteza čez Avstrijo, Italijo in Slovenijo ter se konča v Trstu. Med mnogimi, ki se tam ustavijo, se spominja tudi premočenih nemških kolesarjev, ki so se v koči posušili in okrepčali. Presenečena in vesela je bila, ko je čez nekaj časa eden izmed njih pripeljal na izlet na Vršič in k Tonki tudi svojo ženo. »Tudi dva starejša Italijana, o katerih sem mislila, da jima gotovo ne bo všeč na skupnih ležiščih, sta bila tako zadovoljna, da sta se po dveh tednih za štiri dni vrnila, ker je bilo spodaj prevroče,« pripoveduje gospa Tonka. 

Pri njej je peč vedno zakurjena in vedno diši po svežem kruhu – tokrat je spekla rženi in konopljin kruh ter kruh s čebulo. Mimogrede razloži, da je še pozno v jesen nabirala nekatera zelišča, še zlasti divjo rukolo, ki ji pravijo tudi krompirjevka. Zadovoljna je, ker je ob koči tudi sušilnica za zelišča in tako v koči tudi pozimi diši po travicah in zdravju. V koči ima tudi knjižnico, predvsem pa sama – s svojimi izvirnimi jedmi in s svojo energijo – vnaša med obiskovalce veliko veselja. »Posluha sicer nimam, imam pa rada glasbo in zgodi se, da tudi zaplešemo ...«

Vsako leto gre na potovanje

Tonka Zadnikar je bila kar šestkrat na Himalaji.

Gospa Tonka se vsako leto odpravi na potovanje. Odhaja na trekinge, po svetu se udeležuje maratonov in potuje kot turistka, da spoznava svet in da si vedno znova lahko reče: »Povsod je lepo, doma je najlepše.« Konec lanskega leta se je vrnila s trekinga na Himalaji, kjer je bila že šestič: »170 kilometrov smo prehodili na trekingu pod Kančenzengo. Te poti so očiščujoče za telo in duha. Himalaja me vedno pomirja – tišina okoli mene in v meni je zelo blagodejna.« Pravi, da so tudi izkušnje iz Peruja lepe in po svoje mogočne, hkrati pa povsem drugačne: »V Peruju je predvsem glasnejše – neverjetno je, da sta celo mir in tišina na različnih koncih sveta tako različna ...« Že šestkrat je bila v Nepalu, štirikrat v Peruju, bila je tudi na Grenlandiji, Islandiji, v Mongoliji, na Kitajskem, v Indiji ... Bila je tudi v Laosu, Kambodži in »okrog« Manasluja, bila je na trekingu pod Mount Everestom, v Tibetu, v Lantangu, indijski Himalaji in pod Kančenzengo …

Na Vršiču je koča z njenim imenom.

Spoznava in raziskuje pa tudi bližje kraje. Ko sva se dogovarjali za intervju, je bila na izletu po Bizeljskem. Poleti pa ne hodi na morje poležavat, saj to ni zanjo. Lahko rečemo, da morje »gleda zviška«, in to dobesedno, saj si vzame čas za spoznavanje skrivnosti in lepot čarobnega Velebita, od koder je pogled na morje najlepši.

Rada gre po svetu, zelo rada pa se vrača. Tokrat jo je še zlasti težko čakal sibirski mucek Gatsby, mucek s človeško naravo, saj jo po obrazu ljubeče boža s svojo nežno tačko in zaljubljeno zre vanjo. Za te lepe občutke ni besed, pravi Tonka. Ko sta z muckom ob zimskih večerih sama v hiši pod Storžičem, rada kleklja, kar je znala že kot otrok. To je tudi čas za urejanje spominov in kovanje načrtov. Načrtuje tudi pot po severni steni na Triglav. To bo opravila z gorskim vodnikom in tako kot maraton v Bostonu bo tudi ta vzpon istega leta – za njen 70. rojstni dan. Pravi, da si je treba jasno postaviti cilje, sicer življenje lahko kar spolzi … Velja ji prisluhniti.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2022 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media